Hvala za rože

Začetno navdušenje nad koalicijo Roberta Goloba je premieru in njegovi ekipi brez dvoma prijalo. A največja napaka bi bila, če bi se v vladi zaradi podaljševanja te ekstaze odpovedali bolj tveganim korakom, s čimer bi iz rok izpustili priložnost za izvedbo pomembnih reform. Zadnje izjave predsednika vlade Roberta Goloba, češ, če bodo protesti preveliki, določenih reform ne bo, gredo v tej smeri.

Življenjski cikel vsake vlade je sestavljen iz niza predvidljivih prelomnic. Zmagi na volitvah navadno sledi začetno obdobje navdušenja. To obdobje javnomnenjske ankete zaznajo s strmim dvigom podpore, ki je je deležna zmagovita politična opcija. Kot da so volitve nekakšen športni spektakel, se želi večina po razglasitvi rezultatov poenotiti z zmagovalcem. Za vladajoče so to medeni tedni, polni veselja, v katerih se neizkušenim zazdi, da je politika enostaven posel. A to je privid, v uvajalnem času lahko oblastniki še vedno sedijo na obeh stolih, so vladajoči, a hkrati igrajo vlogo opozicije. Sedijo v foteljih, a so še naprej kritični, odkrivajo okostnjake v omarah, opozarjajo na mine, ki jim jih je nastavila prejšnja ekipa, analizirajo, kaj vse je narobe, in se pritožujejo nad težkimi izzivi. Še vedno so odrešitelji.

Po nekaj mesecih, prej kot v letu dni, pa navadno večina volivcev presodi, da bi morali njihovi favoriti pokazati rezultate. Takrat pride do bolečega preobrata. Do točke, v kateri se politiki iz razmeroma lagodnega položaja kritikov prejšnje oblasti prelevijo v oblast samo, do točke, kjer ne morejo iskati krivcev, ker so sami že dovolj časa za krmilom in s tem odgovorni za vse tegobe. Ta trenutek realnosti je ta mesec doživela vlada Roberta Goloba. Prelevitev iz položaja mesije v vlogo strelovoda so pri Golobu zaznale tudi javnomnenjske ankete: marca je prvič delež nasprotnikov vlade presegel delež podpornikov. Za marsikaterega političnega novinca je ta dogodek lahko frustrirajoč, krivičen. Kajti, še nedavno je bil tak politik ugleden gospod, zmagovalec na volitvah, vplivnež, ki so ga ljudje na ulici pozdravljali kot rešitelja. In potem je že naslednji dan postal glavni krivec, na katerega večina volivcev gleda z nezaupanjem.

To je seveda normalna in pričakovana faza v razvoju vsake vlade. Od tod sta možni dve poti. Predvsem Janez Janša je znan po tem, da navadno izbere najlažjo in že večkrat preizkušeno. Izbere način vladanja, s katerim še naprej ustvarja vtis, kot da ni na oblasti in ni odgovoren za tegobe ljudi, temveč iz ozadja še naprej vlada udbomafija, Milan Kučan, Janez Zemljarič, Gregor Golobič, komunistična kontinuiteta ali globalna levica. Janez Janša skorajda brez izjeme v tej točki preobrata preseneti z esejem, s čustvenim izlivom, v katerem ponudi razlago o tem, kaj je v resnici narobe s Slovenijo in kdo stoji v ozadju. Pri čemer prst usmeri zdaj v ene, zdaj v druge krivce. V preteklosti so tako nastali miti o komunistični kontinuiteti, udbomafiji ali trenirkarjih, migrantih ali o »Bruslju«, v zadnjem obdobju pa to vlogo prevzemajo pripadniki skupnosti LGBT in ideologija kulturnega marksizma.

Največja napaka bi bila, če bi se v vladi zaradi podaljševanja povolilne ekstaze odpovedali pomembnim reformam, s čimer bi iz rok izpustili zgodovinsko priložnost.

Janša tako podaljšuje medene tedne z igranjem žrtve. Za njegove vlade je značilno, da ne izvajajo pomembnejših reform, s katerimi bi kogarkoli razburile, ampak nasprotno: z ukrepi delijo bombončke posameznim interesnim skupinam. Bolj liberalni politiki, ki te bližnjice niso ubrali, so v naši polpretekli zgodovini navadno potegnili kratko. Tako je v kombinaciji še z drugimi razlogi Borut Pahor s svojimi reformami izgubil volitve, Miro Cerar se je za njim pod težo pritiskov, ko se je iz mesije in odrešitelja naenkrat prelevil v strelovod, čustveno zlomil, Marjan Šarec pa je v težkih koalicijskih razmerah kaj hitro odstopil.

