Prva pomoč

Različne vlade zadnja leta vendarle govorijo o integraciji, o vključevanju tujcev v družbo. Vse, kar imajo tujci tretjih držav (držav zunaj EU) od tega, so vedno novi pogoji za ohranitev pravic v obliki znanja slovenskega jezika – za pridobitev ali ohranitev pravice do bivanja, delavskih, družinskih in socialnih pravic … A čeprav se Slovenija kot država vključevanja tujcev v družbo doslej ni resno lotila, na lokalni ravni obstajajo samonikli primeri dobrih praks. In to celo glede največje in hkrati zapostavljene skupine tujcev – tujih delavcev in njihovih družin.

Osnovni integracijski program, ki se zdi neobhodno potreben v obdobju, ko tujci prispejo v Slovenijo in še niso vključeni v tečaje slovenskega jezika, je medkulturna oziroma kulturna mediacija. Kulturni mediator je tisti, ki omogoča premoščanje jezikovnih in kulturnih razlik predvsem pri odraslih osebah v prvih, začetnih stikih z upravnimi organi, zdravstvenimi domovi in bolnišnicami, šolami, centri za socialno delo, zavodom za zaposlovanje in podobno.

Jesenice

Tak program se od leta 2018 izvaja na Ljudski univerzi na Jesenicah. Sredstva zagotavlja občina, in sicer za potrebe javnih institucij in priseljencev v tej občini, pobuda pa je prišla s tamkajšnjega centra za socialno delo. Gre za pomoč pri sporazumevanju z albansko, makedonsko in bosansko govorečimi, ki se izvaja v prostorih ljudske univerze in tudi po tedenskem urniku v vsaki od posameznih institucij. Kulturna mediatorka se odziva tudi na nujne pozive, večinoma gre za postopke v Splošni bolnišnici Jesenice in zdravstvenih domovih.

Medkulturni mediatorji so nekakšen most med dvema kulturama in pomagajo premagovati ovire, kot so jezik, navade in prepričanja.

To delo na Jesenicah opravlja za ta namen zaposlena strokovna sodelavka Resnija Ređepi, ki pojasnjuje, da so se pri priseljevanju kosovskih državljanov na Jesenice »lokalna skupnost in institucije srečale z jezikom, ki ga ne razumejo, priseljenci pa so se zaradi jezikovne ovire soočali z izključenostjo«. Za potrebe spoprijemanja s tem izzivom je delo kulturne mediatorke najprej opravljala prek javnih del na centru za socialno delo, zdaj pa že šesto leto na ljudski univerzi. Njeno delo, pojasnjuje jeseniška kulturna mediatorka, po navadi obsega predvsem »pomoč otrokom pri šolskih obveznostih, staršem pri sporazumevanju z učitelji ter pri pridobivanju informacij na zavodu za zaposlovanje, urejanju dokumentacije na centru za socialno delo in tudi jezikovno-kulturno podporo pri zdravstvenih storitvah«. Dodaja tudi, da so njeni dnevi zelo pestri, ključno pa se ji pri delu kulturne mediatorice zdi, da »je prevod najbližji izvirniku ter da mi strokovni delavci in priseljenci zaupajo«.

Direktorica Ljudske univerze Jesenice Majda Suljanović Hodžić pa pojasnjuje, da ta program ne prinaša »zgolj pomoči priseljencem, ampak gre dejansko tudi za pomoč strokovnim delavcem in uradnikom, ki delajo v javnih institucijah in izvajajo postopke s tujci«. Dodaja, da za zdaj nekako pokrivajo potrebe z eno kulturno mediatorko, da pa verjame, da bo občina prisluhnila potrebam po dodatni zaposlitvi, ko bo potreba dovolj velika: »Po navadi gre za vedno nove ljudi, uporabnike kulturne mediacije, ki se prvič znajdejo v določenem položaju. Načeloma je tako, da z več srečanji, naj bo to pri zdravniku, v šoli, kjerkoli že, posamezniki hitro pridejo do določene ravni, da so lahko samostojni pri teh opravilih. Potrebe pa vendarle ostajajo predvsem zato, ker se vsaj na naše območje še vedno priseljujejo tujci iz omenjenih držav.«

