Uroš Macerl / »Zadnji protest kmetov je bil zlasti protest proti Golobovi vladi, ne pa protest za kmeta«

Uroš Macerl (1968) je kmet iz Ravenske vasi nad Zagorjem ob Savi in dolgoleten okoljski aktivist, ki od lani sopredseduje Zeleni stranki Vesna. Leta 2017 je prejel najvišjo svetovno nagrado za okoljski aktivizem, Goldmanovo nagrado, znano tudi kot »Green Nobel«, zelena Nobelova nagrada. Kot kmet v vplivnem območju in predsednik zasavskega društvo Eko krog je s somišljeniki vztrajal in dokazal kršitve cementarne Lafarge, zaradi katerih je morala cementarna 5. marca 2015 dokončno ustaviti proizvodnjo. V utemeljitvi nagrade je zapisano, da »je izkoristil priložnost edinega stranskega udeleženca v pravnih postopkih pridobivanja okoljskih dovoljenj ter s pomočjo ostalih aktivistov Eko kroga uspešno ustavil sosežig petrolkoksa in nevarnih industrijskih odpadkov v cementarni«.

Macerl je bil leta 2021 med začetniki kampanje proti spremembam zakona o vodah, ki ga je Janševa vlada uzakonila marca 2021; na referendumu julija 2021 je proti zakonu glasovalo 682.760 volivcev. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami je s somišljeniki ustanovil Zeleno stranko Vesna. Ta se sicer ni uvrstila v državni zbor, so pa njeni člani in članice večji uspeh dosegli na lokalnih volitvah. Predstavnica Vesne v mestnem svetu Ljubljane je ena glavnih nasprotnic ne-zelenih projektov MOL, kot sta sežigalnica in kanalizacijski kanal C0, ki pomeni poseg v največji vodonosnik na območju Ljubljane.

Vaša kmetija je hribovska, leži nad Zagorjem ob Savi. Leta 2010, torej pred 13 leti, ste skrbeli za 140 ovac, dve kobili, pet oslov, deset koz in imeli 23 hektarov površin, sem prebrala. Kako je danes? 

S sinom, ki je zdaj star 27 let, kmetujeva skupaj. Obdelujeva dve kmetiji na skupaj 43 hektarjih. Ena je tukaj na Ravenski gori, sin pa je drugo podedoval v Šentgotardu nad Trojanami. Imava 300 plemenskih ovc pasme JSR, ki je nastala z oplemenjevanjem avtohtone jezersko-solčavske ovce z romanovsko ovco. To je mesna pasma. Z mlekom se ne moremo ukvarjati, ker imamo razdrobljene pašnike, kar je pri molži problem, in tudi zelo strme parcele. Prva kmetija je na nadmorski višini 400–500 metrov, druga na več kot 600 metrih. Ob ovcah imamo še dva konja, nekaj koz in sto kokoši.

Naredili smo tudi svojo klavnico. Zelo me je motil odnos do živali na koncu, nakladanje, transport in nepravilno ravnanje. Z živalmi delam spoštljivo in vedno me je potolkel ta zadnji del, zato sem se odločil prevzeti odgovornost od začetka do konca. Ovce so plašne, ravnanje z njimi mora biti mirno in pravilno.

Nameravate povečevati čredo? 

Tukaj je težava. Živali imamo na pašnikih od okoli 1. aprila – letos so bile prvič zunaj to nedeljo – pa do snega, največkrat decembra, vmes pa so štiri mesece prosto v hlevu in potrebujejo krmo. Ker imamo parcele v strminah, je za nas zelo pomembna vsaka kmetijska površina, ki jo lahko strojno obdelamo. Takih parcel za najem je v naših koncih vse manj zlasti zaradi novogradenj, problem je dovolj nakositi za zimo. V dobrih desetih letih smo zaradi gradenj izgubili vsaj tri hektarje travnikov za košnjo zimske krme. Lahko bi dobili parcele zunaj Zasavja, a zaradi oddaljenosti to ni ne okoljsko ne finančno vzdržno. Možnosti za razvoj bolj vidim v turizmu kot dopolnilni dejavnosti. Kozolec smo usposobili za različne dogodke, za zdaj ponujamo skupna ležišča. Tukaj še precej čutimo industrijsko dediščino Zasavja, kjer turizem ni bil nikakor spodbujan, in vse postavljamo z ničle.

