Dr. Dušan Mramor / »Pri tako negotovem stanju, v kakršnem smo sedaj, bi sam vse predlagane reforme zamrznil«

»Večina je takrat trdila, da nimamo podrejenih obveznic, da so naše banke trdne in tako naprej. Že takrat sem rekel, da to ne drži in da bodo posledice zelo hude,« se je Dušan Mramor pred dnevi spomnil svoje (žal) pravilne napovedi iz intervjuja za Mladino leta 2007, pred zadnjo finančno krizo. Tudi tokrat smo se z dvakratnim finančnim ministrom (2002–2006 in 2014–2016) pogovarjali o prihodnosti, kot jo je mogoče napovedati iz napak v preteklosti. Tudi med tem pogovorom je večkrat dejal: »Ne bo vam všeč, kar bom povedal, a tako je.«

Mramor (1953) je eden najboljših slovenskih ekonomistov, doktoriral je na ljubljanski Ekonomski fakulteti pri Ivanu Ribnikarju s temo Teorija finančne politike podjetja, na fakulteti je bil nato več let redni profesor na katedri za denar in finance, kot dekan pa je pomembno prispeval k postavitvi fakultete na mednarodni akademski zemljevid. V času drugega ministrskega mandata (v Cerarjevi vladi) je bil skupaj z nekaterimi drugimi dekani slovenskih fakultet obtožen, da so obšli zakonodajo in zaposlenim nezakonito izplačevali dodatek za stalno pripravljenost – afera je zelo verjetno v javnost prišla prav z namenom oslabiti močnega finančnega ministra. Mramor je ves čas zatrjeval, da gre za zlonamerne obtožbe, saj nihče ni dobil več denarja oziroma višje plače, temveč so oddelane nadure zgolj računovodsko spremenili v dodatek za stalno pripravljenost. Odgovorni dekani, z Mramorjem vred, so končali v sodnih postopkih. Danes se ti drug za drugim končujejo z oprostilnimi sodbami (kar štirje izmed petih).

Mramor je sicer s položaja finančnega ministra odšel predčasno: ker je končal vse projekte, za katere sta se dogovorila s premierom Cerarjem, in zato, da se je posvetil boju z boleznijo.

Prejšnjo finančno krizo ste torej napovedali. Kaj bi rekli danes? Kje so vzporednice? 

Vzporednic je več. V letih 2007/08, ko se je začela finančna kriza v ZDA, je bilo svetovno gospodarstvo zelo podobno pregreto. Imeli smo najprej visoke rasti bruto domačega proizvoda, sledila je inflacija. Stanje takrat je bilo posledica izjemno ekspanzivne denarne politike, ki se je začela v ZDA zlasti iz dveh razlogov. Eden je bil »war on terror«, vojna proti terorizmu, ki jo je začel George Bush in katere del je bilo tudi financiranje vojne v Iraku od leta 2003. Drugi vzrok je bil stanovanjska politika, ki jo je začela že administracija Billa Clintona (1993–2001) s krilatico, da si lahko vsak kupi hišo. Banke so si konkurirale pri množičnem kreditiranju nakupov nepremičnin, posojila so bila lahko dostopna. Te politike so od centralne banke terjale velike količine denarja. Po letu 2006 je ameriški nepremičninski trg padel, začele so propadati banke, ki so imele na ta trg vezane različne izvedene instrumente, nato se je zrušilo še vse drugo.

Če potegnem vzporednice z zdajšnjim položajem: spet imamo ogromne količine denarja, le razlogi so drugi. Že Mario Draghi, ki je Evropsko centralno banko (ECB) vodil po prejšnji krizi, je skušal pospešiti gospodarsko rast, količine denarja v obtoku so se večale. Začel se je »zeleni prehod«, nato je izbruhnila pandemija, ki se je prevesila v vojno in energetsko krizo. ECB je še močneje sproščala denar, da bi zagnala gospodarsko rast, helikoptersko ga je začela deliti tudi država.