Naivno vladanje

Natančno na tem razcepu je koalicija pod vodstvom Roberta Goloba. Javno mnenje se je obrnilo in številni njeni člani poskušajo razumeti nove okoliščine, iščejo razloge, zakaj jim podpora pada. Od tistih, s katerimi smo govorili, smo slišali mnoge, že v preteklosti poznane razlage. Ena od njih je recimo, da naj bi vlada Roberta Goloba premalo jasno predstavljala svoje dosežke. Ima »napačen PR«, se temu reče. Eden izmed članov vlade nam je pojasnil, kako bi bil na primer videti »boljši PR«. V reševanje energetske draginje je vlada vložila milijone evrov, a problem je, da se ljudje tega ne zavedajo: »Veste, kaj bi naredil Janša? Pustil bi, da bi cene elektrike šle v nebesa, nato pa bi ljudem razdelil vavčerje. Tako bi lahko ljudje rekli, ja, glej, Golob mi je dal 500 evrov. Zdaj tega ne morejo reči, ker ne vedo, koliko elektrike bi plačali, če ukrepov ne bi bilo. Žal nas ljudje ocenjujejo predvsem po tem, kaj bodo materialno od nas imeli. Naivni smo, če menimo, da javnost razume vse, kar smo doslej naredili.«

Ko smo se pogovarjali s člani vlade in poslanci, smo slišali še drugačne razloge. Med člani koalicije se je na primer ustalilo prepričanje, da je vlada Roberta Goloba v javnosti spodbudila preveč neupravičenih strahov; napovedala naj bi preveč reform, številne tudi prehitro in brez razmisleka.

Zadnja žrtev tega prepričanja je odstopljeni državni sekretar na ministrstvu za finance Tilen Božič. Do odstopa je prišlo po tem, ko je Božič za nekatere novinarje organiziral posebno srečanje, tako imenovani brifing o davčni reformi, o kateri pa stranki Levica in SD domnevno še nista vedeli ničesar. Po tem brifingu so novinarji poročali, da naj bi vlada želela obdavčiti malice in potne stroške – četudi s stopnjo 0. Takšna, domnevno »zlonamerna« interpretacija je povzročila žgočo javno razpravo, zaradi česar je Golob napovedal, da davčne reforme morda sploh ne bo. »Premier je Božiču dal zelo jasne politične usmeritve. In to dvakrat. In sicer da je treba pripraviti reformo, kjer bodo plače razbremenjene. Moral bi samo pripraviti osnutek izhodišč. Božič ni politik in očitno ni razumel, kaj je popolnoma neusklajeno sporočal javnosti. Zaupanja med njim in premierom ni bilo več,« smo slišali glede tega primera.

A podobne napake bi lahko očitali tudi predsedniku vlade. Mnogi, s katerimi smo govorili, menijo, da je Golob preveč lahkomiseln pri komuniciranju z javnostjo. Tipičen primer je njegova napoved, da bo sodnikom z dodatki povišal prihodke za 600 EUR, ki se je seveda izkazala za pravno nemogočo. Tukaj naj bi Goloba domnevno zavedla predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič.

A to je le eden od spodrsljajev istega tipa. »Zelo naivno in neizkušeno je vstopil v medijski svet, kjer so njegove izjave ali napačno ali zlonamerno razumljene, ne ve, kako hladnokrvna je lahko javnost,« smo slišali iz Gibanja Svoboda. »Smo hitri pri obljubah in slabi na področju operacionalizacije,« iz Levice. Eden od članov vlade nam je recimo dejal, da na splošno v koaliciji ni krize, »od znotraj deluje vse OK, resnih trenj ni«. Vse večja težava naj bi bil strah v javnosti pred spremembami, ki pa ga Golob ne zna umiriti: »Kot vodja bo pri ljudeh zelo težko našel sočutnost. Težko bo zmagal, če bo po televiziji tožil, kako mu je težko. Prej nasprotno. On mora biti človek, ki vodi. Lahko, da je ta napačna presoja povezana z mesijanskim sindromom, ko kdo, ki prej ni bil politik, zmaga in neverjetno hitro dobi veliko moč, se mu morda zazdi, da je vse mogoče.«

Za Janševe vlade je značilno, da ne izvajajo reform, s katerimi bi kogarkoli razburile, ampak prav nasprotno, z ukrepi delijo bombončke posameznim interesnim skupinam.

