Od Hipokrata do hipokrita

Zdravniki, zaposleni v javnem sistemu, dobijo plače. Ob osnovnih plačah, ki so odvisne od specializacije, izobrazbe in delovne dobe, dobivajo še dodatke. To so dodatek za nočno delo, nedeljsko delo, izmensko delo, mentorstvo, ionizirano sevanje, »za uspešnost za čas pripravljenosti«, za povečan obseg dela, položajni dodatek in tako naprej. Ob tem pa obstajajo še številne druge možnosti, s katerimi si je na teh delavnih mestih mogoče dvigniti dohodke. Sledi opis primerov, ki smo jih zbrali s pomočjo zdravstvenih strokovnjakov in institucij, kot sta protikorupcijska komisija in računsko sodišče. Za pomoč pri opisu konkretnih izkušenj smo prosili tudi bralce.

Podkupnine

To je aktualni primer ter ena najbolj grobih in spornih praks. Čeprav je nevrokirurg Roman Bošnjak za samoplačniško operacijo makedonske deklice od UKC Ljubljana dobil 1200 evrov plačila, je od družine zahteval še 6000 evrov na račun v Hongkongu. In sicer za storitev nekakšne »promocije imena«. A bolj kot za »promocijo imena« je pri tem šlo za tipično »modro kuverto«, torej podkupnino, ki jo je pacientkina družina morala plačati za to, da jo je operiral določen zdravnik oziroma da je sploh bila sprejeta na operacijo. V preteklosti je okoli pet odstotkov vprašanih v Sloveniji trdilo, da so v zadnjem letu za zdravstveno storitev morali plačati podkupnino, tako je pokazala raziskava Eurobarometer leta 2013. Sodeč po tej lestvici smo v povprečju EU-27, a še vedno petkrat slabši od najboljših, predvsem nordijskih držav. Podkupovanje načeloma lahko pričakujemo vsepovsod, kjer so čakalne dobe. V javnem delu zdravstva zdravniki takšne sporne prakse upravičujejo s tem, da so jezni, ker njihovi kolegi v zasebnem sektorju zaslužijo bistveno več, in so zaradi tega nekako upravičeni do dodatnega zaračunavanja.

Usmerjanje pacientov k zasebnikom

V naslednjem primeru gre za eno najbolj razširjenih in splošno znanih praks. »Dobili smo napotnico za otroškega otorinolaringologa,« pripoveduje ena od naših bralk, »zdravnica je rekla, čakalna doba je 2–3 leta, pojdite k zasebniku, tam boste v 14 dneh na vrsti. Pa smo šli. A sprejela nas je prav ta otorinolaringologinja, na katero naj bi v javnem sistemu čakali več let.« Ali pa kot nam je svojo izkušnjo opisal drugi bralec: »Leta 2020 sem imel pregled zgornjih dihal v celjski bolnici. Zdravnik me pregleda in mirno reče, da potrebujem še pregled v sedaciji, in mi da številko zasebnega centra Paracelzus, kjer to dela. Na koncu nisem šel k njemu. Saj cena niti ni bila grozna – okoli 200 evrov – ampak ponujanje zasebne storitve neposredno v ordinaciji javnega zavoda – to pa je bilo malo šokantno. Zato sem vztrajal, da bom šel na pregled v javni zavod. Ni mi sicer takoj uspelo, poskušal sem se naročiti v celjski bolnišnici, a pozimi 2020/21 med korono nihče niti telefona ni dvignil.« Usmerjanje pacientov k zasebnikom je ena najpogostejših praks zdravnikov dvoživk, ki s tem dejansko podaljšujejo čakalne dobe in šibijo javno zdravstvo. V javnih zavodih morajo namreč na vrsto najprej priti najnujnejši in najtežji primeri. Zato lahko na tem trgu koncesionarji poberejo smetano lažjih primerov. Na računskem sodišču opozarjajo, da predpisi sicer vzpostavljajo sistem konkurenčne prepovedi – zdravnik v javnem sistemu ne sme temu konkurirati s svojim podjetjem, »vendar to nima nikakršnih učinkov, saj ni na voljo uradnih informacij oziroma evidenc o delu zdravnikov, zaposlenih v javnem zdravstvenem zavodu, zunaj zavoda. Zato javni zdravstveni zavodi ne morejo preveriti, ali njihovi zaposleni – brez soglasja – opravljajo delo drugje; hkrati pa od zdravnika, s katerim sklepajo pogodbo civilnega prava, naročniki ne zahtevajo predložitve soglasja, saj nimajo podatka in ne morejo preveriti, ali je zdravnik zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu.«

