320 dni / Zaposleni na RTV Slovenija so v brezupnem položaju

Zaposleni na javni radioteleviziji stavkajo že skoraj leto, v torek so stavko zaostrili. Verjetno je tega dne največ povedal informativni televizijski program v odsotnosti kopice zaposlenih, predvsem prekaljenih novinarjev tega programa. Vajeti so v roke spet vzeli »novinarski lakaji« sedanjega vodstva, kot so Nejc Krevs, Valentina Plaskan in Gašper Petovar, manjkala nista niti Igor Pirkovič in Jože Možina, za češnjo na tortici pa je kakopak poskrbela Rosvita Pesek, ki je odvodila Odmeve. Stavke se tako rekoč niso dotaknili, še več, vidno so uživali – tako močna je njihova novinarska solidarnost.

Obenem uživa tudi vodstvo. To priča, kako resno jemlje pogajanja s stavkajočimi. Vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough, za katerega je višje sodišče nedavno ugotovilo, da je bilo njegovo imenovanje leta 2021 nezakonito, je sam zapustil pogajalsko mizo, v ogenj pa poslal v. d. direktorja Radia Slovenija Mirka Štularja in nato lastnika zasebne medijske družbe Adria Media Tomaža Drozga. Zdaj upe očitno polaga v Rajka Geriča, odgovornega urednika informativnega programa drugega programa TV Slovenija.

Gerič je bil sicer res, kot se rad pohvali, glavni sindikalist v času novinarske stavke, ki jo je večina medijev uprizorila ob parlamentarnih volitvah leta 2004. Na volitvah je tistega leta prvič slavila SDS, ki si je za nalogo zastavila povečanje vpliva na javni radioteleviziji – direktor TV Slovenija je tako postal Jože Možina, mesto urednika informativnega programa pa je pripadlo Geriču. Obdobje, ko je delal na javni radioteleviziji, je med drugim zaznamoval nadvse zanimiv prispevek, za katerega si je na obraz prilepil brke in brado ter si nadel lasuljo, s tem pa se iz Rajka Geriča prelevil v Frančka Piromančka, ki je izpeljal »teroristični napad« na stavbo Nacionalnega preiskovalnega urada, da bi preveril, kako dobro je varovana.

Javno radiotelevizijo je nato zapustil skupaj z Urošem Urbanijo, ki je bil tedaj urednik multimedijskega centra RTV Slovenija, in se pridružil novonastalemu Planetu TV in spletnemu portalu Siol.net. Avgusta predlani se je Gerič zavihtel še na vrh družbe TSmedia, ki je v lasti državnega Telekoma Slovenije, pred tem pa (neuspešno) kandidiral za položaj informacijskega pooblaščenca. Februarja letos se je nato vrnil na RTV Slovenija in zasedel mesto urednika.

Domnevno »sveži veter«, kot Geriča opisuje Grah Whatmough, pa čeprav gre za znanega Janševega medijskega operativca, v resnici ne obeta prav veliko, niti se od njega ne nadejajo česa posebnega stavkajoči, ki menijo, da gre zgolj za še en zavlačevalni manever sedanjega vodstva.

Da so pogajanja tudi res brezupna, je v času stavke izdal sam Gerič, ko je za spletni portal Domovina.je komentiral eno od zahtev stavkajočih: »Najlažje je blebetati floskule. Kaj pomeni uredniška in novinarska neodvisnost? Tudi v vodstvu se zavzemamo za to. Seveda se strinjamo s to zahtevo, ampak kaj naj naredimo? Samo zato, ker je drug direktor, ki ti ne paše, ti še ni kršena avtonomija. Pridite v službo in delajte. Nihče vam nič noče. Ne pa se delat norca iz tistih, ki delajo.«

In kaj zdaj, kaj zaposlenim na RTV Slovenija sploh še preostane? Novela zakona o radioteleviziji je pristala v nekakšnem moratoriju na ustavnem sodišču. A upanje vendarle ostaja. Podoba Slovenije je bila še pred dobrim letom približno tako mračnjaška, kot so danes hodniki javne radiotelevizije, vendar ji je uspelo spet ugledati svetlobo. To je bilo mogoče zgolj zaradi medsebojne solidarnosti, skupnosti, ki je nastala v odporu do nečesa, za kar je vedela, da ni prav, in navsezadnje zaradi neverjetne vztrajnosti te skupnosti.

Zaposleni na RTV Slovenija niso sami, daleč od tega. Ali kot v Knjigi o Uni zapiše pisatelj Faruk Šehić: »Jaz sem eden, vendar nas je tisoče.«