Zadnji protest kmetov je bil zlasti protest proti Golobovi vladi, ne pa protest za kmeta, kjer bi bili problemi kmetov predstavljeni jasno, argumentirano in sistematično.

Ovce torej gojite za meso. Sedanji predsednik vlade je pred meseci vznemiril s pozivom k uživanju manj mesa. Je tak poziv »grožnja« vaši dejavnosti? 

Poziv je bil javnosti napačno predstavljen, dobili so veliko negativnih pik na ta račun. A dejstvo je, da pojemo velike količine mesa in zlasti, da je odnos do mesa slab. Na trgovskih policah bi ga lahko bilo manj, ponujeno meso pa bi moralo biti lokalno in bolj kakovostno.

Tega premika k manjši količini mesa ob večji kakovosti bi se morali lotiti sistemsko in na daljši rok, čemur nasprotuje več lobijev. Naše ravninske kmetije, ki se zdaj ukvarjajo z intenzivno živinorejo, bi se morale počasi, s pravimi spodbudami in na pravi način, preusmeriti iz živinoreje v bistveno večjo pridelavo žit, poljščin in sadja za hrano ljudi. Živinoreja bolj spada na gričevnate in hribovite kmetije, kjer je veliko težje pridelovati kaj drugega in kjer živinoreja opravlja druge funkcije, recimo skrbi za neporaščeno krajino. Hkrati moramo zmanjšati uvoz mesa ter kot potrošniki prenehati kupovati in jesti meso iz 12 tisoč kilometrov oddaljene Argentine, pa Avstralije, tudi Poljske in kakih spornih izvorov. V Vesni predlagamo, da vsak kilometer, ki ga prepotuje uvožena hrana, obdavčimo z okoljskim davkom. Resno je treba obravnavati tudi velik problem zavržene hrane.

Zadnji podatki Statističnega urada so za leto 2021. Domača prireja mesa je znašala 160 tisoč ton, uvozili smo skoraj 109 tisoč ton mesa, izvozili 70 tisoč ton. Leta 2000 je bila domača prireja podobna, uvoza pa je bilo le 32 tisoč ton in izvoza le 24 tisoč ton. 

Intenzivna živinoreja se je pri nas okrepila, čeprav ni niti približno primerljiva z drugimi evropskimi državami, kot sta Nemčija, Nizozemska. Tukaj je na potezi povsem ista politika, ki zdaj poziva k manjši porabi mesa. Bi pa jo opozoril, da kmetijstvo ni panoga, ki se lahko hitro prilagodi; spremembe so mogoče le premišljeno in na daljši rok. Zlasti pa kmetje za tak premik potrebujemo močnega partnerja v domačem potrošniku, kjer pa tudi kmetje ne delamo pravih potez.

Mislite na zadnji protest kmetov konec marca, ki ga je organiziral Sindikat kmetov s podporo več organizacij? Takrat ste izjavili, da vas »žalosti, da kmete zlorabljajo za politično obračunavanje«, ter poudarili, da politika varovanja okolja nikakor ni sovražnik kmetov. 

Najprej bi rekel, da kmetje na težave zelo upravičeno opozarjajo. Kot kmeta pa me je zelo zmotil način, saj lahko nepravilna komunikacija kmetu zelo škoduje. Eno je obračanje na politiko, od katere nekaj upravičeno zahtevaš, drugo pa je komuniciranje z javnostjo, ki mora biti tvoj zaveznik. Javnost mora razumeti pomen kmeta in težave kmeta. Zadnji protest je bil zlasti protest proti Golobovi vladi, ne pa protest za kmeta, kjer bi bili zlasti javnosti problemi in zahteve kmetov predstavljeni jasno, argumentirano in sistematično.