Na tem mestu bi spomnil, in morda se bo to komu zdelo smešno, še na dve domači vzporednici. Enako kot leta 2008 smo imeli tudi lani parlamentarne volitve, istega predsednika vlade in veliko bombončkov oziroma odpustkov. Iz leta 2008 sta mi najbolj ostali v spominu odprava plačevanja avtocest in uvedba vinjet, kar je že leta 2009 povzročilo težave Darsu. Vzporednica je tudi s plačno reformo; leta 2008 se je začel izvajati Virantov enotni plačni sistem, zdaj se napoveduje prenova tega.

Leta 2008 smo imeli, tako kot lani, parlamentarne volitve, istega predsednika vlade in veliko bombončkov oziroma odpustkov. Iz leta 2008 sta mi najbolj ostali v spominu odprava plačevanja avtocest in uvedba vinjet, kar je že leta 2009 povzročilo težave Darsu.

Količina denarja v obtoku (M1) na evrskem območju je dosegla zgodovinski rekord avgusta lani, ko je bilo denarja več kot 11.700 milijard evrov, kar je recimo 30 odstotkov več kot konec leta 2019. 

To so izjemno velike količine, ki potrjujejo zelo ekspanzivno denarno politiko v zadnjih letih. Preden začne takšna politika v kriznih razmerah učinkovati na gospodarsko rast, se praviloma pojavi tako imenovana likvidnostna past, ki jo je v teoriji opisal ekonomist Keynes; dodatni denar zaradi nezaupanja ne gre v potrošnjo, ampak v »nogavice«. Ko se spet vzpostavi zaupanje in začne povečevati trošenje, pa je izjemno pomembno, s kakšnim tempom se ta presežek denarja, ujet v likvidnostno past, sprošča in povečuje potrošnjo. Ekonomska politika ima v takšnih razmerah nalogo, da poskrbi za ustrezno vzdržno povečevanje potrošnje.

Gre za zelo zahteven proces, denarna in fiskalna politika morata biti usklajeni. Če to ne uspe, lahko država pristane v ponovni krizi ali pa se gospodarstvo pregreje, in tukaj smo danes. Položaj, v katerem smo zdaj, je tak, kot da bi hodil po noževi konici. Ni še jasno, kam se bo prevesilo.

Centralne banke skušajo znižati inflacijo in ohladiti pregreto gospodarstvo z zvišanjem obrestnih mer. Ameriška centralna banka Federal Reserve (Fed) zvišuje obrestne mere že od marca lani, do zdaj jih je zvišala za kar 4,75 odstotne točke, ECB pa je sledila šele julija 2022 in do zdaj ključno obrestno mero zvišala za tri odstotne točke. 

Pregreto gospodarstvo ima negativne učinke zaradi spremljajoče inflacije. Namesto normalnih ravni rasti cen, to pomeni dve-, triodstotno letno rast, smo v EU pri desetih odstotkih, kar je rekord v tem tisočletju. Pri taki inflaciji se vsi ustrašijo, da postaja trajna. To pomeni, da bo zelo veliko prihrankov izgubljenih, da se zmanjšuje kupna moč, lahko se ustavljajo projekti, ker se vse draži, krepijo se pritiski na zvišanje plač, sledijo vse glasnejše zahteve, da se vse začne usklajevati z inflacijo, kar lahko postane velik sistemski problem. S tem sem se boril v prvem mandatu na mestu ministra za finance od leta 2002 do 2004, ko smo vstopali v EU; indeksacija je bila takrat vgrajena v popolnoma vse, na primer plače, pokojnine, socialne transferje, vse vrste pogodb in celo v cene bencina. Izjemno težko in konfliktno je bilo odpraviti ta avtomatizem, ki sicer vodi v spiralo zviševanja cen. A takrat nam je uspelo inflacijo od decembra 2002 do 2004 znižati s 7,2 odstotka na 3,2.

