Pa te imamo! / Trump gre po Janševi poti

Leta 1893 je Ameriko zajela huda finančna in gospodarska kriza: propadlo je 642 bank in 16 tisoč podjetij, število brezposelnih se je povzpelo na tri milijone, ekonomska neenakost se je poglobila do skrajnosti. Magnat Chauncey M. Depew je rekel, da lahko 50 najbogatejših Američanov brez problema »ustavi« Ameriko, William Windom, nekdanji finančni minister, pa je pribil, da to lahko storijo že štirje – in da lahko po lastni volji in v lastno zabavo ovirajo trgovino, zatrejo kako pokrajino ali mesto in zgradijo kako drugo, napravijo koga za premožnega in uničijo njegove tekmece. Češ: kaj nam pa morete.

Aroganca finančnih elit je bila brezmejna. Psičku z diamantno ovratnico so pripravili razsipen banket, na nekem sprejemu so kadili tobak, zavit v stodolarske bankovce, ostrige so servirali s črnimi biseri, po bazenih so plavale pozlačene deklice, iz orjaških prazničnih tort so skakali zbori deklet, v zobe so si vdelovali diamante, neka opica je imela svojo lastno kočijo in svojega osebnega strežnika, novorojenčkom so igrali simfonični orkestri.

Jacob Selcher Coxey, teozof iz Ohia in lastnik nekega kamnoloma, pa je hkrati organiziral množični gladovni pohod v Washington – korakalo je na tisoče lačnih in brezposelnih, toda do Kapitola jih je prišlo le kakih 600 in te so prijeli in zaprli. Senator John J. Ingalls je svaril, da se je Amerika znašla na robu revolucije in da hočejo delavci, ki stradajo in negodujejo po mestih, strmoglaviti sistem, v katerem postajajo premožni še premožnejši in revni še revnejši.

Leto kasneje je spet izbruhnil štrajk železničarjev – tokrat pri družbi Pullman. Ne brez razloga, pravi Howard Zinn v Ljudski zgodovini Združenih držav Amerike (ki je v prevodu Mojce Dobnikar izšla tudi pri nas): vsako leto se je pri delu smrtno ponesrečilo 2000 železničarjev, 30 tisoč pa se jih je ranilo. George M. Pullman, »kralj spalnikov«, je v Illinoisu zgradil mestece Pullman, v katerem so živeli njegovi delavci. »Delavci so plačevali najemnino Pullmanovi družbi, kupovali v njenih trgovinah in pošiljali otroke v njeno šolo. Ob prostem času so se sprehajali po Pullmanovem parku in obiskovali njegovo cerkev in gledališče. Celo kuhinjska odplaka se je stekala v posebno cisterno, iz katere so jo potem črpali in jo kot gnojilo uporabljali na posestvu gospoda Pullmana. Pullman je bil prijatelj delavcev, ki je vedel, kaj je za delavca dobro, in ki o tem ni dovoljeval nobene razprave. Žgane pijače, na primer, so bile zanj slabe – zatorej je bil Pullman ’sušno mesto’. Tudi sindikati so bili zanj slabi – zatorej so bili v Pullmanu prepovedani. Pullman je iz podobno vzvišenega razloga nasprotoval zamisli o osemurnem delovniku: tako malo dela bi porajalo lenobo,« pravi Louis Adamič v knjigi Dinamit.

Možnost, da bi Trump ponovno kandidiral in postal celo predsednik, se njegovim volivcem zdi demokratična. Vrhunec demokracije – da predsednik republike postane kriminalec.

Potem pa je železničarjem drastično znižal mezde – za 30 do 40 odstotkov. Ni pa znižal najemnin in cen v svojih trgovinah. In železničarji so začeli spomladi 1894 stavkati. Ko je mesec kasneje v akcijo planila še Ameriška železničarska zveza (American Railway Union), železničarski sindikat, ki ga je leto prej ustanovil in vodil karizmatični Eugene V. Debs, so vsi vlaki obstali. Železniški promet se je ustavil. Delavci so vse chicaške linije blokirali, razdejali in zažigali kompozicije in vagone, zaloge živeža po skladiščih so kopnele, Srednjemu zahodu je grozila lakota.