Dvojna plačila za javne storitve

Čeprav veliko večino zdravstvenih storitev krije osnovno zdravstveno zavarovanje, je mogoče od pacientov v nekaterih primerih dobiti še kak evro več. Sledita opisa dveh spornih praks: »Potrebovala sem ultrazvok, stopnja hitro. V bolnišnici so bile predolge čakalne dobe, zato sem šla h koncesionarki, kjer sem sicer prišla na vrsto v dveh mesecih. Šla sem torej na pregled, zdravnica mi je z ultrazvokom pregledala srce, a je bila ves čas nenavadno tiho. Predvsem me je zanimalo, ali glede na njene ugotovitve jemljem primerna zdravila. A ko sem jo karkoli vprašala, mi je dejala le, da bom izvid dobila po pošti. Nato sem sestri omenila, da se mi zdi nenavadno, da zdravnica ne govori z menoj. Sestra mi je nato dejala, da gre pri tem za dodatno storitev, in sicer svetovanje. Tako sem se ponovno naročila za naslednji dan, plačala sem 70 evrov in zdravnica mi je nato svetovala glede zdravil.« Ali pa podobna zgodba iz enega od zdravstvenih domov: »Zaradi ginekoloških težav sem morala pri javnem endokrinologu opraviti hormonske teste. Zdravnik izda napotnico in reče, da je čakalna doba izredno dolga, 9 mesecev. Nato pa doda, da je v primeru, če smo samoplačniki, test lahko opravljen zelo hitro. Test smo plačali in prišli na vrsto že čez dva tedna. Pri istem javnem endokrinologu. Plačilo je bilo možno samo v gotovini, brez računa. Denar pa je medicinska sestra pospravila v modro kuverto.«

Podjemne pogodbe

Delo prek podjemnih pogodb je poleg plač najpomembnejši vir dodatnega zaslužka. V zadnjem objavljenem letnem poročilu o poslovanju slovenskih bolnišnic za leto 2021 lahko preberemo, da so bolnišnice za sklepanje podjemnih pogodb za zdravstvene storitve plačale 24 milijonov evrov. Ti izdatki so iz leta v leto višji, rastejo dvakrat hitreje od preostalih stroškov dela. Delež pogodbenega dela je v javnih bolnišnicah leta 2019 znašal 1,41 odstotka, sedaj je pri 2,19 odstotka. Drugod v gospodarstvu ali javnem sektorju takšna praksa, kjer so lastni zaposleni plačani še pogodbeno, ni dovoljena, v zdravstvu pa je. Dovoljuje jo člen 53.c zakona o zdravstveni dejavnosti, kjer piše, da je podjemne pogodbe ali pogodbe z zdravniki kot samostojnimi podjetniki mogoče sklepati, če je to »ekonomsko smotrnejše« ali če »zavod z obstoječimi kadrovskimi zmogljivostmi ne more zagotoviti pogodbenih obveznosti«. A zdaj se je ta izjema že dodobra izrodila in postala pravilo.

»Dobili smo napotnico za otroškega otorinolaringologa, zdravnica nam je rekla, pojdite k zasebniku, tam boste v 14 dneh na vrsti. Pa smo šli. A sprejela nas je prav otorinolaringologinja, na katero naj bi v javnem sistemu čakali več let.«

Nekatere bolnišnice so od pogodbeno »zaposlenih« zdravnikov in zdravnikov samostojnih podjetnikov že povsem odvisne. Bolnišnica Postojna ima tako sklenjenih 27 podjemnih pogodb za zagotavljanje 24-urne nujne medicinske pomoči, za strokovne storitve s področja ginekologije, za nadomeščanje odsotnosti in podobno. Največji strošek je 24-urna služba pediatrije. Še več, kar 48 pogodb, imajo podpisanih v Bolnišnici Trbovlje, kjer so očitno zdravniki že zunaj sistema plač v javnem sektorju. Po podjemnih pogodbah namreč tam delajo specialisti za področje anestezije, ginekologije in porodništva, internistike, kirurgije, pediatrije, radiologije, nevrologije, ortopedije in urologije. V bolnišnici Postojna je bilo leta 2021 recimo kar 10,8 odstotka vseh izdatkov za delo plačano prek podjemnih pogodb, v bolnišnici Sežana in Trbovlje pa 7,8 in 6,2 odstotka.