Kmetje moramo na pravi način razložiti pomen kmetijstva in svoje težave. Dobivati moramo podpornike, ne potrebujemo novih sovražnikov.

Dejstvo je, da je bil kmet zadnja desetletja vsem politikom zadnja skrb, začenši s Slovensko ljudsko stranko. Ta je izšla iz Slovenske kmečke zveze, a je tako zavozila politiko do svojih volivcev, kot jo je recimo stranka upokojencev DeSUS do upokojencev. Zadnji protest je bil narejen na hitro, kmetje so mi povedali, da so zanj izvedeli dva, tri dni prej. Podprle so ga nekatere politične opcije, vidni so bili zlasti ljudje iz Slovenske ljudske stranke in Nove Slovenije, iz katere je bil tudi zadnji kmetijski minister Jože Podgoršek, a to očitno zanje ni pomembno. Od strank, ki so kreirale slabe kmetijske politike in nas pripeljale do te kritične točke, ni bilo na protestu le SD-jevcev. Moti me tudi nekonsistentnost. V Ljubljani so protestniki glasno podprli kmete, ki se borijo proti kanalu C0, in stopili v bran kmetijskim zemljiščem, sočasno pa so (bili) tiho, ko je minister NSi Vrtovec v Savinjski dolini vztrajal, da gre trasa avtoceste po najboljši kmetijski zemlji, čeprav je tam civilna iniciativa do zadnjega poskušala spremeniti potek.

Poudarjeno je bilo nasprotovanje okoljski zakonodaji. 

V tej točki se mi je zdel protest zgrešen, s tem izgubljamo zlasti podporo javnosti. Kmetje moramo znati na pravi način razložiti pomen kmetijstva in svoje težave. Dobivati moramo podpornike, ne novih sovražnikov. Ko doživiš na televiziji izjavo kmeta, da »kaj bodo zdaj ti ptiči, pa žabe«, me zaboli. Kmet mora razumeti, da ptiči, žabe niso nič drugega kot vse drugo živo v naravi, vse to je osnova! Osnova so čista zemlja, čista voda in čisti zrak, le na taki osnovi se lahko pridela in proda neoporečna hrana. Zdaj pa se zdi v javnosti, kot da je okoljska politika največji sovražnik slovenskega kmeta, kar je zgrešeno sporočilo, ki škodi vsem kmetom.

Velik problem v ozadju je, da politika, ki desetletja ustvarja usodo kmeta, s kmeti ne sodeluje. Ni partnerstva za postopna prilagajanja, ki so zaradi podnebnih sprememb v kmetijstvu nujna in neizogibna. Prav ta primanjkljaj v politiki smo želeli zapolniti z Vesno, kjer na eni strani dobro razumemo težave kmeta, hkrati pa izhajamo iz okoljskega aktivizma.

Kmetov, ki se ne strinjajo z obstoječim načinom kmečkega boja, je očitno več. Prejšnji petek je v Komendi nastalo novo združenje, Združenje hribovskih in gorskih kmetov Slovenije. 

Tega združenja sem zelo vesel. Gorsko-višinski, hribovski kmetje imamo občutek, da smo slabo zastopani v sindikatu in Kmetijsko gozdarski zbornici oziroma da so tam veliko bolje pokriti interesi ravninskih kmetov. Ti dosežejo več, verjetno zato, ker so kapitalsko precej močnejši. Dejstvo je tudi, da so problemi hribovskih, višinskih kmetij drugačni.

Kje se vaši interesi z ravninskimi kmeti razhajajo?

