Umetniku pomagati do uspeha

V središču Ljubljane, na Vošnjakovi ulici 4, je sredi januarja vrata odprla nova galerija. No, Ravnikar Gallery Space sicer ni novost, je že skoraj šest let trajajoč uspešen projekt, nad katerim bdi Piera Ravnikar, gonilna sila sodobne mlade neodvisne galeristike pri nas. S svojim navdušenjem in neusahljivim zagonom že več kot desetletje podpira in zastopa predvsem mlajšo in srednjo generacijo domačih umetnikov – najprej kot vodja vizualnega programa v ljubljanskem Centru urbane kulture Kino Šiška, na tem položaju je zasnovala tudi prodajno galerijo DobraVaga na ljubljanski tržnici, pozneje je pogumno stopila po neodvisni poti in ustvarila prodajno galerijo Ravnikar Gallery Space. Ta je, odkar je pot začela na prvotni, manjši lokaciji na Prešernovi cesti, v neposredni bližini Cankarjevega doma, dosegla številne uspehe in hkrati premagala veliko ovir. Piera Ravnikar jo je nekaj časa gostila pri sebi doma, zdaj jo vrača v javni prostor. Nova, precej večja lokacija nasproti vhoda v znameniti Hotel Lev že z ulice vabi z visokimi in prostranimi okni, ki spominjajo na izložbe newyorških galerij.

Prostor, kjer je nekoč domoval Atelje za poslikavo in oblikovanje keramike APOK, je Piera Ravnikar zasledila na razpisu Mestne občine Ljubljana in v njem zaznala ogromen potencial. Pravi, da ji je bilo že pri prvem obisku kristalno jasno, da je z volumnom in velikostjo prav klical po preobrazbi v galerijo. Konec novembra so podpisali pogodbo za najem prostora, decembra so prenavljali noč in dan, januarja pa so galerijo odprli z razstavama Mihe Majesa in Maxa Freunda ter skupinsko razstavo v zgornjem, osrednjem delu galerije. Poleg teh so pripravili še razstavo Neže Knez v spodnjem, kletnem prostoru, ki se je s »surovostjo« in neklasično postavitvijo izkazal kot idealen za razstave intermedijske umetnosti. Zdaj (in še vse do 20. maja) ta prostor naseljuje razstava Sare Bezovšek, ki je nastala v sodelovanju z revijo Etc., v osrednjem prostoru pa so na ogled dela slikarke Nine Čelhar ter v Belgiji živečega kosovskega umetnika Meritona Malokuja.

»Ko bom čez deset let pogledala nazaj in videla, da je kateremu izmed naših umetnikov uspelo zaradi mene in mojih vložkov, bo moja misija dosežena.«

Pandemija koronavirusne bolezni, ki je številne akterje v kulturi prisilila, da so svoje prostore zaprli, se reorganizirali ali preusmerili v druge dejavnosti, je za galerijo Ravnikar Gallery Space pravzaprav prinesla ključni preobrat v delovanju – začela se je osredotočati na mednarodne umetniške sejme. V preteklosti je bila Piera Ravnikar bolj usmerjena v to, da je skušala iz globokega spanca predramiti izjemno slabo delujoč domači umetnostni trg; pred desetletjem je bila denimo med pobudniki projekta Limited Ed111tions, ki je vsak mesec na prodaj ponudil umetniško delo mladega umetnika ali umetniškega kolektiva v omejeni nakladi in po dostopni ceni, in praviloma so umetnine tudi razprodali. Pozneje je podoben projekt gojila v okviru galerije Ravnikar Gallery Space. A mednarodni umetnostni trg je tisti, ki po njenem edini ponuja možnost, da slovenske umetnike spoznajo tudi v tujini: »Včasih imaš srečo, da te na pomembnem umetniškem sejmu v tujini prepozna kdo, ki te sicer ne bi niti opazil, in po naših izkušnjah so to zbiratelji umetnin, ki ti pridejo na pot, te podprejo, z njimi ostajaš v stiku ter gradiš odnose. Prek teh prireditev imajo naši umetniki priložnost vstopati v pomembne zasebne in javne zbirke, sodelovanje na sejmih lahko za seboj potegne tudi številna druga povabila.« Eno od teh je na primer nedavno povabilo na pomemben sejem ARCO v Lizboni, galerija bo tam predstavljala uveljavljeni umetnici Majo Babič Košir (to Ravnikar Gallery Space tudi uradno zastopa, poleg nje pa še Neveno Aleksovski, Ivano Bajec, Nino Čelhar, Meto Drčar, Simona Kocjančiča, Nežo Knez, Radovana Kunića, Niko Kupyrovo, Barta Lunenburga, Heleno Tahir in Tadeja Vaukmana) in Dubo Sambolec.

