Boj za Križanke

Plečnikove Križanke si že sedem desetletij delita javni zavod Festival Ljubljana in Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. A prvi želi zdaj drugo izgnati in si Križanke prisvojiti. Zakaj tega ne smemo dopustiti?

Ljubljanske Križanke so bile zadnje veliko delo Jožeta Plečnika, enega največjih slovenskih arhitektov. Ko je na začetku petdesetih let dobil naročilo, je bil star 79 let in za seboj je imel številne projekte, ki so za vedno spremenili podobo treh prestolnic, Dunaja ter še zlasti Prage in Ljubljane. Po drugi svetovni vojni velikih naročil ni več dočakal, zato je bil toliko bolj vesel povabila, naj nekdanji križevniški samostan, ki sicer izvira iz 13. stoletja, preobrazi tako, da bo slovenska prestolnica v svojem ožjem središču dobila nov prostor kulture. Dobro premišljene prenove se je lotil natančno; trudil se je, da bi čim več starega ostalo in bi le tu in tam kaj dodal, pa četudi drobne detajle ali pa stvari, ki naj tja praviloma ne bi sodile. Predlagal je še, kako razdeliti prostore Križank: zamislil si je, da bi si jih poleg najemnika gostinskega lokala, ki bi zasedel najmanjši prostor, delila organizator, ki bo tam prirejal kulturne prireditve, in šola za obrt, ki bo izobraževala nove rodove umetnikov.

Šola za obrt, ki se je medtem preimenovala v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, ima prostore v Križankah torej že vse od leta 1956, ko ji je arhitekt Jože Plečnik namenil eno izmed osrednjih vlog v življenju mesta Ljubljane. V tem času je izobrazila številne danes priznane umetnike, med njimi je tudi stripar Zoran Smiljanić, ki je ob 150. obletnici Plečnikovega rojstva skupaj z Blažem Vurnikom soustvaril biografski strip Plečnik (in pika). Čisto na konec te knjige je umestil kratko stripovko anekdoto, v kateri sam kot dijak umetniške srednje šole na glas prebere Plečnikov navedek, izpisan na eni od sten Križank: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Smiljanić je ob izidu stripa za Mladino povedal, da je bilo zanj, ko je bil srednješolec, vsakodnevno srečevanje s Plečnikovo arhitekturo nekaj samoumevnega. Šele z leti se je zavedel, da je formativna leta pravzaprav preživel v – za umetnika – privilegiranem okolju.

Ta koncept, ki ga je pred dobrimi 70 leti predlagal Plečnik, je bil res dobra kombinacija, ki je s sožitjem treh dejavnosti zdržala vse do pojavitve velikih apetitov direktorja Festivala Ljubljana.

Seveda se tega zaveda tudi sedanje vodstvo srednje šole in tudi zato je na začetku letošnjega januarja pripravilo javno strokovno vodstvo po Križankah, v okviru katerega je obiskovalce po najzanimivejših kotičkih tega arhitekturno pomembnega kompleksa popeljal arhitekt dr. Miloš Kosec, sicer kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Ogled je bil del muzejskega programa Arhitektura v živo, naslovili so ga Križanke – skupna streha, obiskovalce pa so želeli seznaniti z arhitekturno in zgodovinsko vrednostjo Križank, a z njimi tudi spregovoriti o njihovi vitalni vlogi v zadnjih 70 letih ljubljanskega mestnega življenja, prav tako pa o izzivih, ki so pred vsemi tremi uporabniki tega historičnega kompleksa: pred srednjo šolo, javnim zavodom Festival Ljubljana, ki v Križankah pripravlja kulturne prireditve, in najemnikom gostinskega lokala.

Ogled se je zaključil z razpravo, v kateri je dejavno sodelovala tudi ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Apolonija Simon in predstavila nekatere težave, ki tarejo šolo. Na koncu pa je k njej pristopila odvetnica Festivala Ljubljana in rekla, da ji ni prav nič všeč, da vznemirja in zavaja javnost. Le s čim bi vznemirjala in zavajala javnost? Njen poudarek je bil zgolj na tem, da je za vitalnost Križank pomembno, da v objektu ostaneta obe glavni instituciji, šola in Festival, pa tudi gostinski lokal. Odziv predstavnikov Festivala Ljubljana ob zaključku strokovnega vodenja je bil nenavaden, celo šokanten.