Sam mislim, da je boj pr oti zmanjša -nju uporabe fitofarmacevtskih sredstev, ki je zelo v ospredju, za gorsko-višinske, hribovske kmete nepotreben. Mi te težave nimamo. Naša prednost je, da tega ne uporabljamo, naša hrana je ravno zato kakovostnejša. Treba je vedeti, da je več kot 70 odstotkov slovenskih kmetov gorsko-višinskih, hribovskih kmetov. Več kot 70 odstotkov kmetijskih gospodarstev je na območjih z naravnimi in drugimi omejitvami, kot so višine, strmine. Nismo zares primerljivi z mega kmetijami v Nemčiji, na Poljskem, Češkem, Madžarskem. Nikakor ne moremo na en hektar pridelati količinsko toliko hrane, kot je oni, niti ne moremo doseči takšne cene, kot jo oni. Prizadevanja v to smer so napačna, tukaj ne moremo tekmovati. Nasprotno pa lahko pridelamo bistveno bolj kakovostno hrano, kar je naša velika prednost. To moramo poudarjati, na tej točki moramo kmetje graditi partnerstvo z domačimi potrošniki.

Naš problem je, da v evropski kmetijski politiki nismo nikoli imeli pravih predstavnikov iz domače politike, ki bi bili sposobni predstaviti naše specifike in zagovarjati naše interese. Smo le del evropske kmetijske politike, kjer pa se popolnoma izgubimo. Hkrati tudi slovenski kmetje med seboj nismo čisto poenoteni.

Dolgoletne organizacije kmetov, kot sta zbornica, sindikat, so politično zelo močne, kar je za vsako novo združenje, ki si prizadeva uveljaviti nove vizije v kmetijstvu, lahko problem. 

Na ustanovni skupščini Združenja hribovskih in gorskih kmetov v Komendi nas je bilo zelo veliko, in mora nas biti še več, da bomo dobili neko težo. Tam je bila zanimiva mešanica ljudi: mladih, izobraženih kmetov in nekaj starejših, ki so že precej časa v kmetijski politiki. Nekdo pred mano je zelo jasno spontano opozoril na to, kar sem hotel povedati tudi sam: da ne smemo dovoliti, da se politično razdelimo na leve, desne, Janševe in ne vem še kaj. Delitev kmetov po tej liniji je vsiljena in v škodo kmetov. Prav tako je hujskanje kmetov, da je zelena politika njihov sovražnik, za kmete pogubna. Tukaj so v ozadju osebni interesi nekaterih naših politikov, kot je evropski poslanec Franc Bogovič. On je sadjar in precej uporablja fitofarmacevtska sredstva, zato jih brani. Vendar to ni splošni interes slovenskega kmeta. Kmet ne sme dovoliti, da se izkorišča in bo žrtvovan v neki igri, ki jo vodijo zasebni interesi posameznikov in močna fitofarmacevtska industrija.

Osredotočiti se moramo na ozaveščanje javnosti, da je domači kmet pridelovalec kakovostne hrane in da je domača proizvodnja hrane eden od temeljev naše skupne varnosti. Ob nesrečah, kaj šele vojnah, ko se tokovi ustavijo, je ta varnost ključna. Naše gorsko-višinske, hribovske kmetije so nas v zgodovini že reševale, tudi v času partizanščine, in nas bodo morda še kdaj. Hribovski kmet skrbi za ta posebna območja, preprečuje zaraščanje, skrbi za naravni turizem, za poseljenost, za prihodnost. Pozabljamo, da imamo celo v 71. členu ustave zapisano, da je treba varovati te kmetije na gorskih in hribovitih območjih.

Naše gorsko-višinske, hribovske kmetije so nas v zgodovini že reševale, tudi v času partizanščine, in nas bodo morda še kdaj.

Katere so ključne težave kmetov? 

V Sloveniji nimamo jasne lastne kme -tijske strategije, prihajajo pa spremembe evropske kmetijske politike in vrsta omejitev zaradi ogrožene biodiverzitete, ki jo je nekoliko zakrivilo tudi intenzivno kmetijstvo. Vendar država glede vseh teh sprememb s kmeti slabo komunicira. Kmetom se zdi, da jih krivijo za vse, hkrati pa recimo na isti fronti država ni sposobna z avtocest umakniti tovornjake ali omejiti umazano industrijo.