V teh primerih sistem javnih plač v javnem sektorju ne velja več. Pri čemer ne gre vedno za prakso, ki je nujna zaradi pomanjkanja zdravnikov, ampak gre za podjemno kolobarjenje: institucije si obojestransko pomagajo tako, da zdravniki iz ene bolnišnice delajo pogodbeno v drugi in obratno, kot je ugotovilo računsko sodišče že leta 2014. Recimo, zdravniki iz Celja se konec tedna preselijo v UKC Ljubljana, zdravniki iz UKC Ljubljana pa v Celje. Zdravniki s Ptuja gredo v Postojno in obratno. Na ta način je mogoče ogromno zaslužiti. Kot so ta teden ugotovili novinarji Necenzuriranega, ki so od bolnišnic zahtevali podatke o najvišjih izplačilih po podjemnih pogodbah, je rekorder v enem letu zaslužil kar 106 tisoč evrov neto. »Pozor: gre zgolj za denar, ki ga je oseba, zaposlena v eni od drugih bolnišnic, prejela za dodatno popoldansko delo prek podjemne pogodbe,« so v portalu pravilno opozorili.

14 ur dela na dan, 31 dni v mesecu

Ker lahko – vsaj na papirju – zdravniki poleg rednega delovnega časa delajo še po podjemnih pogodbah ali na različne druge načine, je pogosto uradni seštevek delovnih ur neverjeten. Eden najbolj plačanih zdravnikov v Sloveniji je Jože Balažic, sicer predstojnik Inštituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ko smo pred leti poskušali ugotoviti, na kakšen način Balažic zasluži več kot 10 tisoč evrov na mesec, smo lahko dobili vpogled v nenavaden sistem nagrajevanja zdravniške elite. Balažic namreč zgolj polovico plače zasluži na fakulteti, preostalo pa z najrazličnejšimi dodatki, na primer za pripravljenost, dežurstvo in drugo. Obračun ur je pokazal, da Balažic pogosto dela več kot 400 ur na mesec ali 14 ur na dan, tudi ob sobotah ali nedeljah.

To seveda ni mogoče. Računsko sodišče je v enem od zadnjih revizijskih poročil opozorilo, da tako imenovanih efektivnih ur, torej ur, ko zdravniki resnično delajo, nihče ne šteje. Pogosto se izplačujejo ure dela in hkrati ure, ko je bil zdravnik na dopustu ali pa je celo zdravnik v eni instituciji na bolniškem staležu, dela pa v drugi instituciji. Analiza obremenjenosti zdravnikov v UKC Ljubljana iz lanske jeseni je recimo pokazala na neverjetne razlike v storilnosti. Polovica kirurgov na kirurški kliniki je bila sodeč po njihovi analizi obremenjena od 200 do 350 odstotkov, tudi najbolj obremenjeni anesteziologi so delali 300-odstotno. Najmanj obremenjeni pa so delali med 30- in 50-odstotno. Kar pomeni, da je nekaj narobe z normativi in nadzorom.

Zaposlitev kot s. p.

Ta primer je podvrsta podjemnih delovnih razmerij. Družinski zdravniki so v javnem zdravstvu v delovnem razmerju, zanje velja zakon o delovnih razmerjih. V grobem to pomeni, da naj bi delali 40 ur in bili uvrščeni v določen plačni razred. Ob tem seveda lahko še sklenejo podjemno pogodbo in zdaj recimo delajo v ambulantah za neopredeljene – seveda, če v času redne zaposlitve opravijo vse normativno določeno delo. Vse to je do potankosti urejeno. A obstaja še ena bližnjica: družinska zdravnica Katja Kramar Perovnik je bila na primer zaposlena v Zdravstvenem domu Ljubljana, tam je delala vsaj 40 ur na teden, osem ur na dan. Junija lani je dala odpoved. Odprla je s. p., in že naslednji mesec je zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov z Zdravstvenim domom Ljubljana sklenila pogodbo o sodelovanju. Od tedaj naprej prek s.p.-ja na mesec dobiva 3600 evrov bruto, kar je približno toliko, kolikor je zdravnica zdravstveni dom stala v preteklosti. Le da sedaj ne dela več 40 ur na teden, temveč le še 20 ur. Zdravnico najemajo za dva dni dela po osem ur in en dan po štiri ure, so nam pojasnili v ZD Ljubljana.