Tudi zdaj bo veliko odvisno od tega, kaj bo z inflacijo, ali jo bo centralnim bankam uspelo znižati in stabilizirati. To uravnavanje ekonomije, prehod iz enega obdobja v drugo, iz sproščanja v zategovanje, je ob vseh drugih dejavnikih izjemno zahtevno pravilno časovno, količinsko in strukturno opredeliti. Če gledamo nazaj, smo v EU tako rekoč ves čas od let 2003 in 2004 vodili neustrezno ekonomsko politiko.

Ameriški Fed je na primer začel zniževati obrestne mere septembra 2007, ko se je že kazala kriza, ECB, vodil jo je Jean-Claude Trichet, pa je takrat še dodatno zviševala obrestne mere. V ZDA so zelo sprostili tudi fiskalno politiko; pod Obamo je bil hitro sprejet obsežen stimulacijski sveženj za večjo javno porabo. Nasprotno je EU veljavna fiskalna pravila v času krize tako zaostrila, da so izjemno omejila povpraševanje države – vodila je tako imenovano prociklično ekonomsko politiko. Posledica je bila, da se je gospodarska rast v ZDA po padcu leta 2009 bistveno hitreje stabilizirala na ravni, podobni predkrizni, kot v EU.

Tudi v Sloveniji smo večkrat vodili neustrezno prociklično ekonomsko politiko, najbolj izraženo v letih 2005–2008, pred finančno krizo, preveč spodbujevalno in v letih 2012/13 nasprotno, preveč omejevalno, s hudimi posledicami, to sta bili visoka inflacija in zadolženost, ki je vodila v kreditno krizo z izgubo premoženja, visoko brezposelnost predvsem mladih, ogromno zmanjšanje BDP itd. Obe zelo težki obdobji sta bili v času po prvi in drugi vladi Janeza Janše, ki pa v svojem tretjem mandatu napake ni ponovil.

Če pride še ena taka resnejša kriza, kot smo jo že imeli pred leti, bomo izgubili še tisto malo ’Mencingerjeve srebrnine’, kar je še nismo: Krko, Petrol, Telekom, Cinkarno, energetiko, gozdove.

Kje pa smo zdaj? Tudi zdaj ECB pod Lagardovo nekako zaostaja za ukrepanjem ameriške centralne banke. 

To ogromno količino primarnega denarja, napihnjene bilance centralne banke ECB, je treba zmanjšati, da pravzaprav pridemo v normalen položaj delovanja finančnih institucij in finančnega sistema.

Po mojem mnenju smo spet napačno reagirali oziroma tempirali. Ko so ZDA že zviševale obrestne mere, prvič marca lani, in so dale signal, da jih bodo zviševale tudi vnaprej, je EU čakala. Trenutno imamo položaj, ko Fed že upočasnjuje zviševanje obrestnih mer na 0,25 odstotka, guvernerka ECB Lagardova pa je ravnokar sporočila, da bo ECB še vsaj enkrat naredila razmeroma velik skok obrestnih mer, torej vsaj 0,5 odstotka. V ZDA je centralna banka torej že dala signal, da proučuje, kakšen je vpliv hitrega in ostrega zviševanja obrestnih mer na gospodarsko aktivnost in stabilnost finančnega sistema, takšnega signala, kljub znakom mogoče nestabilnosti finančnega sistema, ECB še ni.

Sam menim, da je to napačno. Glede tega imam precej radikalen predlog. Enostavno bi namreč sledil logiki, da če ni odstopanj pri ključnih dejavnikih, bi bilo najbolje, da ECB vodi enako denarno politiko kot Fed, recimo teden pozneje in seveda ob hkratni analizi primerljivosti dejavnikov. ZDA so v zgodovini dokazale, recimo vsaj od leta 2000, da so vodile primernejšo denarno politiko. To ni presenetljivo, saj ima Fed veliko več izkušenj kot ECB, ki je mlajša.

Kaj sledi? Banka Slovenije je že oktobra lani pet sistemskih tveganj od sedmih ocenila kot povečana; makroekonomsko tveganje, tveganje iz nepremičninskega trga, tveganje financiranja v bančnem sistemu ter obrestno, posojilno in dohodkovno tveganje v bančnem sistemu. Nekaj bank po svetu je že klecnilo. 