Naj navedem konkreten primer. Nov program upravljanja varovanih območij Natura 2000 prinaša za nekatera področja dodatne omejitve pri paši, gnojenju in košnji. Na območjih na Ljubljanskem barju se bo lahko letos kosilo šele po 1. avgustu. S temi ukrepi želijo na ministrstvu za naravne vire preprečiti izginotje nekaterih redkih vrst in habitatov. Prav je, da se ukrepa in prepreči izginotje redkih vrst, vendar lahko nove omejitve nekatere kmete eksistenčno ogrozijo. Če proizvajajo mlečne izdelke, potrebujejo kakovostno krmo in košnjo že maja, ne morejo čakati do avgusta. Bral pa sem, da številni kmetje na Barju ne vedo, da bodo letos pri košnji omejeni, kar je nesprejemljivo. Če gre za neke dolgoročnejše ukrepe in omejitve, mora država kmetom pokriti izpade dohodka in pomagati, da se preusmerijo v dejavnosti, ki bodo z novimi omejitvami lahko živele, recimo iz pridelave mleka v konjerejo.

Problem je tudi davčno breme. Z zadnjo spremembo pri dohodnini so v obdavčitev po novem zajeli polovico izplačanih subvencij za težje pridelovalne razmere. Tukaj je jasno, da smo kmetje zgroženi.

Ministrstvo za finance se je sklicevalo na novo metodologijo določanja katastrskega dohodka, ki naj bi že upoštevala težje pridelovalne razmere, ohranitev oprostitve davka pa bi po ministrstvu pomenilo dvakratno upoštevanje istih stroškov. Hkrati je dohodninski zakon prinesel davčne oprostitve za nove ukrepe kmetijske politike iz perspektive 2023–27. 

Mislim, da bodo številni kmetje ob enako napornem delu na slabšem, kar je nedopustno. Subvencije za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost se izplačujejo z razlogom, zaradi realnih težkih razmer, krajše vegetacije, gre za okoli 40 milijonov na leto. Tukaj bi morala država v drugo smer in prevetriti merila za območja z omejeno dejavnostjo; poleg nadmorske višine in naklona bi morala upoštevati razdrobljenost parcel. Obstajajo kmetije na 600 ali 700 metrih višine, ki jih lahko kompletno strojno obdelaš, hkrati pa imamo kmetije na nižjih območjih, ki so tako strme ali pa tako razparcelirane, da jih lahko obdeluješ le s pašo, ročno ali pa specialno kmetijsko mehanizacijo. Najmanj ti trije dejavniki bi morali določiti točkovanje.

Med akutnimi problemi je tudi ravnanje z zvermi. »Rešitev« s specialnimi električnimi ograjami za varovanje čred, ki nam jih ponujajo, je nesprejemljiva. Za vsako postavljanje sta zaradi velike teže potrebna dva krepka človeka. Če kmet ločeno pase več čred na strmih površinah, je to večkratno, težaško postavljanje vsak dan praktično neizvedljivo. Tudi za živali so te ograje problem. Poleti se ovce hranijo praktično celo noč, saj čez dan ne jedo, ker je trava sparjena. Če jih zvečer ogradimo, jih silimo v hranjenje čez dan, kar jim povzroči težave. Problem je tudi pri porodih, ki jih je ob nekaterih dneh tudi po več. Ta ograja onemogoča materam, da bi se odmaknile od črede, posledično pa se jagenjčki pomešajo, izgubijo od mater in to lahko pomeni smrt. Sam menim, da je moja naloga, da preprečim, da moje živali delajo škodo zunaj moje zemlje, in za to tudi skrbim. Država pa mora skrbeti, da zveri ne uničujejo mojih živali. Že stres, ki ga ovce doživijo ob napadu, tudi če ga preživijo, ima dolgoročne posledice. Ostanejo brez mleka, postanejo plahe in potrebujejo mesece, da začnejo živeti normalno. Sam, verjemite, vem, da moramo ohraniti volkove, medvede, jelene, in kot nevladnik spoštujem vse, ki si prizadevajo za te živali, vendar mislim, da vse večji konflikti v naravi govorijo, da nekaj ne delamo prav.