Galerijo za zdaj zlasti mednarodni prostor rešuje tudi finančno – večino umetniških del proda na mednarodnih umetniških sejmih ali po njih, ko se obiskovalci sejmov čez čas spomnijo nanjo. Pri tem Piera Ravnikar doda, da je optimistična glede mlajše generacije resnih strateških zbirateljev pri nas, ki njeno galerijo in umetnike, ki jih ta predstavlja, spremljajo, podpirajo, ki se izobražujejo. Poleg tega ji upanje zbuja tudi platforma Ljubljana Art Weekend, katere pobudnica in ustanoviteljica je – gre za tridnevno prireditev, ki si prizadeva za združevanje domače umetniške scene ter predstavitev in promocijo sodobne umetnosti. Letošnja edicija bo druga, potekala bo od 25. do 28. maja, cilj Piere Ravnikar pa je, da bi s projektom dolgoročno znali nagovarjati strokovno mednarodno javnost in da bi se znotraj lokalne dinamike začela vzpostavljati zdrava tekmovalnost, ki bi dvigovala raven in zaradi katere bi skupaj rasli.

Zaveda se, da bi njena galerija lahko ubirala bližnjice, predstavljala bi lahko na primer že znane in uveljavljene umetnike, s katerimi bi tudi lažje prišla na mednarodno priznane sejme, toda to je v nasprotju z njenimi vrednotami. Prepričana je, da je delovanje galerije tek na dolge proge, zato niti galerija niti umetnik ne moreta pričakovati, da bo uspeh prišel čez noč. »Ko bom čez deset let pogledala nazaj in videla, da je kateremu izmed naših umetnikov uspelo zaradi mene in mojih vložkov, ne samo finančnih, pač pa tudi časovnih, bo moja misija dosežena. Mislim, da je največje zadoščenje iskrenega galerista to, da umetniku pomaga do uspeha. Vem, kaj bi lahko naredila, da bi bilo galeriji lažje delovati, ampak verjamem v naše umetnike in prepričana sem, da lahko tudi po daljši in težji poti pridemo do istega cilja, bodo pa zato rezultati toliko slajši.«

»Verjamem v naše umetnike in prepričana sem, da lahko tudi po daljši in težji poti pridemo do istega cilja, bodo pa zato rezultati toliko slajši.«

Piera Ravnikar pravi, da je nekaj najlepšega, kar lahko kot galerist narediš, da umetnika pokličeš in mu poveš, da si prodal njegovo delo – ne le zato, ker bo s tem za svoje delo plačan, pač pa tudi zato, ker je nekdo prepoznal njegovo delo kot smiselno, vredno; še posebej, ko je kupec kdo, ki se resno, strateško ukvarja s tem. »Da se kaj takega zgodi, moraš ogromno vložiti in biti prisoten, konsistenten. Če te v mednarodnem prostoru ni, se ti te stvari enostavno ne zgodijo, mednarodna navzočnost je torej ključna.«

Vseeno pa se galerija Ravnikar Gallery Space iz dneva v dan še vedno spoprijema z različnimi izzivi. Za enega od ciljev v prihodnih letih si je zastavila, da bi tudi odločevalci vendarle prepoznali njen angažma na področju sodobne umetnosti in jo na ravni mesta Ljubljana in države resneje finančno podprli, zlasti pri pripravi programa, ki je za zdaj sofinanciran le simbolično. Iz sredstev, ki jih ima na voljo, sicer vseeno »dela čudeže«, tudi zato, ker je Piera Ravnikar najpogosteje hkrati direktorica in čistilka, kuratorka in producentka, tehničarka, pleskarka in piarovka. A na dolgi rok si tega ne želi: »Naša scena vse prepogosto temelji na nekaj navdušencih, ki vzdržujemo pri življenju velik del tistega, kar bi lahko podpirale tudi javne institucije. Vse to uspeva ravno zato, ker greš tolikokrat preko sebe, fizično in mentalno, saj verjameš, da boš na dolgi rok nekaj spremenil. Toda če bo ta rok predolg, se boš na neki točki utrudil.«

Ravnikar Gallery Space sicer ima predano ekipo, v njej so producentka in kuratorka Eva Simonič, oblikovalec Rok Mar, arhitektka Maja Stamenković in fotograf Marijo Zupanov, a njihov trud je poplačan bolj na simbolni ravni. Zato Piera Ravnikar pravi: »Naš primarni cilj je poskrbeti za neki bolj trajnosten način financiranja, da bi v galeriji lahko zaposlili tiste, ki bodo soustvarjali programe in projekte – ne le zato, da se bo delo razporedilo, pač pa predvsem zato, ker delo ustvarja skupnost in ta skupnost sobiva, razmišlja, gradi in razvija stvari naprej.« Take pobude je vredno podpreti, še preden bi jim zmanjkalo volje in zagnanosti, v našem neodvisnem galerijskem prostoru pa bi tako znova zazevala ogromna praznina.