Depeche Mode: Memento Mori

+ + +

Čeprav je čisto na začetku kazalo drugače, je skupina Depeche Mode v sredino (synth)popa prinesla tisti nujni odmerek temačnosti in drznosti. S svojim slogom je presekala trend britanske muhave barvitosti, ki je lestvice zajahal na začetku osemdesetih let. Z vsem spoštovanjem do imen, kot so Petshop Boys, A-ha, Duran Duran, Gary Newman ... je Depeche ponudil odklon v melanholijo in mrakobnost, odklon v nekaj edinstvenega – hkrati sanjavega in bolj življenjskega, v mrak vlažnih in glasnih klubov. Drugače kot številnim sodobnikom pa mu je uspel tudi kar prepričljiv prehod v dobo emtivijevskega začetka devetdesetih let.

Kot je v navadi pri preštevilnih pop zvezdah, so člani zasedbe skupaj vztrajali predolgo. Njihovi albumi so v novem tisočletju večinoma hitro utonili v pozabo. Alan Wilder je ladjo zapustil (ker preostali fantje niso dovolj spoštovali njegovega angažmaja) leta 1995, Dave Gahan, Martin Gore in Andy Fletcher pa so skupaj nadaljevali vse do nenadne, nepričakovane smrti slednjega lani spomladi.

Memento Mori tako lahko poslušamo kot posvetilo Fletcherju, kot ploščo, s katero se mu Gahan in Gore poklonita in ki se ukvarja s temo minljivosti in neizbežnega konca, kar potrdijo odlomki besedil, kot »heaven help me, heaven help us«, »Thoughtless thoughts, my friends, we know we’ll be ghosts again« in »I’ll meet you by the river, or maybe on the othe r side «. Album se začne s počasi kotalečo se tenzijo, Gahanov vokal je potopljen globoko v efekte, to je uvodni suspenz. Sledi kratek niz baladnih posnetkov, ki kljub plesu s smrtjo ali prežvečeni temi neizpolnjene ljubezni zvenijo presenetljivo zračno, zmanjka jim le nekaj teže. Kasneje se stvari postavijo na svoje mesto, prikrade se zlovešča atmosfera, od časa do časa v potek zarežejo ostre in distorzirane linije sintetizatorja. Zasedba Depeche Mode je bila v miljeju popa nekoč prvak v ustvarjanju zamaknjenega, privlačno strašljivega ozračja in (po novem) dvojcu to uspe na nekaj posnetkih ponoviti.

A Memento Mori ni samo poklon. Album je začel nastajati že leta 2020, ko sta si veteranski pevec in skladatelj Richard Butler in Martin Gore začela pošiljati demo posnetke. Material se je Goru zdel preprosto predober za stranski projekt in Butler je tako na koncu postal soavtor sedmih posnetkov na novi plati skupine Depeche Mode. In res, songwriting na lepem delu albuma zveni prepričljivo, povsem se stopi z industrijsko in gotsko podstatjo, ki pa nas ne odganja, ampak izžareva neko čudno toplino.

Paradoksalno, zasedba Depeche Mode je bolj »depechemodovska« kot zadnji dve desetletji, zdaj ko je eden od članov umrl, lep kos materiala pa je napisal »prišlek«.