Mojster iluzij

V amsterdamskem Rijksmuseumu, enem najslovitejših muzejev na svetu, ki v svojih zbirkah hrani številne mojstrovine iz zgodovine likovne umetnosti, je na najobsežnejši retrospektivni razstavi doslej na ogled 27 od 35 še ohranjenih slik, ki jih pripisujejo Janu Vermeerju. Veliko zanimanje za obisk razstave ne preseneča, saj je kultura obiskovanja likovnih razstav v deželah z daljšo umetniško tradicijo precej drugačna kot v domačih logih; a vseeno se ne zgodi prav pogosto, da bi za več mesecev trajajočo razstavo vse vstopnice pošle že v nekaj dneh po odprtju spletnih blagajn. Prav to se je zgodilo z nedavno odprto razstavo tega holandskega baročnega slikarja.

Johannes (Jan) Vermeer se je rodil leta 1632 v mestecu Delft in prav tam umrl leta 1675, star komaj 43 let. Ustvarjal je sredi 17. stoletja, v desetletjih največjega gospodarskega, družbenega in kulturnega razcveta Holandije, v času, ki ga imenujemo zlata doba holandske umetnosti. Ustvaril je le dobrih 40 slik, kar je nenavadno, saj je bilo takrat na trgu veliko povpraševanje po tihožitjih, slikah pokrajine, portretih in slikah z žanrsko motiviko, konkurenca umetnikov, ki so te želje izpolnjevali, pa neizprosna. Čeprav je med sodobniki užival ugled, so po smrti njegova dela počasi tonila v pozabo. Tako zelo, da so, ko so konec 19. stoletja zgradili Rijksmuseum in so na pročelje izpisali imena vseh pomembnih holandskih umetnikov, Vermeerjevo umestili nad okna na robu stavbe.

S spremenjenim pogledom, ki ga je prinesla moderna umetnost na prelomu 20. stoletja, se je spremenilo tudi vrednotenje umetnosti preteklih dob. Marsikaj, kar je imelo ceno ob ustvarjanju muzejskih zbirk v 19. stoletju, je končalo v depojih, dela številnih skoraj pozabljenih umetnikov pa so ponovno postala zanimiva in aktualna. V le nekaj desetletjih je iz teme pozabe Vermeer zasijal kot eden največjih slikarjev vseh časov. Moderni umetniki so v njegovih delih odkrivali kvalitete in odgovore na vprašanja, s katerimi so se ukvarjali pri svojem delu. Všeč so jim bili njegov način slikanja in številne prefinjene zvijače, s katerimi je podobe ustvaril prepričljiveje kot njegovi sodobniki.

Občinstvo 20. stoletja je v nemirnih in negotovih časih vojn, gospodarskih kriz in družbenih prevratov cenilo intimo, mir in brezčasje Holandčevih podob. Naenkrat je vsak muzej želel imeti v svoji zbirki vsaj enega Vermeerja, vsak spodoben zbiralec je upal, da bo kje naletel na kakšno njegovo še neodkrito sliko, in vsak ponarejevalec slik, ki je dal kaj na svoj ugled v umetnostnem podzemlju, se je hotel preizkusiti v posnemanju njegovega slikanja. Vermeerjeve slike so postale ultimativni predmet poželenja, nujnost in nikoli presežen pojem popolnosti.

Večino opusa sestavljajo slike notranjosti, v kateri dekleta berejo ali pišejo pisma, opravljajo preprosta vsakdanja opravila, igrajo na inštrumente, se pogovarjajo in pijejo z obiskovalci ali občudujejo in tehtajo vrednost svojega nakita. Le nekaj zgodnjih slik ima nabožno vsebino, dve sta krajini in pet je dekliških portretov. Edino sliki Geograf in Astronom prikazujeta moška, ki se posvečata svojemu poklicu. Posebno mesto v umetnikovem opusu ima še delo Alegorija slikarstva, ki ga na razstavi v Amsterdamu ni, ampak si ga lahko ogledamo v stalni zbirki nam bližnjega Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju.

Za vse slike je značilno, da prostor oblikuje svetloba, ki vedno z leve strani posije skozi okna in ustvari čudovito atmosfero, s katero slikar gledalca popelje v intimo življenja v 17. stoletju. Gledalec je obenem v vlogi vsiljivega opazovalca in nekoga, ki se ne more odvrniti od zamaknjenosti in užitka v pogledu. V baročnem slikarstvu je običajno, da imajo vse reči na slikah tudi simbolni pomen in se za podobami skrivajo zgodbe, najpogosteje take z jasnimi moralnimi nauki ali pridigami. Vermeerjeve podobe v tem smislu niso nobena izjema in gledalcem tistega časa so ponujale obilo iztočnic za pogovore.

A tudi sodobnemu gledalcu, ki mu ne bo do iskanja moralnih podukov, Vermeerjeve slike ponujajo številne možnosti vživetja v neki poseben, čarobno vznemirljiv svet. Likovni poznavalci pa pri tem naletijo še na vedno nove izzive ob odkrivanju in interpretiranju številnih nepričakovanih zvijač, s katerimi je slikar pričaral prepričljivo iluzijo stvarnosti. Pozoren opazovalec bo na primer sprevidel pogoste netočnosti v prostorskem izrisu prostorov in figur, neujemanje v razmerjih in zamike pri sledenju površinam. Namen vseh teh drobnih prevar je bil ustvariti čim prepričljivejšo podobo in Vermeer je bil mojster takšnih iluzij.

V zadnjih desetletjih strokovnjake, umetnike, pa tudi zahtevnejše občinstvo vznemirja še ena lastnost njegovih slik. Na primerljivih klasičnih slikah je navadno vse naslikano z enako jasnostjo, na Vermeerjevih pa zasledimo učinke, ki jih danes poznamo s fotografij in iz filmov – nekatere stvari so izrisane ostro, so v fokusu, druge se izgubljajo v zabrisanosti. Vendar se jasno in manj jasno izrisani deli na njegovih slikah ne pojavljajo v zaporedju prostorskih planov, kot je to značilno za fotografijo, temveč v nekakšnem izmenjevanju. Prav »fotografski« učinek je nekatere napeljal na misel, da si je slikar pri delu izdatno pomagal z optičnimi pripomočki, nekakšnim izpopolnjenim sistemom tako imenovane camere obscure. Vsekakor ta nihanja povzročijo neko vibriranje površine in s tem dodatno optično draž.

Da rešimo ali zapletemo te in druge dileme, nam torej ne preostane drugega, kot da se – pa čeprav ob pomoči kakšnega učinkovitega trika – vendarle prebijemo v prostore Rijksmuseuma in na lastne oči preverimo, s kakšno optično prevaro nas bo uročil baročni mojster. 

Slikarska razstava: Vermeer
Kje: Rijksmuseum, Amsterdam, Nizozemska
Kdaj: do 4. junija 2023