Ameriški predsednik Grover Cleveland je aktiviral vojsko in ta je Chicago spremenila v vojaško taborišče z več kot deset tisoč vojaki (pehota, konjenica, topništvo). Vojska, policija in državna milica so potem stavko brutalno zdrobile in zatrle, pri čemer so ubile 17 ljudi. Debs in drugi sindikalni voditelji, ki so jih razglasili za »zarotnike«, pa so pristali v ječi. Leta 1900 so ustanovili Ameriško socialistično stranko, katere predsednik je postal Debs, ki je sedel pol leta in ki je hotel ustanoviti vojsko po zgledu slovitega abolicionista Johna Browna (»Vzdignite se, sužnji!«), tako da se je zdelo, da se bo izpolnila napoved senatorja Marka Hanne: »Naslednji veliki dogodek, s katerim se bo morala spoprijeti ta dežela, je socializem.«

Prav res – Debs je potem na vsakih volitvah kandidiral za ameriškega predsednika. Leta 1900 je osvojil 0,6 odstotka glasov, leta 1904 tri odstotke, leta 1908 malce manj kot tri odstotke, leta 1912 pa šest odstotkov. Ne, ni postal predsednik, toda Ameriko je tako podžgal, da je socialistične župane dobilo 43 mest. Ko je bila Socialistična stranka na vrhuncu, je imela več kot sto tisoč članov – v 340 občinah je imela na voljenih funkcijah 1200 svojih članov. Njeno osrednje glasilo, Appeal to Reason, je imelo pol milijona naročnikov. Leta 1910 je bil v kongres izvoljen prvi socialist, Victor Berger, ki je rekel, da je »socializem naslednja faza civilizacije«. Ker je bil prepričan, da bo kapitalizem vzdržal še kako stoletje ali dve, je napovedal »legalno in mirno revolucijo«, serijo postopnih korakov, ki bodo Ameriko počasi pripeljali v socializem. Leta 1911 je Amerika dobila 73 socialističnih županov.

Debs, samozvani boljševik, ki je imel Rusijo za »dušo novorojenega sveta«, je za ameriškega predsednika kandidiral še enkrat, petič – leta 1920, pa čeravno je bil v ječi, v katero so ga poslali zaradi protivojnega govora tik pred koncem vojne ( junija 1918). Vojne si ni izmislil delavski razred, je trdil, moške pa je pozival, naj se uprejo vojaškemu vpoklicu. Med I. svetovno vojno so v Ameriki – po razvpitem zakonu o vohunstvu – zaprli približno 900 disidentov, ki so nasprotovali vojni. Debs je bil eden izmed njih. In spomladi 1919 je v zvezni ječi v Atlanti postal jetnik št. 9653.

Republikanci se prekleto dobro zavedajo, kaj bi se zgodilo, če bi Trumpa zavrnili: postal bi predsedniški kandidat tretje stranke – in republikanski stranki bi odpeljal volivce.

Ne da ga je to ustavilo: za predsednika je kandidiral kar iz ječe. Ameriška ustava že tradicionalno nima nič proti, če za predsednika kandidiraš iz ječe. Ustava bi ga zavrnila le, če še ne bi dopolnil 35 let, če se ne bi rodil v Ameriki in če bi imel za sabo že dva predsedniška mandata. Ko so ga spraševali, ali bo, če bo izvoljen, predsedniško funkcijo opravljal iz ječe, je odvrnil, da se bo, če bo izvoljen, pomilostil. Ha. No: ha ha ha. Kajti ljudem je šlo ob vsem tem na smeh. Nihče si ni znal niti predstavljati, da bi lahko ameriški predsednik postal kdo, ki je v ječi. Še bolj nemogoče, noro in absurdno pa se je zdelo, da bi lahko ameriški predsednik pomilostil samega sebe.

Debs je potem na volitvah dobil približno 900 tisoč glasov – skoraj natanko toliko kot štiri leta prej.