Številni, s katerimi smo govorili o notranjih odnosih v koaliciji, o tem ne želijo javno govoriti. Ena redkih je bivša novinarka, zdaj poslanka Svobode Mojca Šetinc Pašek. Predvsem zato, ker so se v zadnjem času razširile govorice, da želi Mojca Šetinc Pašek s skupino poslancev stranko zapustiti.

»Nisem nekritična do tega, da si želim vsebinskih predlogov vlade, resnih in kompromisnih predlogov glede zdravstva, kar bo v praksi delovalo, prav tako bi kakšne zadeve sama obravnavala drugače. Veliko bolj bi sledila Drnovškovi maksimi pri komunikaciji – manj je več, vsaj dokler rešitve nimaš. In javnega in zasebnega tudi ne bi mešala. Ampak to, kar v medije spuščajo razni spin doktorji, je milo rečeno absurdno, vse to špekuliranje ima en namen, to je rušenje zelo enotne poslanske skupine, ki tudi ni nekritična grupacija.«

Namerne špekulacije

Ni dvoma, da so te špekulacije ali informacije o dramatičnih razmerah v koaliciji politično spodbujene. Avtor mnogih produktov te vrste je neuspešni politik Bojan Požar. Ena njegovih zadnjih cvetk je, da nekateri krogi že iščejo kandidata za novega mandatarja, ki bo zamenjal Roberta Goloba. To naj bi bil svetovalec SD Sandi Češko. Izkazalo se je, da so takšna vprašanja lahko nevarna. Ko smo namreč Češka o tem vprašali po telefonu, se mu je, dobesedno, juha zataknila v sapniku. Slišalo se je precej dramatično: »Kaj?« nas je vprašal. In potem nadaljeval bolj uradno: »Niti besede, prisežem, niti besede o tem nisem z nikomer govoril, niti nič slišal. Imam sam dovolj lastnih težav, ki jih moram reševati, kaj šele, da bi moral reševati državo.«

Po drugi različici naj bi alternativnega mandatarja iskal Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB in vodja Ameriške gospodarske zbornice. Eden od njegovih favoritov naj bi bil Žiga Debeljak. »Ta je pa dobra,« nam je odgovoril Blaž Brodnjak in naštel vse funkcije, ki jih sam zaseda, od Ljubljane do Beograda, s področja ekonomije in športa. Nato je dodal, da nima časa, da bi se z vprašanji o rekonstrukciji vlade sploh ukvarjal: »Tovrstnih ambicij nikoli nisem imel.«

Vseskozi se pojavljajo tudi špekulacije, da se v koaliciji pripravljajo na vstop NSi v vlado.

Vse te informacije so politično motivirane, kljub temu pa avtorji izkoriščajo resnične napetosti v koaliciji. V Svobodi tako menijo, da imajo na svojih plečih najtežje resorje, da so odgovorni za največje reforme, ob tem pa znotraj birokratskega aparata nimajo svojih ljudi. Iz Levice lahko slišimo, da v tej stranki največ izgubljajo, v imenu miru v vladi naj bi tako molčali tudi v primerih, ki jih najbolj žulijo, denimo pri zdravstveni reformi. Predmet aktualnih zamer med SD in Gibanjem Svoboda je kritika SD zaradi osnutka predloga ministrstva za javno upravo, ki ga vodi Sanja Ajanović Hovnik (Svoboda), o reorganizaciji upravnih enot. Županja Ptuja iz vrst SD Nuška Gajšek naj bi neuradno izvedela za vsebino predloga reforme in to objavila na družbenih omrežjih. Ker naj bi reforma vodila v centralizacijo države, je zapisala, jo je treba ustaviti. A tudi druga stran je kritična, v Svobodi na primer pravijo, da se nekateri poslanci SD posmehujejo poslancem Svobode.