Takšen je bil, ker jih je motil širši kontekst. Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek že v preteklosti ni skrival apetitov po celotnih Križankah. In po nekaj letih premora so se ti apetiti, kot kaže, vrnili z vso silovitostjo. Že samo organizirano vodstvo po Križankah je Brleka tako razjezilo, da je poslal daljše pismo kar na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki je skrbnik državne lastnine, torej 52 odstotkov deleža Križank. Zahteval je, da ravnateljico disciplinirajo, sicer je zagrozil z »nadaljnjim akcijskim načrtom«. Glede na njegovo samozavest je upravičeno vprašanje, ali morda tem apetitom hrbta ne krije kar sam ljubljanski župan Zoran Janković.

Na Brlekovo pismo so se odzvali v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter pristojnemu ministrstvu razložili naravo in pomen svojega programa Arhitektura v živo. Med drugim so poudarili, kako zelo pomemben je transparenten javni dialog o kulturni dediščini, da mora biti varovanje dediščine družbeno odgovorno in predvsem kakovostno in da je treba najti trajne in ustrezne rešitve za nastale težave. To še posebej velja za Križanke, glede katerih se je muzej zavzel, »da bi jih prenovili celostno in omogočili nadaljnjo mešano in javnosti čim bolj dostopno izobraževalno-umetniško rabo, ki je osnovni in bistveni del Plečnikovega koncepta«.

Ta koncept je bil res dobra kombinacija, ki je s sožitjem treh dejavnosti zdržala vse do pojavitve velikih apetitov direktorja Festivala Ljubljana. Navsezadnje je že pred davnimi 70 leti takšno kombinacijo predlagal Plečnik.

Zgodba o prihodnosti Križank oziroma o tem, kdo bo njihove prostore zasedal v prihodnje, ima kar dolgo brado. Začela se je aprila 2016, ko je težak spomladanski sneg tako obtežil streho nad letnim gledališčem, da se je ta raztrgala. Takrat sta si Festival Ljubljana in srednja šola prišla navzkriž. Spor se je okrepil leta 2019, o čemer smo podrobno pisali v Mladini: takrat si je dolgoletni direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek zaželel, da bi ustanova, ki jo vodi, razpolagala s celotnimi Križankami. Tako je začel gonjo proti Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo ter jo poskušal z različnimi manevri izriniti iz Križank.

Šolsko ministrstvo pod vodstvom takratnega ministra Jerneja Pikala šoli ni prav veliko pomagalo, saj je Križanke namenilo menjavi z Mestno občino Ljubljana, in sicer za parcelo ob trnovski vpadnici, namenjeno Centru znanosti. Ministrstvo je s tem agonijo le zamrznilo za slaba štiri leta in sedaj, leta 2023, se težave nadaljujejo.

Danes ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ravnateljici Srednje šole za oblikovanje in fotografijo predlaga, naj podpiše dokument, po katerem bo šola čez štiri leta, torej leta 2027, izpraznila prostore v Križankah. Pri tem pa ji za tisto leto sploh še ni zagotovilo novih, dovolj velikih prostorov. Na novogradnjo na Roški cesti, kjer naj bi srednja šola sobivala z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, se čaka že več kot 20 let. Nič se še ni zgodilo, ostajajo le obljube.

Sicer je konec leta 2020 ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport razpisalo javni natečaj za urbanistično zasnovo območja med Poljansko in Roško cesto, ki sta ga država in Mestna občina Ljubljana namenili postavitvi novih stavb Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, pa tudi Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, dodali sta še športno dvorano z zunanjimi športnimi igrišči ter nov študentski dom. A ker je to še vedno le predlog na papirju in ker vemo, kako dolgotrajni so pri nas postopki za pridobivanje ustreznih dokumentov za gradnjo, bi bilo od ravnateljice neodgovorno, če bi podpisala dokument, ki ji ga na ministrstvu potiskajo pod prste.

Navsezadnje pa se ob teh pritiskih postavi tudi vprašanje, kdo in s kakšno vsebino bi po izselitvi srednje šole naselil izpraznjene prostore Križank. Bodo te res postale skladišče Festivala Ljubljana, kot smo se v Mladini vprašali že leta 2019?