Zavedati se moramo, da so bile finančne institucije v ekonomskem okolju od prejšnje finančne krize do pandemije praktično brez meja. Denarja je bilo »kot pečka«, kapitala tudi, v pandemiji so zaradi šibkega kreditiranja denar vlagale v državne obveznice, delnice. Prav ameriška Silicon Valey Bank je imela veliko razliko, škarje, v ročnosti aktive in pasive. Kratkoročne vloge strank je nalagala v dolgoročne obveznice. Ko se je lani začelo občutno zviševanje obrestnih mer, je to znižalo vrednost obveznic, hkrati so vlagatelji želeli naloženi denar. Banka je morala predčasno, z dvomilijardno izgubo, prodati obveznice, zato je potrebovala dodaten kapital, nastala je panika med vlagatelji in sledil je zlom.

Guardian je zapisal: »Ko je novica o tem prišla na družbena omrežja, je tehnološke vlagatelje zajela panika, to pa je sprožilo klasičen bank-run. Trajalo je 36 ur, da se je zgodil drugi največji propad banke v zgodovini ZDA.« Sledila je Credit Swiss. 

Že pred dobrim desetletjem si lahko zaznal, da je Credit Swiss ena tistih institucij, ki vozijo tvegano. Skoraj ni bilo afere, pri kateri ne bi bila zraven. Plačevati je morala ogromne globe, recimo zaradi kršenja sankcij in kanaliziranja denarja v Iran ali ker je strankam pomagala pri izogibanju plačevanja davkov. Tako da ob vsem tem zdaj nisem bil pretirano presenečen. Da banka zvozi težave, kakršnekoli, vedno potrebuje kapital, tega pa je takrat, ko ga potrebuješ, zelo težko dobiti. Credit Swiss so kapital lani, ko je izkazala večmilijardne izgube, zagotovili Savdijci, Savdska nacionalna banka. Ker ji ga pred nekaj tedni letos niso želeli dati še več – so že vedeli, zakaj ne –, je banka padla.

Tudi vrednost delnic evropskih bank se je znižala, indeks STXE 600 BANKS, ki vključuje vse velikanke od HSBS, BNP Paribas do Sanktandra, nizozemske ING in Barclaysa, se je v zadnjem mesecu zmanjšal za več kot 16 odstotkov, vrednost delnic Deutsche Bank pa za skoraj 24 odstotkov.

Še enkrat: ko greš iz zelo ekspanzivne denarne politike in spodbujevalne fiskalne politike – vsa fiskalna pravila smo imeli zadnja leta zamrznjena – v območje normalne ekonomske politike, je ta prehod izjemno tvegan. Dozirati moraš zvišanje obrestnih mer, da v finančnem sistemu ne povzročiš pomanjkanja kapitala, vsaj ne pri ključnih igralcih.

Resnejše težave ima lahko ena banka. In kaj se zgodi s sistemom? Ne vemo zares. Nikakor ne bi puščal ob strani tveganja, da bo nastala finančna kriza v Evropi, tudi v Sloveniji. Ta možnost je razmeroma velika, čeprav smo od prejšnje krize učvrstili finančni sistem. Ne smemo preveč poslušati tistih, ki pravijo, da smo v Evropi tako utrdili sistem z varnostnimi mehanizmi, da bo nevtraliziral vse negativne učinke. Imamo nov, enoten mehanizem nadzora in enoten mehanizem reševanja, manjka pa še več stvari. Manjkajo nova fiskalna pravila, niti po naključju ni vzpostavljen enotni trg kapitala, manjka jasna vloga evropskega stabilizacijskega mehanizma. Tudi Lagardova govori previdno, sistem ne tesni popolnoma.

Nejasno je tudi, kako učinkovito bo usklajevanje med denarno in fiskalno politiko, in tukaj čutim nelagodje.

