Kdo je fašist?

Bi v slovenski politiki koga lahko poimenovali »fašist«? Recimo Bernarda Brščiča?

Jeseni 2018 je Luka Mesec v državnem zboru o Bernardu Brščiču dejal, da je bil »nekoč radikalen neoliberalec«, zdaj pa je »fašist«. Brščič je na to odgovoril z zasebno tožbo zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve in z odškodninsko tožbo, s katero zaradi čustvenih bolečin zahteva 4000 evrov. Sojenje (na prvi stopnji) se je prejšnji petek končalo, sodbo pa je pričakovati v mesecu ali dveh.

Danes verjetno le še malokdo ve, kdo je Bernard Brščič. A pred leti je ta ekonomist ustanovil politično stranko Domovinska liga, ki se je z imenom in programom zgledovala po evropskih skrajno desnih populističnih in neofašističnih strankah. Čeprav v nekaterih evropskih državah takšne politične stranke cvetijo, njegova v Sloveniji iz različnih razlogov – med katerimi je glavni gotovo ta, da takšna skrajna stališča zagovarja tudi največja stranka na politični desnici – ni obstala.

Brščič je torej pravne postopke zoper Mesca sprožil zaradi oznake »fašist«. Tudi na sodišču je vztrajal, da ni fašist, hkrati pa s svojimi skrajnimi stališči zgolj utrjeval podlago za to, da ga je objektivno mogoče dojemati kot novodobnega fašista. Izmed njegovih brezštevilnih izjav in zapisov o manjvrednosti drugih ras, ver in političnih prepričanj pa žensk in gejev je Meščev odvetnik Dino Bauk izbral le nekatere in mu jih navedel, recimo »pedrovanje«, »levičarji, ki kradejo otroke«, »multikultipedromarksisti«, »židovsko vsiljevanje in kurjenje možganov s tako imenovano holokavstologijo«. Brščič pa je odvrnil, da stoji za vsem izrečenim, kot je nekoč stal. In da ni fašist. In da je Meščevo oznako, da je fašist, zaradi med ljudmi priljubljenega gesla »smrt fašizmu« razumel kot poziv k usmrtitvi.

V Sloveniji doslej še ni bilo predsednika politične stranke, kandidata za poslanca ali drugega izpostavljenega politika na državni ravni, ki bi bolj sistematično javno izrekal nestrpne, sovražne, fašistične trditve o vseh vrstah drugačnih ljudi. Če Brščiča ni mogoče oklicati za fašista, potem bo težko kateregakoli politika, ki zastopa fašistične ideje in z njimi nagovarja ljudi. Bauk je v zaključnem govoru na sodišču dejal, da »je fašist žaljivka samo za nekoga, ki to ni. In nikoli ni nepravi trenutek, da se fašističnim idejam reče fašizem in fašistu fašist.«

Minister Mesec se je na vse to odzval z besedami, da česa takega, »kar sem videl in slišal na sodišču, niti v sanjah nisem pričakoval. Gospod se po mojem ne zaveda pomena svojih izjav in kako toksične so v javnosti. Po vseh znakih fašizma, ki jih lepo opiše Umberto Eco, je tudi pred sodiščem sam lepo potrdil, da sem ga pravilno poimenoval. Samega sebe osmišlja kot neko žrtev vseh mogočih zarot na čelu s pretečo komunistično diktaturo in podobno. To se mi zdi nevarno. Noben politični zločin se ni začel drugače, kot da so zločinci sami sebe okarakterizirali za žrtve. Nacisti recimo kot žrtve izkoriščevalskih judov.« Oba z odvetnikom pričakujeta ugodno sodbo.