Domači vojni dobičkarji / Kdo in s čim v Sloveniji služi z vojno?

Na ministrstvu za obrambo so ta teden objavili poročilo o slovenskem izvozu orožja za leto 2022. Gre za poročilo, ki ga je v skladu z mednarodnimi pogodbami Slovenija dolžna redno objavljati. Iz poročila je vidno, da je bilo vsaj z vidika orožarskega posla lansko leto rekordno. Bilo je vsaj za tretjino boljše od že tako ali tako izjemnega leta 2021. Leta 2020 smo izvozili za 17 milijonov evrov orožja, leta 2021 že za 28 milijonov evrov in lani za kar 36,6 milijona evrov. Orožje kalibra do 20 milimetrov, to so predvsem puške kalibra 12,7 mm in njihove komponente, smo izvažali predvsem v ZDA, Brazilijo in na Filipine – skupaj za 6,4 milijona evrov. Za 3,8 milijona evrov – od tega spet največ v Brazilijo – smo izvozili streliva in vžigalnikov, v Ruando in Turčijo smo izvozili za milijon evrov vojaških simulatorjev in tako naprej.

Poročila ministrstva za obrambo so sicer namenoma napisana na način, da iz njih podrobnosti ni mogoče razbrati, je pa torej očitno, da orožarski posel v Sloveniji cveti. A kdo točno ima največ koristi od vojne? Danes to industrijo predstavlja 52 podjetij s 4500 zaposlenimi, ki proizvajajo predvsem orožje ali strelivo, zaščitno opremo, brezpilotne letalnike, elektroniko in optične komponente za vojsko. Njihov razcvet je v zadnjih letih tako hiter, da javnost za imena teh poslovnežev in njihovih družb še niti ni slišala. Eno največjih na seznamu 52 podjetij, združenih v Grozdu obrambne industrije Slovenije, je na primer v javnosti praktično neznano »družinsko« podjetje IZOP-K s sedežem v Podnanosu. Leta 2017 je to podjetje, ki izdeluje predvsem ostrostrelske puške, dodatke za njih, čelade in jeklene produkte za orožje, kot so cevi, imelo skromnih 303 tisoč evrov prihodkov. Do leta 2021 so ti poskočili na neverjetnih 18 milijonov evrov.

Na naša vprašanja o zadnjih trendih v letu 2022, ko se je začela vojna v Ukrajini,v podjetju niso želeli odgovarjati, ni pa dvoma, kakšni ti trendi so. Ustanovitelj podjetja Marjan Molek je na primer lani jeseni kot član malteškega viteškega reda na njihovem 47. srečanju na Slovaškem Ukrajini doniral 300 tisoč plinskih mask, vrednih 1,2 milijona evrov. Podjetje IZOP-K je v zadnjih letih tako hitro raslo, da se mu niti ni uspelo prilagoditi obliki korporativnega komuniciranja z javnostjo, ki pritiče srednje velikemu orožarskemu kompleksu. Na družbenih omrežjih lahko tako še vedno najdemo kopico slik, ki jih je s trgovinskih potovanj objavil njegov sin Klemen, danes že direktor. Na eni od slik vidimo očitno očeta, ki v Beogradu prodaja ostrostrelsko puško, sin pa na Instagramu komentira: »Rakija za početak i onda ozbiljna priča«. Na drugi sliki vidimo Klemna, ki testira puško na strelišču. K sliki je dopisal: »En človek lahko spremeni svet z metkom na pravem mestu.« V grozd slovenske obrambne industrije sodijo tudi velika podjetja, kot sta Intereuropa ali Iskra. Med podjetji, ki večinoma proizvajajo vojaške produkte, pa je po velikosti prometa na drugem mestu podjetje Armas. Ta je dejansko vojaški del skupine SIJ, Slovenske industrije jekla. SIJ je skupina, v katero je Slovenija v devetdesetih letih zaradi sanacije vložila 736 milijonov evrov, nato pa ga je prva vlada Janeza Janše leta 2007, leto dni po njegovem obisku pri ruskem predsedniku Vladimirja Putinu v Moskvi, za 105 milijonov evrov prodala Putinovemu političnemu zavezniku. Končni lastnik SIJ je namreč danes prek nizozemske družbe družina Zubitskiy. Predsednik uprave SIJ v Sloveniji je zdaj Andrey Zubitskiy, ki je bil do februarja lani tudi ruski častni konzul v Sloveniji, sicer pa sin leta 2017 preminulega oligarha Borisa Davidoviča Zubitskega, nekdanjega člana ruske dume in Putinove stranke Združena Rusija. In tudi podjetje Armas ima v zadnjih letih vrhunski promet: v zadnjih petih letih so se Armasu prihodki dvignili z okoli 2–3 milijonov na leto na rekordnih 11,2 leta 2021. In verjetno bo leto 2022 še veliko boljše. Kako le?