Bančniki, tudi prvi človek NLB Blaž Brodnjak, govorijo, da so naše banke kapitalsko močne in ustvarjajo velike dobičke, čeprav imajo netvegane poslovne modele, ki niso primerljivi recimo z ameriško SVB. Hkrati opozarja, da je gospodarstvo, katerega prezadolženost je povzročila prejšnje težave, zdaj radikalno razdolženo. 

Skoraj polovica lanskega rekordnega dobička NLB je posledica enkratnega dogodka, prevzema Sberbanke ob izbruhu vojne. In lahko Brodnjak reče, da so slovenska podjetja trdna, potem pa se recimo čez noč zgodi, da Krka ne more več prodajati v Rusijo, kjer je lani ustvarila 23 odstotkov prihodkov, torej slabo četrtino.

Nočem strašiti, a če gledam izkušnjo, ki smo jo dobili v prejšnji krizi, je jasno, da smo podcenjevali vplive spremenjenih okvirov ekonomske politike na sposobnosti naših finančnih institucij, da preživijo. Ko se je v ZDA začelo z banko Lehman Brothers, so vsi trdili, da to ne bo imelo velikega vpliva na slovenske ali avstrijske banke, ki nimajo spornih izvedenih instrumentov. Nastal pa je učinek »spillover«, ki je v takih razmerah izjemno velik. Ni treba, da je scenarij enak, domine se lahko začnejo podirati drugače.

Imamo več kot 600 tisoč upokojencev z enotnim interesom – to so pokojnine. Ti lahko kot največji in tudi sinhronizirani del volilnega telesa zablokirajo karkoli.

Tudi tokrat so predmet kritik bonitetne agencije, recimo Moody’s je nekaj dni pred propadom banko SVB ocenil z oceno »investment grade«, ki naj bi kazala sposobnost izpolniti finančne obveznosti, podobno kot je Standards & Poor ocenil banko Lehman Brothers šest dni pred propadom.

S kreditno analizo in oceno tveganj sem se res veliko in z veseljem ukvarjal. Pri tem gradiš zelo kompleksen sistem, poskušaš zajeti vse dejavnike, vsa tveganja, tudi zgodovino, se pogovarjaš s poslovodstvom, kreditnim oddelkom, brskaš ... Ampak kaj zares delaš? Napoveduješ prihodnost, »šlogaš«. In posebej v obdobjih naraščajočega nezaupanja v nekem trenutku, ki skoraj ni napovedljiv, prevlada psihologija množice in od te točke zmeraj manj veljajo rezultati tako imenovane fundamentalne analize, na primer kakovost menedžmenta, zaposlenih, proizvodov oziroma storitev.

Tukaj bi poudaril še podobnost razlag, kdo je kriv za krizo. Razširjena interpretacija je, da so bile krive poslovne banke, kar se je že začelo pojavljati tudi dandanes. Vendar je to pesek v oči. Če centralne banke zalivajo z denarjem celotna gospodarstva, je zaradi tega v bankah zelo veliko presežnih virov, ki jih morajo z dobičkom nalagati v najboljše, ekonomsko upravičene naložbe. Vendar teh zmanjka za vse denarne presežke. Banke se usmerijo, kamor se še lahko, seveda v slabše in slabše naložbe. Sistem postane nestabilen in kriza izbruhne, ko dovolj velike finančne institucije padejo zaradi slabih naložb. Vendar je za vzdržno stabilnost finančnega sistema odgovorna centralna banka in ne finančne institucije, katerih cilji so poslovni. Zato mora vzpostaviti takšno okolje za finančne institucije, da se ne pokaže nestabilnost.

Nakazali ste, da bo pri razvoju dogodkov zdaj zelo pomembna fiskalna politika. Konec leta bodo prvič po epidemiji v uniji spet začela veljati fiskalna pravila, a nova. Dobili naj bi drugačne omejitve glede javnega dolga in proračunskega primanjkljaja, kjer sta bili zdaj meji fiksirani pri 60 oziroma treh odstotkih BDP. Nova pravila še niso jasna, bila naj bi bolj pisana na razmere v vsaki državi in zlasti naj ne bi ovirala rasti in sprožila novega varčevanja. 

