Dominik Mencej / Režiser in scenarist, ki ga zanima življenje na robu

Njegov celovečerni režijski prvenec Jezdeca, film ceste o dveh prijateljih iz Prlekije, ki se s predelanima mopedoma odpravita na neznano pot, je premiero doživel na lanskem Sarajevskem filmskem festivalu, nato se je domačemu občinstvu predstavil na Festivalu slovenskega filma, kjer je osvojil štiri vesne, med drugim tudi tisto za najboljši film po izboru občinstva. Ravno te dni pa težko pričakovani in tudi pri kritikih odlično sprejeti celovečerec začenja turnejo po slovenskih kinematografih.

Dominik Mencej se je že kot deček, odraščajoč v Domžalah (rojen je leta 1987), navduševal nad risankami in animiranimi filmi, zlasti ko je dojel, da so to pravzaprav sličice, iz katerih nastane gibanje. To se mu je zdelo kot nekakšen neverjeten čarovniški trik. Toda kaj, ko ga je ob spoznanju, da je za takšno ustvarjanje potreben risarski talent, navdušenje minilo. Posredno pa je potem odkril svet filmske umetnosti. Najprej v najstniških letih, na prelomu tisočletja, kot del skejterske družbe, ko so s pojavom cenovno ugodnih videokamer začeli snemati različne skejterske trike, iz tega pa so se mu kmalu porodile ideje in ambicije po bolj igranih, insceniranih prizorih. Naraven korak naprej je bil študij filma.

V letih na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ga je najbolj privlačilo iskanje, eksperimentiranje, kako v filmu upodobiti tisto nekaj neoprijemljivega in neopredeljivega, česar te ne more naučiti nobena knjiga ali priročnik. Ta občutja v svojih filmih poskuša loviti še danes. Pravi, da je bilo med njegovimi študijskimi vajami precej spodletelih poskusov, a je ravno od teh odnesel največ. Njegov študentski kratki film Prespana pomlad (2014) je na primer tako prepričal strokovno žirijo Festivala slovenskega filma, da mu je podelila kar pet nagrad vesna. Morda je bil zato deležen kar nekaj pritiska in pričakovanj po celovečernem prvencu, a pravi, da je bila realizacija Jezdecev tako dolgotrajen proces, da je na to že zdavnaj pozabil. Od pisanja in razvoja scenarija (najprej se je kalil na domači Scenarnici, nato pa še v okviru priznanega programa za razvoj prvenca First Films First) ter pridobivanja finančnih sredstev do snemanja, postprodukcije in distribucije so minila leta.

Med tem časom je s Sinišo Gačićem, stanovskim kolegom in prijateljem, ki ga izjemno ceni tudi kot filmskega ustvarjalca, posnel dokumentarec Odraščanje (2017), ganljiv portret istospolne družine v turbulentnem času pred referendumom o izenačitvi zakonskih zvez. Pravi, da ga dokumentarna forma še vedno privlači in vzporedno z drugimi projekti trenutno razvija dolgometražni dokumentarec, katerega producent je prav Siniša Gačić.

Veliko razmišlja o tem, koliko človeka definira okolje, v katerem odrašča in biva – kaj sploh je človeško bitje, ko ga slečeš njegove vzgoje in izobrazbe, kaj bi lahko postal, če bi bil rojen nekje drugje? Ravno zato se mu prav toliko kot sam filmski lik zdi pomembno tudi okolje, iz katerega prihaja. Čeprav je sam že dolgo Ljubljančan, ga zanimajo predvsem zgodbe, ki se pišejo »tam, kjer ni ničesar«, na obrobju, v krajih, ki so odrezani od sveta, saj je tam pravzaprav srčika slovenstva, ki pogosto ponuja izjemne zgodbe, ki morda le niso tako očitne na prvi pogled. Zanima ga tudi obrobje v širšem pomenu besede, ki slika zgodbe drugačnosti, mejnosti, marginalnosti in ga lahko najdemo tudi sredi mestnega blokovskega naselja.

Film Jezdeca je postavil v Prlekijo. Strah, da prleško narečje ne bi zvenelo dovolj pristno, je bil odveč, saj sta glavna igralca, Petja Labović in Timon Šturbej, sicer Mariborčana, že celo leto pred začetkom snemanja »gučila« po prleško. Njiju je imel v mislih že med snovanjem scenarija (tega sta soustvarila skupaj s srbskim scenaristom Borisom Grgurovićem), pri pisanju si namreč rad predstavlja obraze, mimike, gibanje, poleg tega pa sta igralca tudi v resničnem življenju dobra prijatelja. Pravi, da je bila to dobra podlaga, na kateri je lahko gradil in improviziral film, in njuna kemija na platnu je očitna. Meni, da igralec soustvarja zgodbo od tistega trenutka, ko si ga zamisliš za vlogo, saj »s seboj prinese vso svojo zgodovino in življenjske izkušnje in ti pomaga razumeti lik, še preden vstopi v njegove čevlje«.

Z mislimi pa je že nekaj časa pri naslednjem projektu – trenutno z ženo, dramaturginjo Dijano Mencej, s katero tesno sodelujeta, razvija scenarij za nov celovečerni film. Gre za zgodbo, postavljeno v pozna sedemdeseta v okolico Brkinov, zasnovano na resničnem pojavu priseljevanja dalmatinskih deklet, ki so se zaradi pomanjkanja brkinskih žena poročala z domačini, nato pa so jih doletele različne usode. Z veseljem pričakuje tudi projekte stanovskih kolegov in kolegic, saj pravi, da se slovenski film po izjemno težkem obdobju v času pandemije koronavirusa, ko je kinematografija zastala, ljudje pa so se navadili na razne platforme, ki so ponujale video na zahtevo, spet prebuja.