Nemogoče je mogoče

Dobrih sto let kasneje ne gre več nikomur na smeh. Nemogoče je postalo mogoče. Norost je postala politična resnica. Absurd je postal nekaj vsakdanjega. Logičnega. Samoumevnega. Naravnega. Ameriški predsednik lahko postane nekdo, ki kandidira iz ječe. Manhattanski tožilec Alvin Bragg je proti Donaldu Trumpu vložil obtožnico, ker je dal ta leta 2016, tik pred predsedniškimi volitvami (v času, ko so ga številne ženske obtoževale spolnega nadlegovanja, zlorabljanja, spolnega nasilja), podkupiti pornografsko igralko Stormy Daniels, s katero je deset let prej – tedaj že poročen – seksal (v hotelski sobi na jezeru Tahoe, kjer ji je med ogledom dokuja o morskih psih rekel, da si želi, da bi vsi morski psi crknili). Plačal ji je za molk. Trumpov osebni odvetnik in fixer Michael Cohen, ki je sproti skrbel, da je tabloid National Enquirer lovil, kupoval in ubijal »umazane« zgodbe o Trumpu (zgodbo – tudi recimo zgodbo Karen McDougal, nekdanje Playboyeve lepotice, s katero je seksal Trump – je taktično kupil, s čimer je zanjo pridobil ekskluzivne pravice, potem pa je ni objavil), je njenemu odvetniku prek slamnatega podjetja Essential Consultants, ki ga je ustanovil, nakazal 130 tisoč dolarjev (National Enquirer njene zgodbe ni hotel kupiti, tako da jo je moral Cohen sam »nevtralizirati«), Trumpova Organizacija pa mu je leto kasneje denar vrnila (v devetih mesečnih obrokih, vsako nakazilo je podpisal Trump!), toda ta sredstva je prikazala kot pravne stroške, ne kot sredstva, ki so koristila Trumpovi predvolilni kampanji. Pri tem je prišlo do poneverbe poslovne listine, v obtožnici pa tudi piše, da je Trump poslovne listine ponarejal zato, da bi »pripomogel k svoji predvolilni kampanji« in da bi »prikril zločine, povezane z volitvami leta 2016«. Tožilec očitno sumi, da pri tem ni prišlo le do poneverbe poslovne listine, ampak da so skušali s poneverbo poslovne listine le prikriti hujši zločin, morda kršitev zakonodaje o financiranju predvolilnih kampanj (če bi tožilcu uspelo dokazati to zaroto, bi Trumpa zagotovo čakala globoka, temna ječa). Ne pozabite: Cohen je zaradi tega že sedel! Ko je leta 2018 priznal, da je res izpeljal to nezakonito finančno transakcijo (nakazilo pornoigralki + refundacija s Trumpove strani), je priznal tudi, da je s tem kršil zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj.

Obtožnice tedaj niso razširili še na Trumpa, to pa zato, ker je bil predsednik in ker se pravosodno ministrstvo že leta drži načela, da proti predsedniku ne vlaga obtožnic.

Ja, vse to bi utegnilo Trumpa zdaj, ko nima več predsedniške imunitete, vendarle pripeljati v ječo, iz katere pa bi lahko povsem mirno kandidiral za predsednika. Za ustavo je sprejemljiv: 35 let je že davno dopolnil, rodil se je v Ameriki, za sabo pa ima le en predsedniški mandat.

Trump, ki je tožilca Bragga že kar vnaprej označil za »žival«, »degeneriranega psihopata« in »človeški izmeček« in ki trdi, da s Stormy Daniels sploh ni nikoli seksal (a ji je torej plačal za molk o tem, da z njo ni seksal?), pa ni le prvi ameriški predsednik, ki so ga obtožili kriminalnega dejanja, ampak tudi prvi ameriški predsednik, ki bi bil lahko v ječi ponovno izvoljen za ameriškega predsednika – in ki bi se lahko po izvolitvi samopomilostil. Leta 1918 je bilo to, da bi se Debs ob izvolitvi samopomilostil, le vic. Danes pa vemo, da bi Trump to zagotovo in nedvomno storil in da mu ne bi nihče nič mogel. V resnici je še huje: Trump nima na grbi le obtožnice, ampak je fasal tudi dve ustavni obtožbi, dva impeachmenta, po volilnem porazu pa je za nameček bolj ko ne vodil še napad na Kapitol, česar ni počel noben dosedanji ameriški predsednik. In vendar bo lahko ponovno kandidiral za ameriškega predsednika – ter zelo verjetno postal predsedniški kandidat republikanske stranke in morda ameriški predsednik.

Danes lahko torej postane ameriški predsednik nekdo, ki sedi v ječi – nekdo, ki je podžigal in praktično vodil napad na Kapitol – nekdo, ki je svoje aparatčike prepričeval, naj razveljavijo volilni izid – nekdo, ki si je skrivaj prisvojil kopico tajnih, strogo zaupnih dokumentov, s katerimi je morda hotel trgovati in prekupčevati – nekdo, ki je varal ženo in potem kandidiral za ameriškega predsednika, da bi to prikril. Ja, danes lahko postane ameriški predsednik nekdo, za kogar se preverjeno ve, da je demagog, avtokrat, blefer in serijski lažnivec.