Omenili ste samooskrbo, kjer so podatki zelo slabi. Leta 2021 je bila pri sadju samooskrba Slovenije le 14-odstotna, kar so pripisovali vremenskim razmeram, že leta prej pa le od 30- do 40-odstotna, kolikor je tudi pri zelenjavi. 

V tej naši politiki samooskrba ni bila nikoli dejavnik, to nikogar ne zanima. Rekel bi le, da Slovenija samooskrbo že leta gradi z gradnjami velikih trgovskih centrov na najboljši kmetijski zemlji. In ko bo največja težava, največja kriza, bodo lahko ti trgovski centri čez noč postali prazni. Samooskrba s hrano je ob vodi in energiji ena od osnov, in tukaj bi morali narediti veliko, res veliko več. Podatki kažejo, da ne gremo v pravo smer. Potrebujemo dolgoročno kmetijsko politiko z vizijo, v kateri bo zelo jasno začrtana krepitev samooskrbe. Žal pa tega nimamo, tudi zato, kot sem povedal že večkrat, ker v naši politiki večkrat prevlada provizija nad vizijo.

Kako velika težava za kmeta je dejstvo, da so trgovske verige pretežno v tuji lasti? 

Včasih z lokalno pridelano hrano lažje prideš na police tujih trgovcev kot »domačih«, a težko bi govoril o celotni ponudbi. Vem za primer, ko je kolega kmet lažje prišel na Lidlove kot Tuševe police.

Tuš je zdaj v lasti investicijskega sklada, pred dnevi pa je Delo pisalo, da se zanj zanima nemška trgovska veriga Rewe, lastnica trgovin Billa in BIPA. 

Ja, vse je šlo v tuje roke. Naša kmetija največ proda družbi Unitur, ki ima hotele v Zrečah in na Rogli, pa nekaj mesnicam v Ljubljani, kupci pa so še posamične trgovine in gostilne, precej pa imamo tudi prodaje na domu neposredno potrošnikom.

Pred zadnjimi volitvami ste bili zelo kritični do strank, ki se predstavljajo kot zelene, recimo do Zelenih Slovenije Andreja Čuša, ki je v bivši vladi pristal na gospodarskem ministrstvu.

V Sloveniji že predolgo nimamo prave zelene stranke. In tudi zaradi takih, kot je Čuš, smo se v Vesni zbrali ljudje z dolgoletnimi nevladniškimi izkušnjami v okoljskih bitkah in se odločili za vstop v politiko. Boj v nevladnem sektorju ima meje, v politiki želimo dokončati začeto. Zdaj se krepimo na terenu, verjamem, da nas bodo ljudje prepoznali kot svoje.

Kako pa bi po slabem letu ocenili »zelenost« oziroma okoljsko politiko Golobove vlade, precej neprisotnega ministra Uroša Brežana? 

Pred parlamentarnimi volitvami smo v Vesni rekli, da bo vse podrejeno kapitalu, če nas ne bo v parlamentu, mislim, da se to uresničuje.

Bili so sicer poskusi dialoga z nevladnimi organizacijami, v ministrstvo za naravne vire so se vključili ljudje, ki jih poznam in cenim iz dosedanjega dela v okoljevarstvenih organizacijah. S tem je nastajal potencial, a za zdaj ni premika niti pri najhujših primerih. Na primer pri cementarni-sosežigalnici Salonit v Anhovem do danes niso naredili nič. Ali pri tovarnah Knauf v Škofji Loki in Lesonit v Ilirski Bistrici, ki sta zelo veliki onesnaževalki s formaldehidom, slovenska zakonodaja pa te rakotvorne snovi sploh nima omejene. Nikjer ni vidnega koraka naprej, ne pri zakonodaji ne pri nujnih krepitvah inšpekcijskih služb, v nobeni okoljski zgodbi se ne pride do dna, kaj šele do odgovornosti. Onesnaževanje kot okoljski kriminal ostaja prekršek z globami, ki so smešne glede na dobičke umazane industrije. Tukaj pod novim predsednikom vlade Robertom Golobom ni napredka, in če povem v svojem domačem žargonu: po vseh obljubah, ki jih je dal, in tem, kar danes gledamo, se mu zmanjšuje čreda.

