Dijakinja je morala iz razreda, ker si je nadela naglavno ruto

Strah pred neznanim

Kot je poročal spletni portal 24ur. com, se je na eni od ljubljanskih srednjih šol nedavno zgodil neljub incident. Dijakinji, ki je v razred prišla z naglavno ruto, je učitelj povedal, da to »ni po bontonu«, in od nje zahteval, naj si jo sname, sicer je ne bo poučeval. Čeprav naj bi mu bila dijakinja razložila, da rute zaradi vere ne more sneti, jo je poslal iz razreda. Kmalu zatem sta se z učiteljem pogovorili ravnateljica šole in svetovalna delavka in mu pojasnili, da nošenje rute ne more biti razlog za zavrnitev poučevanja, pogovorili pa sta se tudi z dijakinjo in jo pomirili, da ni storila nič narobe.

O dogodku in ukrepih je bilo obveščeno šolsko ministrstvo, kjer menijo, da se je ravnateljica odzvala pravilno, in dodajajo, da so vsi zaposleni na šolah »dolžni upoštevati versko svobodo in nedotakljivost vsakega posameznika in preprečiti diskriminacijo posameznikov na podlagi veroizpovedi, ob tem pa zagotavljati dijakom varno in spodbudno učno okolje«. Navsezadnje gre za svoboščine, zapisane v ustavi.

Muslimansko naglavno pokrivalo ali hidžab ima v različnih primerih različne konotacije –nošenje je lahko prisilno in znak represije nad ženskami, lahko pa je tudi samoiniciativna, povsem legitimna, svobodna odločitev. »Vendar pa noben drug simbol ne konstruira ’drugosti’ islama na Zahodu s takšno močjo,« razlaga sociologinja religije dr. Anja Zalta. »Kljub velikim razlikam v praksi zakrivanja v Evropi trčimo na skoraj homogeno reakcijo na ta fenomen, ki jo pogojuje odnos z islamom kot takim, saj osrednji pomen evropskih reprezentacij muslimanskega naglavnega pokrivala ne izhaja le iz njegove vloge najbolj vidnega javnega označevalca spolne segregacije, temveč tudi iz orientalistične predstave o manjvrednosti in neevropskosti islamskih družb.«

Verska raznolikost je dejstvo, zato je ključno, »da se ustvarjajo prostori, kjer ljudje, verni in neverni, lahko preizprašujejo, spreminjajo svoje položaje ter dobijo odgovore na vprašanja, ki se jim pri tem postavljajo«. Tak prostor naj bi mladim zagotavljala prav šola.

Sicer – to lahko opazujemo recimo v Franciji, kjer je šola povsem sekulariziran prostor in so verski simboli v njej prepovedani – dosežemo kvečjemu nasprotni učinek. »Zavračanje šolanja v javnih šolah ne pomeni, da bodo dekleta snela hidžab, pač pa bodo vstopila v vzporedni izobraževalni sistem, ki je nepriznan od države, kar pomeni, da ne bodo pridobila izobrazbe, s katero bi se lahko zaposlila, niti znanja o ključnih znanstvenih in družbenih pridobitvah, ki jih štejemo za pomembne.«

V ozadju odnosa do hidžaba sta praviloma strah in nepoznavanje. Šolski sistem nas ne opremi z informacijami o nekonfesionalnem religijskem pouku, to pa se odraža v pogosti verski nepismenosti prebivalstva, zaradi česar »lahko recimo nekoga ogroža najstnica, ki si je nadela naglavno ruto«, in tako imenovanem trku civilizacij – praviloma islamske in krščanske – »ki si ga tako močno želijo in ki ga za nabiranje političnih točk podpihujejo fundamentalistični (in) nacionalistični skrajneži«, še dodaja dr. Zalta.