Savinjska dolina

Podoben program vključevanja, čeprav v enem pogledu ožji, v drugem pa širši, so do nedavna izvajali v Celju, in sicer na tamkajšnji ljudski univerzi. Program, imenovan »Socialna aktivacija albansko govorečih žensk«, ki se je med septembrom 2019 in septembrom lani izvajal hkrati v Celju, Velenju in Slovenskih Konjicah, sta financirala evropski socialni sklad in ministrstvo za delo.

Ožji od splošne kulturne mediacije je bil zato, ker so imele možnost vključitve v program zgolj polnoletne albansko govoreče ženske, ki ne znajo slovenskega jezika in imajo dovoljenje za stalno bivanje ali slovensko državljanstvo ter so vpisane v evidenco brezposelnih oseb ali v evidenco oseb, ki so začasno nezaposljive. Širši od osnovne kulturne mediacije pa je bil program predvsem v smislu namena in ciljev. Vključenih 209 albansko govorečih žensk je namreč pridobivalo »veščine za hitrejše in učinkovitejše približevanje trgu dela in praktične izkušnje pri delodajalcih«, pojasnjuje koordinatorica projekta Helena Povh in dodaja, da so bili rezultati izjemni: »Delež formalnih pozitivnih izhodov iz programa, kamor štejemo tudi zaposlitev in vključitev v nadaljnje izobraževanje in usposabljanje, je kljub težavnim razmeram izvajanja, ki jih je krojila epidemija covid-19, višji od pričakovanega in znaša kar 42,6 odstotka oziroma 89 udeleženk. Poleg tega doseženi formalni kazalniki niso najboljši pokazatelj uspešnosti projekta, saj se je veliko število udeleženk zaposlilo šele po zaključku programa.« V lokalnem okolju, kjer je trend priseljevanja velik, potreba po integraciji postaja stalnica: »Zato si želimo, da bi ministrstvo za delo in evropski socialni sklad prepoznala pomembnost potreb tovrstnega projekta in ga znova finančno podprla.«

Delo kulturne mediatorice je v Savinjski dolini opravljala Flurina Ametaj, diplomirana socialna delavka in kvalificirana medkulturna mediatorka, tudi sama hči priseljencev s Kosova. Medkulturne mediatorje vidi kot »nekakšen most med dvema kulturama, ki pomagamo premagovati ovire, kot so jezik, navade in prepričanja. Medkulturni mediator je lahko le človek, ki poleg jezika obeh strani pozna in razume tudi njuni kulturi, področje integracije, človekovih pravic, delovanje družbenih sistemov. Potrebna je pa tudi velika mera empatije.«

Za celoten program je bilo po njenih besedah značilno, da so aktivnosti izvajali v učilnici in tudi na terenu. Obiskali so zavod za zdravstveno zavarovanje, zdravstveni dom, center za socialno delo, zavod za zaposlovanje, osnovne šole in različne druge institucije. Udeleženke so pridobivale ključna znanja, informacije in kompetence, ki so pomembne za njihovo vsakodnevno življenje in vključevanje v lokalno okolje. Poslušale so predavanja in predstavitve s področja vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravja, varnosti. Sledila sta pridobivanje praktičnih izkušenj pri različnih delodajalcih in mentorjih ter vključitev na prakso pri različnih delodajalcih.