Armas v Sloveniji izdeluje topovske komponente, torej cevi za topove, ali pa dele za minomete, pa tudi posebno oklepno jeklo. Nekoč se je to podjetje imenovalo Sistemska tehnika in je izdelovalo osemkolesnike Krpan in pred tem šestkolesnike Valuk. Čeprav je podjetje formalno v lasti ruske družine, ki je politična zaveznica Putina, lastnik ali podjetje nista na listi EU-sankcij, saj v podjetju navajajo, da na območje Rusije tako ali tako ne izvažajo. Kar verjetno drži, saj je bil nakup SIJ leta 2007 nekakšna evropska odskočna deska ruskega kapitala na področju jeklarstva za Evropo. Ironično, če je ta beseda primerna, v podjetju v svojih letnih poročilih navajajo, da se jim v zadnjih letih prihodki ne povečujejo zaradi višjih naročil z območja bivše Jugoslavije ali Bližnjega vzhoda, ampak EU. Med letoma 2020 in 2021 se je Armasu prodaja na trge EU podvojila s štirih na osem milijonov evrov. Kar seveda pomeni, da družina ruskega oligarha, vsaj v preteklosti povezanega s Putinom, prek Slovenije, služi z dobavo orožja državam EU.

Razcvet slovenske vojaške industrije je v zadnjih letih tako hiter, da javnost za veliko teh poslovnežev in podjetij verjetno še niti ni slišala.

Tudi preostala slovenska orožarska podjetja ob zaostrenih varnostnih razmerah žanjejo velike uspehe. Eno tipičnih je na primer Valhalla. V nordijski mitologiji je to mesto, kamor pridejo bojevniki po smrti. Valhalla izdeluje bojne postaje, torej kupole z avtomatiziranimi mitraljezi večjih kalibrov, ki jih je mogoče namestiti na težje štirikolesnike. Še nedavno, leta 2018, so v podjetju, ki je v lasti Miloša Milosavljevića, imeli le 248 tisoč evrov prometa, leta 2020 in 2021 pa že petkrat več – en milijon. Precej slovenskih podjetij s področja obrambe ali varnosti izdeluje optične elemente, kjer ima Slovenija že dolga desetletja tradicijo. Ta se je začela že davnega leta 1964 s Fotono, ki je izdelala revolucionarne leče, namenjene laserjem. Danes Atmolab na tej podlagi izdeluje kamere za letala ali drone. Atmolab je na primer leta 2018 imel le 21 tisoč prihodkov, leta 2021 jih ima pol milijona. Največje v tem segmentu pa je podjetje Dat-Con. Leta 2018 so imeli 7,2 milijona evrov prihodkov, leta 2021 pa kar 15,8. To podjetje, ki sta ga ustanovila Domen in Stane Plaskan in je danes v 70-odstotni lasti podjetja iz Savdske Arabije, izdeluje predvsem opazovalne kamere, ki jih je mogoče namestiti v vozila ali na stolpe. Eden njihovih največjih nedavnih uspehov je zmaga na razpisu evropske agencije za nadzor zunanje EU-meje Frontex.

