Kaj je kulturni marksizem?

Norveški množični morilec in krščanski fundamentalist Anders Behring Breivik (danes se predstavlja kot Fjotolf Hansen) je, preden je v vladni četrti sredi Osla sprožil bombo in ubil osem ljudi, nato pa se odpravil na strelski pohod na otok Utøya, kjer je pokončal še 69 mladih laburistov, na spletu objavil 1500 strani dolg manifest. V njem je napovedal evropsko državljansko vojno, ki bo v različnih etapah potekala vse do leta 2083, ko naj bi prišlo do izgona vseh muslimanov in usmrtitve kulturnih marksistov ter končne implementacije »kulturne konservativne politične agende«. Obenem je v manifestu omenil tudi Slovenijo – navedel jo je kot državo, v kateri je bila »multikulturalistična propaganda pranja možganov« najmanj uspešna.

Kompliment človeka, ki se še med prestajanjem kazni oklicuje za nacista in fašista, na enem od sojenj pa je celo dvignil desnico v nacistični pozdrav – čeprav je kasneje zatrdil, da je šlo zgolj za staro nordijsko gesto –, je hitro zaznalo slovensko identitetno gibanje. V Manifestu za domovino so tako recimo zgolj na nekoliko olepšan način ponovili nekaj iztočnic, ki jih je nekaj let prej že zapisal Breivik, in hkrati opredelili njihovega največjega sovražnika: kulturni marksizem. »Kulturni marksizem je naš glavni sovražnik,« so zapisali. »Je uničevanje vsega dobrega v našem načinu življenja in razmišljanja. Gre za enega najbolj zahrbtnih ideoloških tokov na Zahodu, ki pritajeno razjeda same temelje naše družbe.«

Manifest je svoje zagovornike kmalu našel tudi v vrstah SDS. Poslanec Žan Mahnič je svoj izvod na dan, ko je prisegla Šarčeva vlada, ponosno fotografiral v državnem zboru in fotografijo objavil na Twitterju. Iztočnice iz manifesta je začel ponavljati poslanec Branko Grims, ki je na Twitterju zapisal, da bi morala Slovenija odstopiti od istanbulske konvencije, »ker se je izkazalo, da so jo zlorabili kulturni marksisti LGBT in vanjo podtaknili svojo ideologijo, ki jo vsiljujejo celo otrokom«. Misel je spet ponovil med interpelacijo bivše šolske ministrice Simone Kustec, ko je dejal, da bi bilo treba iz šol »nagnati vso LGBT in ostalo kulturno-marksistično indoktrinacijo, ki je je šolstvo polno«, vanje pa prinesti »pravo slovensko tradicijo in slovensko kulturo«.

Da je kulturni marksizem na polju ideologije »največja grožnja za Evropsko unijo«, je v družbi predsednika madžarske vlade Viktorja Orbána in srbskega predsednika Aleksandra Vučića na spletni konferenci Europe uncensored (Necenzurirana Evropa) leta 2020 zatrdil tudi takratni predsednik vlade Janez Janša.

Vlada naj bi se odločila iti po »tirnicah kulturnega marksizma«, za kar je po mnenju SDS kriva predvsem Levica (in pa opoziciji nevšečne nevladne organizacije).

In ne nazadnje: kulturni marksizem lahko najdemo celo v interpelaciji, ki jo je zoper sedanjo vlado vložila SDS. V njej ji namreč očitajo, da ima ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in urada za demografijo skupni imenovalec v programu »najbolj skrajne stranke vladne koalicije«, s čimer kakopak merijo na Levico. »Ta program izhaja iz kulturnega marksizma, ki si prizadeva razgraditi temeljni vrednotni sistem zahodne civilizacije.« Skratka, za odločitev vlade, da se je odločila iti po »tirnicah kulturnega marksizma«, naj bi bila kriva predvsem Levica (in pa opoziciji nevšečne nevladne organizacije).