»Šla sem na pregled, zdravnica mi je z ultrazvokom pregledala srce, a je bila ves čas nenavadno tiho … Plačala sem 70 EUR in zdravnica mi je nato svetovala glede zdravil.«

Selitev h koncesionarju

Družinski zdravniki lahko sklenejo z lastnim zdravstvenim zavodom podjemno pogodbo za dodatno delo, lahko dajo odpoved in z zavodom sklenejo pogodbo kot samostojni podjetniki, lahko pa se tudi preselijo h kakšnemu koncesionarju in si s tem izboljšajo položaj. Nekoč je lokalna skupnost s soglasjem ministrstva za zdravje zaposlovanje družinskih zdravnikov pri koncesionarjih nadzorovala s širjenjem ali oženjem koncesij. Po novem velikost koncesije ne igra več takšne vloge, saj mora javna zavarovalnica koncesionarjem plačevati vse storitve, ki jih družinski zdravniki opravijo.

Je že res, da se je dotok denarja v primarno zdravstvo po letu 2019 zato povečal obojim – zdravstvenim domovom, ki izkazujejo visoke, milijonske presežke prihodkov nad odhodki, in tudi koncesionarjem, ki imajo v zadnjih letih ravno tako visoke dobičke. Je pa med tema dvema oblikama dela neka pomembna razlika: v javnih zdravstvenih domovih kljub presežkom družinskim zdravnikom plač ne morejo dvigniti, koncesionarji pa to lahko storijo. Prav zato pa se številni družinski zdravniki v zadnjem obdobju selijo h koncesionarjem. Pogosto tudi ne zaradi višjih plač, ampak zaradi manj dela ob nespremenjenih plačah. V podjetje Studio R so se recimo iz ZD Ljubljana zaradi tega odselile štiri družinske zdravnice, v Zdravstvenem zavodu Zdravje, ki je v lasti Marka Bitenca, so zaposlili zdravnike iz ZD Lendava, Trebnje in ZD Ljubljana. V Pediatrični in družinski ordinaciji Šolman s Ptuja so zaposlili dodatne zdravnike, zato da imata lastnika ordinacije Jadranka in Erik Šolman manj dela s pacienti, in tako naprej.

Za pomanjkanje zdravnikov v ZD Ljubljana zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan krivi direktorico doma Antonijo Poplas Susič. Svetniki Gibanja Svoboda v ljubljanskem občinskem svetu so od stranke celo dobili opomin, ker so glasovali za izplačilo nagrade za delovno uspešnost Poplas Susičevi, čemur je minister nasprotoval. Dejansko pa je za najnovejše odtekanje zdravnikov iz javne mreže h koncesionarjem odgovoren prav minister Bešič Loredan, ki je z interventnim zakonom določil neskončno plačevanje storitev, tudi koncesionarjem.

Premišljeno naročanje pacientov

Urne postavke za nedeljsko delo zvečer znašajo pri zdravnikih okoli 260 odstotkov cene ure rednega dela, kar pomeni več kot 60 evrov na uro. V številnih primerih so tudi dodatni programi, namenjeni skrajševanjem čakalnih dob, organizirani popoldne ali konec tedna. V teh primerih je delo zdravnikov plačano prek podjemnih pogodb, kjer je potencialni zaslužek neprimerljivo višji. In prav zaradi tega so zdravniki predvsem v javnih zdravstvenih zavodih ob vikendih ali popoldne po 15. uri ali v času dežurstev veliko produktivnejši. Dopoldne počivajo, da lahko delajo popoldne, zvečer in ob koncu tedna.

Družinska zdravnica je bila zaposlena v ZD Ljubljana, tam je delala vsaj 40 ur na teden. Dala je odpoved, odprla je svoj s. p. in zdaj tam dela le 20 ur na teden za enako plačilo.