Ironija je le v tem, da bodo vsi ti sodni procesi Trumpu omogočili, da bodo pred predvolilno kampanjo in med njo vsi govorili o njem.

To je bilo nekoč mogoče le v filmskih in literarnih parodijah ameriške politike. Zdaj je to mogoče tudi zares – na odprti sceni: Amerika je postala parodija same sebe. Dobro vemo, kako se je to zgodilo: Trump je Američane nenehno in neprenehoma – iz dneva v dan in iz ure v uro – bombardiral s šoki, stresi, škandali, grozljivkami, capinskimi norostmi, kretenskimi vulgarnostmi, nategi, lunatičnimi lažmi, kriminalnimi krutostmi in brutalnimi fikcijami, tako da so sčasoma povsem otopeli. Postali so neobčutljivi. Trumpovo početje se jim je zdelo nekaj naravnega in rutinskega, del ameriškega vsakdanjika. Nanj so se tako navadili, da se jim niti to, da je sodeloval pri napadu na Kapitol (kongresna komisija, ki je preiskovala ta napad, je sklenila, da je Trump sodeloval pri vstaji in zaroti proti Ameriki), da je hotel razveljaviti volilni izid (v ključnih državah je hotel nastaviti svoje lažne elektorje, podpredsednika Mika Pencea je prepričeval, naj razveljavi elektorske glasove, nastaviti je hotel novega pravosodnega ministra, ki bi razveljavil volitve, sekretarja Georgie je pozival, naj »najde« več kot 11 tisoč glasov, ki niso obstajali ipd.), da je ukradel kopico strogo zaupnih dokumentov, s katerimi je hotel trgovati (morda s tujimi akterji, morda z »globoko« državo), in da temnopoltega tožilca žali s primitivnimi, rasističnimi psovkami (»žival«, »degenerirani psihopat«, »človeški izmeček«), ni več zdelo nekaj blazno strašnega. Rubikona v njihovih glavah ni več mogel prestopiti, ker ga je prestopil vsak dan stokrat (no, Rubikon je v njihovih očeh prestopil tožilec – z obtožnico proti Trumpu). Možnost, da bi ponovno kandidiral in postal celo njihov predsednik, se jim zdi logična. In ameriška. In demokratična. Vrhunec demokracije – da predsednik republike postane kriminalec. Dokaz, da je ameriška demokracija res prava demokracija – cvetenje tisočerih cvetov.

»Jaz sem vaše maščevanje!«

Na skrajnodesničarskem portalu patriots. win, prek katerega so organizirali napad na Kapitol (takrat se je imenoval TheDonald. win), so po vložitvi obtožnice pozivali k »nacionalni stavki« – »vse patriote« so pozivali, naj »ustavijo družbo«.

Kar pa naj vas nikar ne zavede: Trumpovi privrženci od Trumpa pričakujejo, da bo kriminalec – le s kriminalnimi metodami in tehnikami bo lahko zlomil liberalne elite, »globoko« državo, kulturni marksizem, politično korektnost, kulturo črtanja, LGBTIQA+ in socializem. Kajti v njihovih očeh vsi, čisto vsi, ki nasprotujejo Trumpu, veljajo za socialiste. In tudi Trump zagotavlja, da skušajo »mračne sile« Ameriko preleviti v »socialistično smetišče za kriminalce, džankije, marksiste, razbojnike, radikalce in nevarne begunce, ki jih noče nobena druga država«.

In da ne bo kakega nesporazuma: bolj ko se Trump kriminalizira, bolj se zbližuje s svojimi privrženci. Bolj ko se kriminalizira, bolj se poglablja njihov odnos do njega. Njihovo srce je trenutno v apokaliptični fazi, kar pomeni, da bo obtožnica Ameriko še dodatno polarizirala. Toliko bolje za Trumpa, ki od polarizacije živi. Z njo se hrani. Brez nje ga ni. Polarizacija je njegov amfetamin. In polarizacija v sodobni Ameriki še ni bila hujša in ekstremnejša in eksplozivnejša in bolj svinčena. A eksplozivno, ekstremno in svinčeno je tudi ogorčenje Trumpovih privržencev, ki obljubljajo maščevanje.