Odgovor na vprašanje, za kaj točno naj bi pri kulturnem marksizmu sploh šlo, je Janša nedavno ponudil v spremni besedi knjige Forum São Paulo in kulturna vojna. V njej je zapisal: »Ker v nekaterih bolj razvitih in ozaveščenih okoljih severne in zahodne Evrope ter Amerike ni bilo pogojev za nasilni prevzem oblasti, so si zagovorniki marksizma zamislili drugačno pot za razgradnjo temeljev civilizacije. Preprosto povedano – gre za formulo, ki v Sloveniji zveni zelo znano: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Po njihovi zamisli je treba najprej zavzeti institucije, ki oblikujejo vrednotni sistem človeka, ter nato preko njih z metodo kulturnega marksizma čim bolj razvrednotiti družino, narod, vero, zasebno šolstvo in deloma tudi zasebno lastnino.«

Kot nadaljuje Janša, Slovenci spadamo med tiste narode, kjer kulturnemu marksizmu zaradi domnevno nedokončane tranzicije v demokratično družbo »ni bilo treba opraviti dolgega pohoda skozi institucije, da bi zavzel medije, šolstvo, sodstvo, kulturne ustanove ipd. Celo omrežje nekdanje tajne politične policije je ostalo nedotaknjeno tako kot v Ruski federaciji. Vladimir Putin se je v Ruski federaciji pri utrditvi svoje oblasti zato lahko trdno naslonil na omrežje KGB. Še bolj trdno se je na neokrnjeno in nelustrirano omrežje nekdanje njemu podrejene tajne politične policije SDV v Sloveniji naslonil Milan Kučan s svojim Forumom 21 oziroma vzporednim mehanizmom.«

Skovanka kulturni marksizem ima v resnici precej pestro zgodovino. Nanjo je pred kratkim v pismu bralcev v Mladini opozoril filozof dr. Božidar Debenjak. Podoben izraz je namreč obstajal že v času weimarske republike in tretjega rajha – to je bil Kulturbolschewismus (kulturni boljševizem).

»Ime je nastalo v polemiki o arhitekturi. Švicarski arhitekt Alexander von Senger je ogorčeno zavračal moderne arhitekturne smeri, katerim se je odprla zgodnja sovjetska Rusija, in rohnel proti ’gradbenemu’, ’umetnostnemu’ in ’kulturnemu boljševizmu’. Zadnja od treh zmerljivk je bila konservativcem in nazadnjakom posebno všeč,« je zapisal dr. Debenjak. »Pravi razcvet pa je beseda Kulturbolschewismus doživela pri nacistih v njihovem ’boju zoper razdiralno tujerodno kulturo’ in zatiranju ’izrojene umetnosti’. V tem so bili nacisti pravi mojstri.«

Kot doda, kulturni marksizem danes ni nič drugega kot predelava kulturnega boljševizma, ki je bila nujna, saj nekdanjega boljševizma ni več.

V osnovi je kulturni marksizem torej teorija zarote, ki je bila skovana na desnici in je kot taka prazen označevalec, ali preprosto »skupek kvazi-zgodovinskih analiz, ki se sklicujejo na domnevno samoumevna dejstva«, razlaga filozofinja dr. Lea Kuhar. »Skupna predpostavka vseh analiz je, da naj bi bil vznik kulturnega marksizma neposredna posledica zatona ekonomskega marksizma.« Tako kot pri klasičnem ekonomskem marksizmu naj bi bil glavni namen kulturnega marksizma odprava kapitalističnega produkcijskega načina, le da je prvi v vlogo zatiralca postavljal kapitalizem, drugi pa naj bi za grešnega kozla domnevno vzpostavil heteroseksualnega belega moškega ter njegovo kulturo, družino in rasno identiteto. Gre v prvi vrsti za »nov politični diskurz, ki ga danes prakticirajo predvsem politiki in javni intelektualci na desnici«, ki »zagovarjajo predvsem konservativne politike in tradicionalne krščanske vrednote zahodne družbe, kot so patriarhat, monogamne in heteronomne partnerske zveze, ter krščansko religijo«.

V Slovenijo je bil koncept – s pomočjo alt-right vplivnežev, bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in psihologa ter šepetalca jastogom Jordana Petersona – uvožen z druge strani Atlantika.