Ko smo se o tem pogovarjali s člani SD, smo slišali oceno, da v Gibanju Svoboda še nimajo toliko političnih izkušenj in so morebiti preobčutljivi na konstruktivno kritiko. Glede dela v koaliciji vodja SD, ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon, sicer pravi, da je zadovoljna: »Sodelovanje med ministri je dobro. Tudi moji odnosi s predsednikom vlade so takšni: Robert Golob je zmožen slišati kritike in jih premleti.« Glede primera reorganizacije upravnih enot pa dodaja, da imajo »v stranki ogromno strokovnjakov, da radi pomagajo, hkrati pa bodo tudi v prihodnje opozarjali na zadeve, s katerimi se ne strinjajo.«

Oportunizem

Je torej Golob res nepremišljen pri komunikaciji? Ali sme objavljati informacije o svojem zasebnem življenju? Bi moral posnemati Drnovškov slog – biti vladar, ki ga ni na spregled? Kako bi morala vlada delovati, da ne bi izgubila javnomnenjske podpore?

Tisti, ki v politiki niso od včeraj, vedo, da enostavnega recepta za zmago ni. Vsaka vlada je na dolgi rok obsojena na propad in tudi koaliciji pod vodstvom Roberta Goloba je zapisana takšna usoda. Se pa v primeru vlade Roberta Goloba po enem letu odpirajo drugačna vprašanja. Ne ta, ali so v koaliciji že trenja, vse to je v koalicijski vladi nekaj normalnega in pričakovanega, še posebej v primeru, če se bodo tri stranke lotile pomembnih reform. Bolj zbuja skrb vprašanje, ali se bodo v koaliciji Roberta Goloba zaradi želje po obči sprejemljivosti odpovedali reformam, za katere menijo, da so potrebne, tudi tistim reformam, ki so jih obljubili in zaradi tega zmagali na volitvah.

Kaj torej pomenijo medijski zapisi o tem, da je »premier Golob kmetom zagotovil, da nepremičninskega davka ne bo še vsaj dve leti«? Ali pa, da premier pravi, da se »v nepremičnine ne bomo spuščali«? Ni vse to oportuno? Strokovnjaki že vsaj desetletje ponavljajo, da je v Sloveniji nepremičninski ali premoženjski davek nujen, ne le zaradi prihodkov, ampak tudi drugih učinkov. Prav tako ni skrivnost, da so na Geodetski upravi na uvedbo nepremičninskega davka, torej pravičnejšega sistema, kot je obstoječe nadomestilo za stavbna zemljišča, pripravljeni.

Izkušnje iz politike nas učijo, da je okno, ko je mogoče izvesti strukturne reforme, torej reforme, ki koga tudi prizadenejo, odprto le prvi dve leti po volitvah. Koalicija Roberta Goloba ima trdno večino v parlamentu, ima izjemno priložnost, da uresniči vsaj nekaj projektov, ki so zaradi oportunosti prejšnjih ekip ostali v predalih.

Primerjave s prejšnjimi, nestabilnimi levoliberalnimi koalicijami niso primerne. Danes se na primer precej težko ponovi referendumski scenarij, zaradi katerega je padla vlada Boruta Pahorja, saj so po novem možnosti za zlorabo referendumov veliko manjše. Primerjava z vlado Mira Cerarja je tudi slaba, saj je poslanska skupina Gibanja Svoboda veliko bolj koherentna. V primerjavi z vlado Marjana Šarca pa je razlika tudi očitna: Šarec je vodil izredno nestabilno koalicijo, manjšinsko vlado, v kateri je sedelo pet strank plus Levica, s katero je imel podpisan poseben sporazum.

Koalicija pod vodstvom Roberta Goloba ima torej zgodovinsko priložnost. Se bo tej priložnosti odpovedala zaradi razpoloženjskega nihanja javnosti? Davčna reforma, premoženjski ali nepremičninski davek, ki se mu vlada, kot kaže sedaj, odpoveduje, ni edini takšen primer. Je neprijetna reforma, a nujna. Tudi odprava dopolnilnega zavarovanja bi vodila v proteste zdravniškega ceha, zasebnih zdravstvenih ambulant in zavarovalniškega lobija. Pa vendar obe reformi potrebujemo. In kot je očitno, so tudi to reformo v koaliciji potisnili daleč v predvolilno obdobje.

Golobova izjava »Če ljudi ne znamo prepričati, da so reforme v njihovo dobro – govorim tudi o davčni reformi –, potem jih pač ne bomo izvajali« je oportunistična in defetistična. To lahko izjavi le vladar, ki mu oblast prija zaradi oblasti same, ne pa zaradi iskrene želje po spremembah.

POVEZANI ČLANKI:

• Robert Golob / Še ena nepremišljena izjava
• Izjave članov koalicije o razmerah v koaliciji