V Mladini smo lani opisali delo intervencijskih radiologov v UKC Ljubljana. Ugotovili smo, da so intervencijski radiologi popoldan ali ob vikendih od tri- do petkrat bolj delavni kot med rednim delovnim časom. Na oddelku za intervencijsko radiologijo UKC Ljubljana je aprila lani zdravnik specialist v rednem delovnem času v povprečju obravnaval le enega samega bolnika. Poseg na tem oddelku povprečno traja največ eno uro. Ko pa je bil tak zdravnik dežuren, je obravnaval od tri do pet pacientov.

Kako največ zaslužiti zaradi čakalnih vrst?

Zdravnik, ki obravnava paciente prek posebnih programov za skrajševanje čakalnih vrst, je za svoje delo veliko bolje plačan. A obstaja način, da je plačan še bolj. In sicer tako, da čakalne dobe krajša zunaj javnega zavoda. Leta 2021 se vodilni na ortopedski kliniki UKC Ljubljana na dolgo pričakovani javni razpis za skrajševanje čakalnih vrst niso prijavili, se je pa na razpis z 1,4 milijona evrov prijavljenimi programi uvrstilo podjetje MD Medicina, ki ima svoje prostore nasproti Pediatrične klinike. A v tem podjetju, katerega največji posamični lastnik je z 32-odstotnim deležem avtoprevoznik Lado Kastelec, je tedaj delalo vsaj sedem ortopedov, ki so bili dejansko zaposleni v ortopedski kliniki.

V UKC Ljubljana so kasneje z notranjim nadzorom ugotovili, da so njihovi zdravniki nepravilno evidentirali odsotnost z delovnega mesta, zaradi česar so tudi dobili opozorilo pred odpovedjo. Torej, namesto da bi program skrajševanja čakalnih vrst izvajali na ortopedski kliniki, so zdravniki ortopedske klinike program izvajali čez cesto, v podjetju MD Medicina. Zato, ker so tam za isto storitev dobili višje plačilo.

Turizem, ki ga plačujejo dobavitelji

V zdravstvu so plače najvišji strošek, in velik strošek so tudi letni dopusti, bolniške in izobraževanje. Predvsem zaradi slednjega je v javnih zdravstvenih zavodih odsotnost nadpovprečno visoka. V zadnjem letnem poročilu Zdravstvenega doma Ljubljana piše, da je bilo leta 2021 od 1600 zaposlenih vsak dan odsotnih 456 delavcev oziroma še drugače: povprečni zaposleni v ZD Ljubljana je bil odsoten več kot tri mesece na leto. Podobno je tudi v bolnišnicah. A nujna izobraževanja niso nujno res izobraževanja.

Leta 2014 se je na Mladino obrnil bivši predstavnik ene od večjih farmacevtskih multinacionalk in razkril, kaj vse so dobavitelji zdravil in medicinskih pripomočkov v zadnjih letih nudili izbranim slovenskim zdravnikom. In sicer na tako imenovanih sponzoriranih »strokovnih izobraževanjih«. Seznam ugodnosti je bil impozanten. Pod pretvezo izobraževanja naj bi nekateri zdravniki smučali v Davosu, se šli safari v Južnoafriški republiki, si privoščili izlet s turistično ladjo do Niagarskih slapov, ogledali naj bi si plantaže v Louisiani, se zabavali v Disneylandu na Floridi, šli na koncert Raya Charlesa, na baletno predstavo v Sydneyju, kabaret v Berlinu, muzikal v londonskem West Endu, vse to vključno s prenočitvami v luksuznih hotelih in večerjami ob dragem vinu, z jastogi in ostrigami na krožniku ter »vljudnostnimi« darili. Kot so recimo nekaj sto evrov vredne torbice Dolce & Gabbana.

Članki in raziskave, ki jih plačujejo dobavitelji

Farmacevtska podjetja in dobavitelji medicinskih pripomočkov v najrazličnejša »sponzorstva« investirajo precej več kot v raziskave in razvoj. Ne sicer iz humanitarnih razlogov, temveč zato, ker je novih zdravil vse manj, zato pa je veliko lažje tržiti stara v novih preoblekah. Cilj so zdravniki, ki na koncu odločajo, kateri pripomočki bodo kupljeni in katera zdravila je treba po njihovem strokovnem mnenju uvrstiti na tako imenovano pozitivno listo, financirano iz javnih sredstev.

