Izjave članov koalicije o razmerah v koaliciji

Nismo znali brzdati trgovcev

»Robert je zelo pozorno spremljal Janšev brutalen spopad z mediji. To se ga je dotaknilo, rekel je, da bo sam drugačen. Zdaj se mu dozdeva, da je bil naiven. Bil je lahko dostopen, mnoge njegove izjave so bile zato napačno ali celo zlonamerno razumljene. Da so v koaliciji predvsem težave z resorji, ki jih vodi Svoboda, ne drži. Ministri Svobode so med najbolj obremenjenimi in nosijo največji del odgovornosti, hkrati pa v državni upravi nimamo strokovnjakov, da bi vse projekte izpeljali; to je posledica naše spolitizirane uprave. Hkrati se ne znamo pohvaliti, kaj vse smo naredili. Večinoma smo se ukvarjali z RTV, kjer bi težko storili še kaj več. Eden naših največjih uspehov je bil, da smo ponovno zagnali socialni dialog. Rešili smo energetsko krizo. Več pa bi lahko naredili na področju trgovine, kjer so trgovci z nekontroliranim dvigovanjem marž slovensko inflacijo nadpovprečno dvignili.«

Premier naj ne igra na sočutnost

»Nekakšne vladne krize ni, od znotraj deluje vse ok, resnih trenj ni. Morda kje SD skače v Svobodo. Vse večja težava pa je strah v javnosti pred spremembami, ki pa ga Golob ne zna umiriti. Kot vodja bo pri ljudeh zelo težko našel sočutnost. Težko bo zmagal, če bo po televiziji tožil, kako mu je težko. Prej nasprotno. On mora biti človek, ki vodi. Lahko, da je ta napačna presoja povezana z mesijanskim sindromom, ko nekdo, ki prej ni bil politik, zmaga in neverjetno hitro dobi veliko moč. Potem se mu morda zazdi, da je vse mogoče. A zdaj se je to obdobje končalo in seveda je vprašanje, na kak način se bo Robert postavil na noge. Sam ga ne bi pokopaval, saj je bister in se uči. Verjetno bi moral slediti zgledu Drnovška, kar pomeni, da bi moral puščati ministrom, da prevzemajo iniciativo. V javnost pa bi morali šele tedaj, ko so reforme usklajene, preverjene in podkrepljene s številkami. Napovedana davčna reforma je bil primer, ko je o njej javnost govorila, ne da bi o tem karkoli rekla koalicija. Po drugi strani pa bi se tudi v javnosti morali otresti mesijanske miselnosti, torej da bo pa zdaj prišel nekdo drug, ki nas bo rešil.«

V zdravstvu sedimo za isto mizo

»Mnoge od reform, ki se jih lotevamo, prihajajo v javnost kakšnih 10 korakov prezgodaj. Ustvarja se histerija zaradi delovnih osnutkov izhodišč. To ni dobro. Sicer pa se mi zdi, da delamo dobro. Pri zdravstveni reformi je velik dosežek že to, da sedimo skupaj z zdravniki in odkrito iščemo rešitve, česar več let ni bilo. Zgleda tudi, da je pri zdravnikih prišlo do streznitve in si želijo izboljšati razmere. Problem je tudi v tem, da obstajajo v javnosti velika pričakovanja in da smo napovedali množico reform. A javnost bi se morala zavedati, da vse to piše v načrtu za okrevanje in odpornost, ki nam ga je podtaknil Janez Janša. Seveda mu je komisija EU odobrila milijarde, ko pa se je v dokumentu zavezal – ko je nas zavezal – k praktično vsem možnim reformam. Pokojninska, reforma sistema javnih uslužbencev, šolska reforma, reforma dolgotrajne oskrbe – vse to so postali mejniki. Zdi se mi, da delamo veliko, ljudje pa nimajo občutka, da je bilo karkoli narejenega. To pa je naša napaka. Mi se lahko še tako trudimo, a na koncu moraš tudi prodati, kaj si naredil. Glede Robertovega nastopanja v javnosti v zvezi z njegovimi zasebnimi zadevami pa mu mnogi, ki smo ga prej poznali, lahko samo privoščimo in je prav, da je dal vse to ven iz sebe.«

Progresivni golobisti

»Drži, tu in tam je videti, kot da vsako ministrstvo deluje samo zase, gledamo nekaznovane lupinge v stališčih. Mi, ki to opazujemo, lahko pijemo pivo in jemo kokice. Ampak vendarle ni tako dramatično. Glede novih poslancev Gibanja Svoboda lahko rečem, da jih v stranki še vedno držijo bolj na kratko in jim ne pustijo, da bi se pri njih razvila subjektiviteta, ne pustijo jim, da bi se politično izrazili. Ne glede na to pa na njih gledam pozitivno. So veliko bolj progresivni, kot so bile prejšnje generacije novih obrazov.«

Poslanci Svobode so živčni

»Med nami in Gibanjem Svoboda je poseben odnos. Svobodo recimo moti, ker jih kdaj pa kdaj kritiziramo. Našo kritiko razumejo kot napad na njih, imajo občutek, da jih želimo oslabiti. Morda smo bolj grobi, a takšni smo zato, ker smo v naši stranki že iz preteklosti navajeni na veliko hujše razmere. Nas pa pri njihovem odnosu motijo klasični očitki, ki smo jih slišali že v času SMC. Češ, vas v SD je vsepovsod veliko, še najmanj pa vas je v parlamentu. Na splošno so novi poslanci Svobode ok, so pa pod vse večjim pritiskom. Ljudje jih že prepoznavajo kot politike, nanje se obračajo v lokalnih okoljih, kar pri njih povzroča živčnost, tako prihaja do razkoraka med poslansko skupino, ki ni povsem zadovoljna z vlado in stranko.«

Raje povedati tako, da nič ne poveš

»Veliko medijskih zgodb je napihnjenih, če je kakšno nestrinjanje, so že razpoke v koaliciji. Pri mnogih članih vlade ni tega zavedanja, da lahko vsaka izjava v javnosti povzroči vihar. Ljudje se hitro ustrašijo, zato je treba biti previden. Mi, stari mački, vemo, da je včasih treba kaj povedati tudi tako, da nič ne poveš. Javnost bi morali informirati šele, ko zadeve dozorijo. Golob pri razpravah v vladi dopušča veliko demokracije, ve, kaj bi rad, je pa res, da prihaja iz drugega sveta, iz gospodarstva, kjer je lahko odločitve veliko hitreje realiziral. Pri državi se to ne da. Tega se je treba naučiti. Spomnim se prvih korakov Levice, ki je mislila, da je mogoče neki ukrep sprejeti v nekaj mesecih. Tako hitro ne gre. Pa vseskozi moraš paziti, da ne razjeziš uradnikov, saj potem več nič ne gre. Glede Tine Gaber pa: dokler je zgodba čista in ni korupcije, je vse ok.«

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>