Šelestenje projektnega denarja

Pretekli mesec sta dr. Marija Javornik, redna profesorica za didaktiko na mariborski Filozofski fakulteti, in dr. Simon Zupan, izredni profesor za prevodoslovje na tej fakulteti, v Večeru objavila prispevek o domnevno »nekritičnem poseganju v programe ob šelestenju projektnega denarja« na mariborski univerzi. Očitata ji rokohitrsko uvajanje novih (zelenih) študijskih programov in 23 pilotnih projektov, da bi tako upravičila pridobljena sredstva v znesku 26 milijonov evrov iz mehanizma za okrevanje in odpornost. Prepričana sta, »da mora biti vsak poseg v visokošolski kurikulum zelo dobro premišljen«.

Za kaj gre? Po njunih navedbah naj bi bil senat univerze že decembra potrdil sklep, da v predmetnike vseh programov univerze vključi izbirni predmet s področja zelenih vsebin. »Odločitev bi verjetno ostala le drobna opomba v univerzitetnem letopisu, če ne bi v oči zbodla njena izvedba,« zapišeta. Za obvezno vključitev takega predmeta naj bi se bil senat univerze odločil, ne da bi se prej posvetoval s katedrami in oddelki, sicer pristojnimi za presojo strokovne utemeljenosti vključitve novih programov.

Z univerze navedbe v prispevku zanikajo, češ da »ne odraža dejanskega stanja na področju izvajanja pilotnih projektov za zeleni in digitalni prehod«, saj so bile menda k pripravi predlogov pozvane vse članice mariborske univerze, »vse so prejele tudi sredstva za izvedbo svojega pilotnega projekta«. Hkrati dodajajo, da bo imela univerza z izvedbo projektov »poleg opolnomočenja akademske skupnosti z znanji na področju zelenih in digitalnih vsebin tudi možnost oblikovanja kombinacije znanja, ki bo diplomantom omogočalo hiter oziroma zgodnji vstop na trg dela ter jih še dodatno spodbujalo k vseživljenjskemu izobraževanju«.

»Skrb zbujajoče je, da univerze zanemarjajo svojo osnovno dejavnost – izobraževanje, za kar so bile v osnovi ustanovljene. Bistvo je, da se popolnoma podrejajo projektnemu denarju in da je to postala že univerzitetna ideologija,« ostaja kritična dr. Marija Javornik. »Nihče se več ne sprašuje o vsebini, edina kriterija sta denar in zaslužkarstvo. Zagotovo je najpogostejše vprašanje postalo, kako bomo počrpali denar. Ironija je, da je univerza, ki bi morala biti mesto kritične misli, za razne modne muhe, interesne vplive in nestrokovne birokratske zahteve najbolj in najlažje dojemljiva (če primerjamo z nižjimi ravnmi izobraževanja). Posledice pa so komercializacija in banalizacija študijskih programov in študijskega procesa ter razvrednotenje znanja.«

Res je nenavadno, da univerza ustvarja pilotne projekte, namenjene spremembi študijskih programov, skoraj izključno zato, da črpa sredstva iz načrta za okrevanje in odpornost. Tistega načrta, iz katerega je bila vlada nedavno primorana črtati projekte v vrednosti 286 milijonov evrov, med drugim tudi širitev Medicinske fakultete v Ljubljani s kampusom.