Tudi pri solarizaciji se zdi, da vlado zanimajo predvsem veliki proizvajalci in ogromni solarni projekti, manj pa demokratizacija oskrbe in razpršeno lastništvo, samooskrbne hiše, kmetije, šole, kjer je enormen potencial. V plus Golobovi ekipi štejem le očiten premislek in obrat glede drugega bloka jedrske elektrarne, ki se je zgodil v zadnjem času.

V ozadju je mašinerija, moč župana Zorana Jankovića, ki je uspešno pripeljala do točke »izvršenih dejstev«, do točke, ko se gradnja kanala naj ne bi več mogla ustaviti.

Kaj mislite? 

V začetku je predsednik vlade deloval kot zagovornik gradnje drugega bloka brez večjih dilem, zdaj pa se mi zdi, da so izpeljali neke racionalne premisleke. Gradnje jedrskih elektrarn, ki potekajo drugod, imajo večletne zamude in zelo narasle stroške, finančno projekta pri nas ne morejo zapreti, saj ni drugih virov. Zadržkov proti drugemu bloku je veliko, eden od redko omenjenih je segrevanje Save. Že obstoječa jedrska elektrarna, katere dejavnost je bila nedavno podaljšana za 20 let, segreva Savo, kar ima zelo negativne posledice. Imamo alternative, zlasti v solarni energiji, tukaj moramo delati več.

Omenili ste že kanal C0, kjer odvetniki obeh strani v javnosti govorijo diametralno nasprotne stvari, namesto argumentov pa se je vse spolitiziralo. 

S tem primerom sem se srečal že kot predsednik Eko kroga, a kot nevladna organizacija na žalost nismo imeli zmogljivosti, da bi se uprli. Vsak tak primer je zelo zapleten, moraš poznati specifične stroke in pravne postopke, in ko imaš odprtih nekaj tovrstnih primerov in vse temelji na prostovoljstvu, ne moreš raziskovati še novih primerov, ker enostavno ne boš zmogel delati dovolj kakovostno. Danes mi je žal, da se nismo mogli vključiti, a vključila se je Alpe Adria Green in delajo, kar lahko. V ozadju je mašinerija, moč župana Zorana Jankovića, ki je uspešno pripeljala do točke »izvršenih dejstev«, do točke, ko se gradnja kanala naj ne bi več mogla ustaviti. To je standardna strategija vseh napačnih projektov pri nas, javnosti se namesto o škodljivosti projekta začne žugati s potencialno škodo, ki bi jo lahko imela ustavitev projekta. Razlogi, da se je tak projekt na tako pomembnem vodovarstvenem območju sploh začel, so pa napačni; verjetno je izvor predimenzioniranost glavne čistilne naprave, ki bi ji prav prišel material iz drugih občin, pa tudi velik evropski denar, ki je bil na voljo. Pri takih projektih so zelo močno zainteresirani tudi gradbinci. Kakorkoli, zdaj je že veliko narejenega in se je treba pogovarjati o rešitvah, recimo o čistilni napravi na območju pred vstopom teh odpadnih vod na najobčutljivejše vodovarstveno območje.

Konec marca je evropski poslanec in sopredsednik Evropske zelene stranke (European Greens) Thomas Waitz obiskal Vesno in ste ga seznanili s projektom C0. Na evropsko komisijo je naslovil pobudo za izvedbo dodatnih preverjanj in revizijo na kraju samem. 

Seznanili smo ga z razmerami, tudi na terenu, in opozorili, da bi bila potrebna neodvisna presoja stanja. Težko verjamem, da lahko resno, neodvisno revizijo izpelje katera od domačih institucij, kakšen presojevalec v Sloveniji. Upam, da to lahko naredi kdo na ravni Evrope, čeprav ni izključeno, da tudi tam obstajajo lobiji.