Kdo ve, kje in koliko zdravniki delajo?

Zdravniki, zaposleni v javni mreži, so lahko po oceni računskega sodišča aktivirani na veliko možnih načinov, pri čemer nihče nima podatkov o njihovi celotni razpoložljivosti oziroma celotnih obremenitvah. Noben deležnik, opozarjajo na računskem sodišču, ne spremlja aktiviranja zdravnikov pri različnih delodajalcih in na različnih podlagah. Celo podatki v registru zdravnikov, ki ga vodi NIJZ, niso realni, kajti med zdravniki pri zasebnikih so evidentirani tudi tisti, ki delo opravljajo pri zasebnikih v okviru koncesije, zaradi česar je število zdravnikov v javni mreži podcenjeno, in obratno, v zasebni mreži precenjeno.

Zaradi neustreznih podatkov se v Sloveniji srečujemo tudi z neustreznim razporedom delovnih mest, z napačno zastavljenimi standardi in normativi, zato se napačno ocenjujejo potrebe po dodatnih zdravnikih, prav tako se neustrezno razpišejo specializacije in na koncu obstaja tveganje, da se novi zdravniki zaposlijo na področjih, kjer novih zdravnikov sploh ne primanjkuje, na drugih specialističnih področjih pa vlada hud primanjkljaj. Ministrstvo za zdravje in zdravniška zbornica za izvajalce zdravstvene dejavnosti pripravljata le splošna navodila glede ugotavljanja in sporočanja potreb, zato obstaja tveganje, da izvajalci različno ugotavljajo potrebe in so zato sporočeni podatki o potrebah po zdravnikih neenotno določeni in vsaj deloma nerealni. Po oceni računskega sodišča določanje števila posameznih vrst specializacij ni neposredno vezano na sporočene potrebe izvajalcev, temveč predvsem na druga merila, ki pa tudi niso bila nujno povezana z dejansko ugotovljenimi potrebami prebivalcev v posameznih regijah. Za ta kaos naj bi bilo odgovorno ministrstvo za zdravje, ki od leta 1992 nima pregleda nad izkoriščenostjo zdravstvenega kadra in vsa ta leta ni izvajalo analiz stanja glede obstoječih in prihodnjih kadrovskih potreb.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>