Prihodnost Križank pa seveda ni le stvar ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ampak predvsem tudi ministrstva za kulturo in njegovega direktorata za kulturno dediščino z v. d. direktorico Špelo Spanžel na čelu. Na vprašanje, ali lahko računamo, da se bo vsaj to ministrstvo zavzelo za nadaljnje delovanje srednje šole v Križankah, je odgovorila sama ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je po izobrazbi doktorica umetnostnozgodovinskih ved. V obširnem odgovoru je med drugim zapisala, da »izobraževalne, znanstvene in raziskovalne institucije prispevajo k raznolikosti, živosti in utripu centra mesta«.

Poudarila je tudi, da je bila prenova Križank najpomembnejši Plečnikov povojni projekt in da so bile Križanke tedaj prenovljene prav za potrebe obeh, takratne šole za umetno obrt in prizorišča za letni festival.

Vprašanje je, ali bo podpora ministrice za kulturo dovolj za ohranitev vsebine Križank po zamisli mojstra Plečnika ali pa bodo to zamisel že kmalu pomendrali interesi, v katerih sta moči združila kapital in politika.

Ministrica za kulturo je v nadaljevanju zapisala, da so Križanke »tudi širše prepoznane kot prostor srednješolske izobraževalne ustanove za umetnosti in so postale sinonim za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Dijaki in učitelji so tudi protestirali že ob sami najavi [izselitve, op. p.] leta 2019, takrat sem tudi kot [ljubljanska, op. p.] mestna svetnica sama večkrat opozarjala, da izselitev šole tako ne sledi mestotvornim vsebinam«.

Poudarila je še, da kompleks stoji v vplivnem območju Unescove svetovne dediščine in v neposredni okolici te. Republika Slovenija pa je zavezana k spoštljivemu in trajnostno naravnanemu varovanju in upravljanju te dediščine. Zato je temu »namenjena tudi pozornost Ministrstva za kulturo, ne glede na lastništvo spomenika in pristojnosti šolskega ministrstva. Za vsako rešitev je nujen odprt in konstruktiven dialog, ki bo prispeval k celoviti ureditvi in obnovi Križank, upravljanju s kompleksom in njegovi rabi – takšni rabi, ki bi zagotavljala dostopnost in služila skupnosti.« »Podobno, kot je nekoč Plečnik odprl samostanski kompleks, ga s preboji in ureditvijo približal meščanom, je vsakršno ponovno zapiranje in izključevanje neprimerno,« je sklenila ministrica.

Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, ki v kompleksu, prežetem z duhom velikega arhitekta, vzgaja nove rodove umetnikov, podporo ministrice za kulturo torej ima. Vprašanje pa je, ali bo to dovolj za ohranitev vsebine Križank po zamisli mojstra Plečnika ali pa bodo to zamisel že kmalu pomendrali interesi, v katerih sta moči združila kapital in politika. Prihodnost šole v Križankah je resno ogrožena. Bolj kot kadarkoli prej.

Prešernovi nagrajenci

Nekateri prejemniki Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, najvišjih državnih priznanj za umetniško ustvarjanje, ki so obiskovali Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v ljubljanskih Križankah

Herman Gvardjančič, slikar
Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo 2022

Nikolaj Beer, slikar
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2022

Dušan Kastelic, stripar in ilustrator
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2019

Tomaž Lavrič, stripar, ilustrator in karikaturist
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2017

Aleksij Kobal, slikar
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2016

Mojca Smerdu, kiparka
Prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2016

Alenka Sottler, ilustratorka in slikarka
Prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2014

Zvonko Čoh, slikar, ilustrator in avtor animiranih filmov
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1999

Emerik Bernard, slikar
Prejemnik Prešernove nagrade 1997

Zdravko Papič, grafični oblikovalec, ilustrator in avtor animiranih filmov
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1996

Radovan Jenko, grafični oblikovalec
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1991

Lucija Marija Stupica, ilustratorka in slikarka
Prejemnica nagrade Prešernovega sklada 1989

Rudi Španzel, slikar
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1985

Franc Novinc, slikar
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1984

Oskar Kogoj, (industrijski) oblikovalec
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1971

Matjaž Vipotnik, grafični oblikovalec
Prejemnik Prešernove nagrade leta 2012 in nagrade Prešernovega sklada leta 1977

Vladimir Makuc, grafik, slikar in kipar
Prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1962