Z novimi pravili se bo jasno pokazalo, kakšne so silnice v Evropi. Ključna težava dozdajšnjih pravil je, da so jih pisali pravniki in da so v obliki norm. Ekonomska politika ne more biti zapisana v obliki formul. Enkrat se mora odzvati na recesijo, drugič na pregrevanje, tretjič na šok, okoliščine so lahko vsakič zelo drugačne, rešitev za vse pa naj bi dala univerzalna formula.

Tako smo preprečili katastrofo v letih 2014–2016. Ko sem bil minister za finance, sem prosil ekonomista Velimirja Boleta z inštituta EIPF, naj preuči model Bruslja, in jasno se je izkazalo, da bo Sloveniji izrazito škodil. Kje je bila težava? Model je za Slovenijo že pri triodstotni gospodarski rasti pokazal pregrevanje, kar je bila popolna neumnost in posledica tega, da smo pred tem pet let imeli zelo nizko rast. Model je pač upošteval petletno povprečje in navrgel, da je triodstotna rast pregrevanje, zato so od nas zahtevali, da zmanjšamo primanjkljaj za 1,2 odstotne točke BDP. Tako omejevanje bi nas takrat pokopalo. Z Boletovimi izračuni in profesorskim nastopom sem kolegom evropskim ministrom pokazal, da je to, kar zahtevajo, zgrešeno in nevarno. Zgolj za Slovenijo so takrat sprejeli, da lahko odstopa od izračunanega z modelom, torej so prepolovili zahtevo za zmanjšanje primanjkljaja. Tako to deluje.

Naš konsolidirani bruto dolg je bil konec septembra lani, od takrat so zadnji podatki, 72 odstotkov BDP. 

Žal mi je, da v mojem mandatu nismo naredili proračunskega presežka, čeprav sem si za to zelo prizadeval. Sta ga pa nato v dveh zaporednih letih 2018 in 2019 naredili moji bivši sodelavki, izjemni strokovnjakinji s finančnega ministrstva, mag. Mateja Vraničar Erman, ki me je leta 2016 nasledila na ministrskem mestu, in mag. Saša Jazbec, državna sekretarka za proračun. Tega velikega uspeha skoraj nihče sploh ni opazil, sam pa sem bil navdušen, ker sta naredili čudež. V finančni krizi se je dolg strahovito povečal, z 22 odstotkov BDP leta 2008 na rekordnih 82,6 odstotka leta 2015, nato pa se je predvsem zaradi presežka naglo zmanjševal do 65 odstotkov leta 2019.

Zdaj je dolg približno 72 odstotkov BDP, torej bistveno višji kot pred zadnjo krizo. V času teh rastočih zunanjih negotovosti vlada napoveduje pomembne reforme – plačno, davčno, zdravstveno. Kako bi kot finančni minister ravnali v takih razmerah?

Pri tako negotovem stanju, v kakršnem smo sedaj, bi sam vse to zamrznil. Sestavil bi skupine, ki bi zelo jasno analizirale stanje in pripravile scenarije. Za večino teh sprememb, ki so zdaj napovedane, nisem videl nobenih analiz, ki bi vodile k sklepom, da so pogajalska izhodišča, ki jih je sprejela vlada, smiselna. S tako »osnovo« si ne bi upal v spremembe na nobeni točki, ne pri plačah ne pri zdravstvu.

Izredno pomembno je tudi, da čim prej črtajo temeljno predpostavko, iz katere očitno izhajajo: da lahko težave posameznih področij rešuješ samo z denarjem. To se ne da! Treba je analizirati področja, prevetriti organizacijo, kadre, predpise. Skratka, morate imeti zelo podrobne analize, ekonomske in sociološke.

Po mojem vedenju si izjave predsednika vlade in finančnega ministra glede koncepta davčne reforme nasprotujejo. Premier je rekel, da bodo morali več plačevati tisti, ki imajo več, torej da bo več vzel in več razdelil. Finančni minister pa je nakazal prestrukturiranje. Torej, kar bo dodatno nekam dal, bo moral nekje drugje vzeti.