Njegove korenine se primarno napajajo iz dveh virov – iz besedila ameriškega konservativnega pisca Michaela Minnicina, ki je pred tridesetimi leti za »vsesplošni upad kulturnih in intelektualnih vrednot« okrivil novodobno politično korektnost, ki da je prek intelektualcev frankfurtske šole naravnost preplavila ameriške univerze, razlaga dr. Lea Kuhar. Podobno tezo je zagovarjal tudi ameriški zgodovinar in vojni strateg William S. Lind, za katerega je bila politična korektnost nekakšen plavajoči označevalec, ki je bil lahko oznaka za vse, kar bi naj bilo domnevno škodljivo. Po svoje gre pravzaprav za sinonim kulturnega marksizma kot teorije zarote. »Oba označujeta politično strategijo, ki naj bi kulturnim marksistom omogočala, da počasi uničujejo zahodno kulturo. Takšna strategija naj bi bila sestavljena iz štirih potez: uvedbe LGBT-študij, ženskih študij in študij temnopoltih na ameriške univerze, enačenja vseh desnih stališč s fašističnimi težnjami, postopnim, a načrtnim uničenjem vseh temeljev heteroseksualne zakonske zveze in strateško zatrtje belih moških srednjega razreda.«

Ali če nekoliko poenostavimo: kulturni marksizem je v resnici vse tisto v sodobnem svetu, na kar se določena skupina ljudi – znotraj katere sicer res prednjačijo beli heteroseksualni moški – nikakor ne želi prilagoditi. Ne želijo sprejeti dejstva, da okoli njih živijo istospolni pari in da si ustvarjajo družine, ne želijo uporabljati izrazov, ki bi olajšali vsakdan določenim družbenim skupinam, recimo (nevtralnih) zaimkov za transspolne osebe, ali jezika, ki bi bil manj sovražen. Še naprej si želijo zbijati šale o blondinkah, o ženskah, ki da sodijo za štedilnik in ne znajo voziti avta, pa o tem, da Romi kradejo. In izjemno so užaljeni, če se njihovim šalam nihče ne smeji ali – še huje (!) – jih kdo obtoži, da v resnici razpečujejo sovražni govor. V tem primeru je kratena njihova pravica do svobode govora.

Ti posamezniki se sicer lahko počutijo osamljene ali celo prestrašene v svetu, na katerega se ne znajo prilagoditi, uteho in razlage sveta pa iščejo v teorijah zarote, kot je kulturni marksizem, kateremu se po potrebi dodajajo različne pritikline in sinonimi, kot so recimo politična korektnost, woke ali prebujenska ideologija, teorija spola, globoka država in vzporedni mehanizem.

Kulturni marksizem je v resnici vse tisto v sodobnem svetu, na kar se določena skupina ljudi na noben način ne želi prilagoditi.

»Politična korektnost, podobno kot toleranca, predpostavlja pozicijo moči v odnosu do subjekta (na primer družbenih manjšin), do katerega se izvaja. Pri toleranci gre za pasivno pozicijo (toleriramo nekaj, kar nam sicer ni všeč ali ni v skladu z našimi pogledi), politična korektnost pa predvideva določeno aktivno vlogo in s tem doseganje sprememb v družbi. V temelju politične korektnosti je namreč doseganje enakosti (enakih možnosti, enakega spoštovanja) v družbi, tudi z jezikovnimi sredstvi. Jezik namreč ni nevtralen in je vedno tudi že političen,« komentira sociolog dr. Roman Kuhar. »S tem se neobhodno spreminjajo tudi razmerja moči in v tem nekateri vidijo problem: njihove pozicije moči se preizprašujejo, njihove ideologije, ki so seveda v nasprotju s principi enakosti, postanejo vprašljive in zato politično korektnost razumejo kot nekaj, kar jim onemogoča ohranjanje statusa quo.«