Sploh pa, Trump je po vložitvi obtožnice natanko tam, kjer je najraje – v vlogi žrtve. V vlogi mučenika. Ja, v vlogi mučenika, ki trpi za svoje privržence. A tudi njegovi privrženci se imajo za žrtve, za mučenike, ki trpijo liberalne elite, »globoko« državo, kulturni marksizem, politično korektnost, LGBTIQA+ in socializem. Trump obljublja, da jih bo maščeval. »Jaz sem vaše maščevanje! I am YOUR retribution!«

Pa bo Trump, ki prav tako obljublja, da bo »totalno izbrisal globoko državo« (čistke, »izsuševanje močvirja«) in da bo svoje ljudstvo odpeljal v »zadnjo bitko« (»Nimamo druge izbire. Če tega ne storimo, bomo domovino za vedno izgubili!«), res zelo verjetno postal predsedniški kandidat republikanske stranke? Sem res rekel zelo verjetno? O, ne – ne zelo verjetno, temveč skoraj zagotovo. Obtožnica, vložena proti Trumpu, je namreč republikance združila. Že dolgo jih ni nič tako združilo. Vsi štirje sodobni tipi republikancev – republikanci, ki so proti Trumpu (Never Trump), republikanci, ki so včasih za Trumpa (Sometimes Trump), republikanci, ki so vedno za Trumpa (Always Trump), in republikanci, ki so le za Trumpa (Only Trump) – so končno kot eno. Tudi republikanci, ki so bili doslej proti Trumpu, so zdaj na njegovi strani. Ko je tožilec Bragg proti Trumpu vložil obtožnico, so si oddahnili – konec je notranjih delitev! Lahko ga sprejmejo! Peter Meijer, nekdanji republikanski kongresnik (eden izmed desetih, ki so podprli drugi impeachment proti Trumpu), je obtožnico celo razglasil za »demokratsko milijardno darilo Trumpovi predvolilni kampanji«.

Ne, republikanci niso rekli – treba je spoštovati pravno državo! Sodišče naj odloči, ali je Trump kriv ali ne! Kje neki. Republikanci trdijo ravno nasprotno: ker so proti Trumpu vložili obtožnico, je to dokaz, da je nedolžen. In da je le žrtev zarote, političnega preganjanja, lova na čarovnice, inkvizicije, »globoke« države, spolitiziranega in nelegitimnega pravosodnega sistema. Republikanski veljaki obtožnico proti Trumpu razglašajo za »tožilsko napako, značilno za dežele tretjega sveta«, »rušenje ameriškega zaupanja v pravosodni sistem«, »ogrožanje vladavine prava«, »stalinistično čistko«, »znamenje policijske države«, »komunistično sranje«, »propad republike«, »pot v tiranijo« in »konec Amerike«.

A tudi Trumpovi tekmeci v boju za predsedniško nominacijo republikanske stranke so sprejeli Trumpa: floridski guverner Ron DeSantis pravi, da je tožilec »pravno vladavino postavil na glavo« in da je obtožnica nekaj »neameriškega«, Nikki Haley, nekdanja ambasadorka pri Združenih narodih, pravi, da tu »ne gre za pravico, temveč bolj za maščevanje«, desničarski podjetnik in aktivist Vivek Ramaswamy, avtor »neustrašnega« bestsellerja Nacija žrtev, pa pravi, da je obtožnica proti Trumpu »politično motivirana« in »mračen trenutek v ameriški zgodovini«.

Hecno, Trump je na tisoč načinov ogrožal demokracijo – tudi s kršitvijo zakonodaje o financiranju predvolilnih kampanj, podžiganjem napada na Kapitol, grožnjami, da Ameriko v primeru vložitve obtožnice proti njemu čakata »smrt in uničenje«, in pozivi k »terminaciji« ustave (če bi s tem spet prišel v Belo hišo). A glej, no: njegovi privrženci trdijo, da demokracijo ogroža obtožnica, ki je vložena proti njemu!

Republikanci vpijejo: v Ameriki se kaj takega ne bi smelo zgoditi! Trump, ki je napadalce na Kapitol razglasil za »velike, velike patriote«, tako rekoč mučenike (pripravljene na »zadnjo bitko«), je nekoč rekel, da bi lahko na Peti aveniji ustrelil človeka, pa ne bi izgubil niti enega volivca. Republikanci zdaj trdijo natanko to: Trump lahko ustreli človeka, pa se mu ne sme nič zgoditi!