Več podjetjem – z zgoraj omenjenimi vred – smo poslali novinarska vprašanja, a se nobeno od njih ni odzvalo. Kot smo neuradno slišali od enega od njihovih predstavnikov, je obrambna industrija seveda zelo občutljivo področje. Med razlogi, zaradi katerih ta podjetja pogosto celo svoje spletne strani oblikujejo tako, da z njih ni mogoče razbrati, kaj prodajajo – lep primer je spletna stran podjetja TimTec –, je tudi to, da imajo pogosto težave s pridobivanjem bančnih kreditnih linij. Nekatere banke na primer obrambnih podjetij ne kreditirajo. »Vsaka banka/hranilnica se v skladu s svojo poslovno politiko samostojno odloča glede sodelovanja s podjetji s področja obrambne industrije,« pojasnjujejo iz Združenja bank Slovenije. V grozdu slovenske obrambne industrije (GOIS), ki ga predstavlja Goran Gačnik, pa seveda kljub tem oviram priznavajo, da se jim v zadnjem obdobju cedita med in mleko: »Splošna geopolitična in varnostna situacija na vzhodu Evrope rezultira v povečani aktivnosti obrambne industrije,« odgovarjajo, aktivnost trga se »povečuje«, slovenska podjetja uspešno »odgovarjajo na trenutne EU priložnosti«.

Trendi na področju proizvodnje orožja vzbujajo nelagodje. Ne le zato, ker je vsako orožje namenjeno ubijanju, ampak tudi zato, ker v Sloveniji številni pri tem vidijo izključno poslovno priložnost.

In kot je znano, si želijo ta slovenska podjetja, tako tudi Gačnik, še več. Proizvajati želijo predvsem strelivo večjega kalibra. »V Sloveniji tovrstnih kapacitet ni, posledično gre za dolgotrajne in kompleksne investicijske cikle, ki so potencialno zanimivi, a nesmotrni brez zagotovil EU o sofinanciranju v proizvodnjo in odkupu proizvedenega blaga,« dodajajo. Kot je znano, želi EU zaradi vojne v Ukrajini izvajati skupna naročila 155-milimetrskih topniških izdelkov, zaradi česar tudi na obrambnem ministrstvu podjetja prosijo, naj še ta mesec pošljejo informacije o svoji pripravljenosti pri vzpostavitvi proizvodnje pehotnega, topovskega in minometnega streliva. Predsednik vlade Robert Golob je namreč nedavno izjavil, da bi proizvodnja streliva, ki ga bodo države EU predvsem za Ukrajino kupovale s skupnimi naročili, morala biti enakomerno razporejena. »Sredstva za vojaške proračune se bodo namreč povečevala in prav je, da se ta denar porablja čim bolj lokalno, se pravi v državah članicah tudi z namenom gospodarskega razvoja,« je dejal.

Vsi ti trendi vzbujajo nelagodje. Ne le zato, ker je vsako orožje namenjeno ubijanju, ampak tudi zato, ker v Sloveniji številni pri tem vidijo izključno poslovno priložnost. Z obrambnega ministrstva sicer odgovarjajo, da so sklepi vlade, ki se nanašajo na vojaško pomoč Ukrajini, tajni, a iz doslej javno objavljenih sporočil ne izhaja, da bi bila »Slovenija glede na število prebivalcev ena največjih donatoric« Ukrajini, kot je dejal predsednik vlade februarja na enem od vrhov EU. Ob čemer pa je dejansko jasno, da je bila največja slovenska donacija Ukrajini, to je donacija 29 tankov M-55S in 35 oklepnih vozil BVP, dejansko »nemška«. V zameno za to orožje je namreč Slovenska vojska od Nemčije dobila 40 specialnih transportnih vozil, iz javno objavljenih informacij iz Ukrajine pa je tudi očitno, da Ukrajina slovenske tanke uporablja le za urjenje.

POVEZANI ČLANKI:

• Nazaj k nacionalni obrambi