Sam bi tukaj ponovil, da zamisel, da boš pobral več davkov in rešil vse – ne vzdrži. Tudi v gospodarstvu moraš produktivnost vsako leto zvišati za pet do deset odstotkov, torej z istim denarjem narediti več. Tega nočejo slišati. Druga stvar, ki mnogim ni všeč, čeprav je res tako, je nagrajevanje. Utemeljil bom z Žižkom, čeprav gre za življenjsko logiko, ki jo je mogoče slišati za marsikaterim šankom, če se pošalim. Kaj je rekel v pogovoru s Petersonom o kapitalistični družbeni ureditvi vs. socialistični? Da ima kapitalistična ureditev bistveno boljši rezultat, kar zadeva materialno blaginjo ljudi, kot socialistična, saj so v kapitalistični vgrajeni mehanizmi motivacije, da več ljudi dela in da delajo bolje. Preprosto moramo paziti, da ne ustvarimo največje uravnilovke v kapitalističnem svetu, ker bomo s tem »ubili« vsakršno motivacijo. Vem, da vam to ni všeč, a tako je.

Torej so reforme nujne, le katerakoli vlada, ki jih bo izpeljala, bo politično mrtva? 

Seveda je nujno ukrepati. Sam bi takoj, ko bi bilo stanje makroekonomsko manj tvegano, šel na vso moč, dobro pripravljen, torej na podlagi verodostojnih projekcij in družbenega dogovora, z izbranimi sistemskimi spremembami. Zavedati se moramo, da dolgoročno nimamo finančne vzdržnosti. Jasni so podatki pri demografiji, kjer se nam brez ukrepov ne bo izšlo in pika. Že zdaj imamo milijardne luknje v pokojninski blagajni in izdatne v zdravstveni, ki jih je treba polniti, tudi struktura javne porabe ni čisto prava. In če pride še ena taka resnejša kriza, kot smo jo že imeli pred leti, bomo izgubili še tisto malo »Mencingerjeve srebrnine«, kar je še nismo: Krko, Petrol, Telekom, Cinkarno, energetiko, gozdove.

Nikakor ne bi puščal ob strani tveganja, da bo v Evropi in tudi v Sloveniji izbruhnila finančna kriza. Ne smemo preveč poslušati tistih, ki pravijo, da smo v Evropi sistem tako utrdili z varnostnimi mehanizmi, da bo nevtraliziral vse negativne učinke.

Je na tej ravni politične kulture to sploh mogoče izpeljati in pričakovati? 

V prvi vladi, kjer sem bil, so bili v večini doktorji znanosti, nekaj magistrov in eden, dva brez magisterija. V vladi je bilo torej močno intelektualno jedro. To se je trudilo vsakič znova s strokovnim delom in rezultati prepričati parlament, ta pa se je zato odzival zelo spoštljivo. Zdaj bi za zadnja leta rekel na splošno, da so vsi povsod zlasti zelo pametni, ni pa več spoštovanja ljudi z več znanja.

Poleg tega imamo še eno zelo veliko težavo. Logika demokracije je, da volivci volijo tistega, ki naj bi najbolje razumel njihove težave in se odzival nanje. Imamo več kot 600 tisoč upokojencev z enotnim interesom – to so pokojnine. Ti lahko kot največji in tudi sinhronizirani del volilnega telesa zablokirajo karkoli. Tukaj sem zelo črnogled, to lahko pomeni ekonomski konec Slovenije.

»Zavzetje« upokojenskega volilnega telesa je očitno prednostna naloga desne politične opcije, naveze Rupar-Janša. 

Bojim se, da zaradi ozkih in kratkoročnih političnih interesov nismo sposobni narediti nujnih korakov za dolgoročno vzdržnost. To spet mnogim ne bo všeč, a gre za nekaj takega, kar je pravzaprav naredil Macron. Rekel je, da ni tukaj zato, da bo delil, ampak zato, da bo zagotovil vzdržnost za naprej.

Mi smo na isti točki. Ni popularno, ne bo popularno – a je potrebno.