O. J. Simpson 2.0

Nič, tožilec bo skušal dokazati, da je denar, ki ga je Trumpov odvetnik nakazal pornoigralki, koristil Trumpovi predvolilni kampanji, Trumpovi odvetniki pa bodo verjetno trdili, da je skušal Trump z utišanjem pornoigralke le svoji ljubljeni Melanii prikriti prešuštvo – saj veste, ni je hotel prizadeti.

A Stormy Daniels, sicer registrirana republikanka, pravi, da se ne bo umaknila ali skrila in da bo pričala proti Trumpu – njuna pogodba o zaupnosti je nična, pravi, ker je Trump ni podpisal, poligraf pa je že pred leti pokazal, da ne laže, ko pravi, da je seksala z njim. To bo veselica! Pornhub v živo!

Za Trumpa je pač vse priložnost. Ali kot pravi David Remnick (New Yorker): »Kdo drug pa bi v prstnih odtisih, policijskem posnetku obraza in lisicah videl orodje za konsolidiranje svoje volilne baze?«

Trump je po vložitvi obtožnice natanko tam, kjer je najraje – v vlogi žrtve. V vlogi mučenika. Ja, v vlogi mučenika, ki trpi za svoje privržence.

Nekateri strokovnjaki sicer dvomijo, da bi lahko ta obtožnica pripeljala do obsodbe Trumpa, češ da je prešibka in obenem tako zapletena, da jo bo najtežje prepričljivo utemeljiti in da verjetno ne bo uspešna, toda popolni vihar Trumpove krivde bi lahko kmalu ustvarile druge obtožnice, ki se pripravljajo – prvič, zaradi poskusov, da bi razveljavil volilni izid, drugič, zaradi skrivne prisvojitve strogo zaupnih dokumentov, in tretjič, zaradi sodelovanja pri napadu na Kapitol.

Ironija je le v tem, da bodo vsi ti sodni procesi Trumpu omogočili, da bodo pred predvolilno kampanjo in med njo vsi govorili o njem. Trump bo topika št. 1. Vse bo Trump. In Trump bo vse. Direktno in indirektno. Ameriko čaka O. J. Simpson 2.0. Tisti, ki so za Trumpa, bodo bučnejši od onih, ki so proti Trumpu. Desničarji so drug drugega svarili, naj nikar ne prirejajo kakih protestnih shodov, saj da vedo, kaj se je zgodilo 6. januarja 2021 – in ta 6. januar, napad na Kapitol, so zrežirali demokrati! Zato pazimo, da še enkrat ne pademo v njihovo past!

Nekateri republikanci Trumpa pozivajo, naj vendarle spoštuje vladavino prava in izstopi iz tekme za republikansko predsedniško nominacijo, toda le nekateri – republikanci se namreč prekleto dobro zavedajo, kaj bi se zgodilo, če bi Trumpa zavrnili: postal bi predsedniški kandidat tretje stranke – in republikanski stranki in republikanskemu predsedniškemu kandidatu bi odpeljal volivce.

Tu pa je problem: Trump, še bolj neuravnovešen in zblojen in ekstremen in maščevalen kot ob volilnem porazu, ima vse možnosti, da postane republikanski predsedniški kandidat, a to ne pomeni, da ima prav veliko možnosti, da postane ameriški predsednik. Ne pozabite: na zadnjih osmih predsedniških volitvah so demokratski kandidati kar sedemkrat osvojili več glasov od republikanskih kandidatov – in Trump je obakrat osvojil precej manj glasov od demokratskega kandidata oziroma kandidatke. Da bi si ameriški volivci zdaj, po vsem tem, tako radikalno premislili, da bi Trump – kandidat kapitala, kandidat brezmejne arogance finančnih elit, kandidat sil, ki poglabljajo ekonomsko neenakost, kandidat, ki se hvali, da lahko kadarkoli ustavi Ameriko, kandidat psov z diamantnimi ovratnicami, tobaka, zavitega v stodolarske bankovce, ostrig, serviranih s črnimi biseri, orjaških prazničnih tort, iz katerih skačejo zbori deklet, in opic, ki imajo svoje lastne kočije in svoje osebne strežnike, kandidat, ki nenehno ponavlja: kaj mi pa morete? – zmagal, je malo verjetno.

Če pa ne bo izvoljen za predsednika, lahko le upa, da se mu bo zgodilo to, kar se je zgodilo Eugenu V. Debsu – da ga bo naslednji predsednik takoj po izvolitvi spustil na prostost.