»Takšni projekti so zelo dobro zastavljeni, saj ne zajemajo samo tečaja slovenskega jezika, temveč tudi vključevanje v okolje, zato menim, da bi morali postati redna praksa,« pojasnjuje Flurina Ametaj. In se sprašuje: »Kaj pa zdaj, ko se po treh letih uspešnega dela projekt zaključi? Želimo integracijo, ampak nič pa ne bi naredili za to in tudi nimamo konkretnih rešitev.« Kot eno izmed slabosti projekta Socialna aktivacija albansko govorečih žensk omenja dejstvo, da je bil pogoj za vključitev v program dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo. Pravico do sodelovanja so torej imele le albanske ženske, ki so tu že dolga leta: »Ključno za integracijo pa je, da oseba takoj, ko se preseli v novo okolje, začne proces integriranja, saj je integracija proces in proces pomeni tudi do nekaj let!«

Kot predstavnica Albanskega kulturnega društva Liria Velenje je bila Flurina Ametaj pred dnevi vabljena tudi na sejo parlamentarnega odbora za notranje zadeve, ki je obravnaval spremembe zakona o tujcih.

Tam je poslankam in poslancem poskušala predstaviti nujo po dostopni kulturni mediaciji na območjih, kjer so za to potrebe, in to podkrepila s primerom, ki ga je sicer kot otrok večkrat doživela tudi sama: »Najhujše pa je, da mame vzamejo svoje otroke iz šole, zato da jim ti lahko tolmačijo, ko gredo k zdravniku. Nočete si predstavljati, kaj to pomeni za otroka! Prevesti mami, da ima neko bolezen … To se ne sme dogajati. Ne gre za to, da mame želijo slabo svojim otrokom, ampak ker niso opolnomočene v jeziku, jim drugega ne preostane.«

Neobstoječa integracija

Slovenija nima jasne vizije na tem področju, nima strategije, pravega načrta glede vključevanja tujcev. Še posebej očitno je to pri največji populaciji tujcev pri nas, torej tu stalno ali začasno živečih tujih delavcih in njihovih družinah. Različne vlade vpeljujejo nove in nove pogoje za pridobitev ali ohranitev pravic.

Pod Tatjano Bobnar so na notranjem ministrstvu začeli pisati nujno potrebni zakon o integraciji. Bodo delo pod Boštjanom Poklukarjem nadaljevali?

Lahko bi bilo drugače. Po naših informacijah so na ministrstvu za notranje zadeve v tem mandatu že začeli pripravljati poseben zakon o integraciji. Ko je vodenje ministrstva na začetku prevzela Tatjana Bobnar, je v svojem kabinetu zaposlila tudi Simono Zavratnik z ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki zagovarja tak pristop. »V sklopu raziskovanja sem v preteklosti velikokrat govorila z nevladnimi organizacijami o tem, da Slovenija potrebuje zakon o integraciji, kot ga imata Nemčija ali Avstrija. Prednost je v tem, da dobimo v enem zakonu jasno opredeljene vse pravice in obveznosti tujcev. Danes imamo te reči razdeljene po različnih zakonih, ali bolje rečeno izgubljene,« pojasnjuje Simona Zavratnik in dodaja, da so pri nevladnih organizacijah naleteli na izjemno pozitiven odziv. Dlje od prvega osnutka zakona niso prišli, saj so po odhodu Tatjane Bobnar morali zapustiti ministrstvo.

Raziskovalka na področju migracij še dodaja, da bo vesela, »če bodo na notranjem ministrstvu pod novim vodstvom posvojili našo idejo. Bilo pa bi dobro, da v pisanje takšnega zakona vključijo ljudi, ki bodo to znali narediti. Tak zakon Slovenija potrebuje. Vidimo, kaj se dogaja glede pogoja za znanje slovenščine za družinske člane tujih delavcev. Potrebujemo torej krovni zakon, potrebujemo strategijo. Slednjo zato, da bomo na dolgi rok imeli družbeni dogovor, dolgoročen, optimističen dokument.«

Vlada je sicer, skladno z zadnjimi modifikacijami spremembe zakona o tujcih, ministrstvo za notranje zadeve zavezala k pripravi integracijske strategije oziroma strategije o vključevanju tujcev v roku pol leta.