Najbolj znan primer s tega področja je bil odstop ministrice za zdravje Alenke Trop Skaza leta 2014. To se je zgodilo po tem, ko so farmacevtske družbe Pfizer, MSD, Lek in GlaxoSmithKline (GSK) objavile, koliko so Alenki Trop Skaza, ko je delovala še kot epidemiologinja, plačevale za predavanja, članke in intervjuje. GSK je za predavanja, članke in intervjuje od leta 2011 Alenki Trop Skaza plačal največ, skupaj 14.669 evrov za predavanja, članke in intervjuje. To je zgolj najbolj razvpit, a ne nujno največji primer. Leta 2019 so na POP TV pregledali plačila zdravnikom, ki so jih opravili v 22 farmacevtskih družbah, ki v Sloveniji tržijo zdravila. Ugotovili so, da so te družbe leta 2018 v obliki različnih donacij nakazale 11,5 milijona evrov.

Dober del tega zneska je prišel neposredno na račune zdravnikov, večinoma kot plačilo za vabljena predavanja. Rekorder za leto 2018 je bil Marko Gričar, nekdanji kardiolog v UKCLJ in Splošni bolnišnici Brežice, ki je tako zaslužil 122 tisoč evrov, Andrej Janež, predstojnik oddelka za endokrinologijo na UKCLJ, je prejel 41 tisoč evrov na svoj s. p., Sonja Praprotnik z oddelka za revmatologijo UKCLJ 31 tisoč evrov, Dragan Kovačić, predstojnik kardiološkega oddelka v celjski bolnišnici, 28 tisoč evrov in tako naprej. Večinoma so bila ta plačila nakazana na podjetja, v mnogih primerih pa tudi na račune posebnih društev, v katerih je pogosto »združen« le en zdravnik.

Za pomanjkanje zdravnikov v ZD Ljubljana minister krivi direktorico doma Antonijo Poplas Susič. Dejansko pa je za najnovejše odtekanje zdravnikov iz javne mreže h koncesionarjem odgovoren Bešič Loredan.

Zlatko Fras, strokovni direktor interne klinike UKCLJ, je tako na Združenje kardiologov Slovenije leta 2018 prejel 224 tisoč evrov, Andrej Janež, predstojnik oddelka za endokrinologijo, je na Slovensko osteološko društvo prejel 200 tisoč evrov. V Sloveniji imamo veliko tovrstnih društev: društvo za revmatologijo, Društvo za širitev znanja v medicini, Društvo za izobraževanja v medicini, Društvo za razvoj interne medicine ... Ortoped Vane Antolič je v letih 2009 in 2013 od podjetja Emporio Medical kot predstojnik ortopedske klinike UKC Ljubljana pri izdaji naročilnice zahteval plačilo 41 tisoč evrov donacij na račun Društva za razvoj ortopedije. Ker je prišlo do razkritja, je bil zaradi tega kaznivega dejanja tudi obsojen.

Ni še konec

Opisane so sicer najočitnejše prakse, s katerimi si lahko zdravniki povečujejo zaslužek. A obstajajo še drugi, bolj strateški ali sistemski pristopi, s katerimi nekateri zdravniki ali njihove organizacije povečujejo zasebno tržišče. V to kategorijo spadajo na primer prizadevanja za zniževanje ali neobstoj normativov za delo v rednem delovnem času. Pa brezbrižnost do različne storilnosti zdravnikov oziroma stanovska solidarnost do zdravnikov, ki očitno izigravajo pravila. V to kategorijo spadajo prizadevanja stanovskih organizacij, da javni zdravstveni zavodi ne bi bili več privilegirani pri financiranju. To so stanovska združenja poskušala doseči s pritožbami na komisijo EU ali na ustavno sodišče, v to kategorijo spadajo tudi različne akcije domnevno neodvisnih društev, celo društev pacientov, ki jih financirajo medicinska podjetja, in tako naprej.

Naj na koncu zapišemo še nekaj. Gre za prakse, ki jih ne uporabljajo vsi zdravniki, daleč od tega. Veliko zdravnikov se temu izogiba, vedo, da gre za globoko sporno ravnanje, predani svojemu poklicu pa morajo zaradi tega stanja še več delati. So torej prvi, ki »plačujejo« ceno teh razmer. A pomembno je še nekaj drugega: pacienti seveda točno vedo, kaj se dogaja in kdo ima od tega korist.

POVEZANI ČLANKI:

• Kdo ve, kje in koliko zdravniki delajo?
• KPK: Zastonj kosilo ne obstaja