Sociologinja dr. Darja Zaviršek ob tem dodaja, da imajo »očitke proti politični korektnosti neupravičeno tisti, ki hočejo ohraniti stare strukture in grešne kozle, in upravičeno tisti, ki poudarjajo njen subtilni disciplinirajoči potencial, naperjen proti vsemu, kar (še) ni normirano in upogljivo«. Vzemimo kot primer besedo »cigan«, besedo, za katero lahko trdimo, da ni politično korektna. »Rome so nekdaj v Grčiji poimenovali ’atsigganoi’, ker so menili, da pripadajo krščanski skupnosti ’athinganoi’ (nedotakljivi). Bili so tujci, držal se jih je negativni predznak. Grški vzdevek se je prenesel v nemščino, kjer so Romi dobili ime ’Zigeuner’. Nemška beseda Gauner je pomenila prevaranta, roparja, tolovaja. Še nevarnejši so bili roparji, postopači, ki so se ’vlekli naokoli’, od tod izraz ’zieh-Gauner’ ali ’Zigeuner’. Beseda ’cigan’ je torej kontekstualno ustvarjena v ozračju predsodkov in preganjanj tuje etnične skupine, zato je politično korektno, da se je ne uporablja.«

Ob tem še opozarja, da je seveda problem, če se vse ustavi zgolj pri terminologiji. Pomembna so tudi dejanja.

George Soros, udbomafija, Murgle in Fakulteta za družbene vede – vsi ti naj bi bili razpečevalci kulturnega marksizma.

Woke ali prebujenska ideologija naj bi bila po drugi strani kriva, da lahko v medijih (in tudi šolskem kurikulu) danes vidimo večjo reprezentacijo manjšin. A zakaj bi bilo to nekaj slabega?

Mediji so za laično javnost pogosto lahko edini vir informacij, ki ga imajo o določeni skupini. Filozof Michel Foucault je recimo zaznal, da dokler o določenih skupinah ni javnega govora, pravzaprav ne obstajajo. Javni diskurz tako po eni strani vzpostavlja vedenje o obstoju neke skupine, hkrati pa jo tudi pozicionira v družbi. Zastopanost manjšin, ki – to je nujno treba poudariti – dolgo niso imele niti možnosti biti zastopane ali pa so bile zastopane zgolj kot zlikovci, je tako izjemnega pomena.

V Sloveniji je teorija zarote o kulturnem marksizmu – s precej podpore SDS in njenega medijskega imperija – sicer dobila dodatne razsežnosti. »Slovenska različica v osnovi prevzema ameriški okvir, vendar mu dodaja slovenske značilnosti,« zapiše dr. Lea Kuhar. »V našo različico se tako vključijo še milijarder George Soros, ’boter begunske krize in mavričnih revolucij’, ki naj bi trenutno v Sloveniji pripravljal teren za Rothschilde in njihov prevzem Balkana; dolge lovke udbomafije, ki so se polastile globoke države in so zgradile mafijsko mrežo, ki se je pletla vse od Kocbeka do Mercatorja; profesorji in profesorice Fakultete za družbene vede in ostalih družboslovnih fakultet, ki s svojo ’LGBT in ostalo kulturno-marksistično indoktrinacijo’ uničujejo ’pravo slovensko tradicijo in slovensko kulturo’; in seveda Murgle.«

Jasno lahko torej vidimo, da gre za skovanko, ki je bila ustvarjena na desnici in jo ta tudi uporablja kot orodje, s katerim poskuša diskreditirati svoje politične nasprotnike, hkrati pa si z njo osmišlja svet. Kulturni marksizem ni nekaj, s čimer bi se po cele dneve ukvarjali na levici, nobene skrivne skupine ni, ki bi kovala načrte, kako razgraditi vrednotni sistem zahodne civilizacije. Ali kot še zapiše dr. Lea Kuhar: »Politični diskurz desnice, ki se konstruira skozi kulturni marksizem, do neke mere razkriva šibkost levice, saj opozarja na realne težave, s katerimi se ta sooča. Vendar pa je situacija ravno obratna, kot jo predstavljajo teoretiki zarot. Levica nima alternative, nima novega svetovnega nazora in nima nikakršne ideje, kako bi svet spremenila. Levica nima dolgoročnega načrta ali strategije. Če pogledamo iz njenega zornega kota, je glavna težava kulturnega marksizma ravno ta, da ne obstaja.«