Greben s perjanico

V gradu Zaprice bo še vse do prihodnjega januarja na ogled vznemirljiva razstava o treh prazgodovinskih čeladah, najdenih na območju Slovenije. Idejo, da obiskovalcem ponudijo napeto pripoved o usodah in zanimivih poteh teh treh čelad, muzejskih eksponatov z večplastno zgodovino, so skupaj uresničili trije slovenski muzeji – Medobčinski muzej Kamnik, Narodni muzej Slovenije in Dolenjski muzej Novo mesto. Zgodba sega v nedavno zgodovino, ko so muzejske zbirke šele nastajale, a se je že približno vedelo, kaj arheološka izkopavanja pomenijo, seveda pa tudi v obdobje prazgodovine, v čas, ko so te čelade nastale.

Prazgodovinsko obdobje starejše železne dobe je bilo poimenovano po kovini, ki so jo odkrili takratni prebivalci, pa tudi po gospodarski panogi, železarstvu. V arheologiji ima še eno strokovno ime, in sicer halštatsko obdobje, kar izvira iz imena mesta in najdišča Hallstatt v Avstriji, pomembnega tudi zaradi bogatih rudnikov soli. V starejši železni dobi se je družba hitro razvijala, arheološke najdbe pa govorijo tudi o tem, da je bila izrazito razslojena in tudi militarizirana. Ljudstvu je vladala bojevniška aristokracija – halštatski knezi in kneginje. V moških knežjih grobovih so poleg napadalnega orožja našli obrambno orožje, kot so čelade, prsni oklepi in ščiti, v ženskih knežjih grobovih pa jantarni, bronasti, stekleni ter tu in tam tudi zlat nakit. V grobove so bile pridane tudi okrašene bronaste posode (situle) in drugi predmeti, značilni za situlsko umetnost.

V Sloveniji so arheologi na podlagi arheoloških najdb določili več kulturnih skupin – dolenjsko, notranjsko-kraško, posoško-svetolucijsko, gorenjsko, koroško in štajersko-panonsko. Na razstavi na gradu Zaprice razkrivajo povezave med dolenjsko in gorenjsko kulturno skupino, kamor spadata tudi najdišči Nevlje-Vrhpolje pri Kamniku ter Kopa nad Kompoljem.

Prva zgodba je zgodba o čeladi z enega od teh dveh najdišč, z Vrhpolja pri Kamniku oziroma iz Nevelj.

Pripoveduje o kmetu, ki mu je vsako leto pri oranju na istem mestu dvignilo plug. Dejal si je, da gre verjetno za skalo, a ko je leta 1928 zakopal v zemljo, je našel nekaj, kar je po njegovem mnenju imelo obliko lonca. Tako je ta »lonec« do polovice zakopal na dvorišču in iz njega so kokoši pile vodo. A je kmet čez čas »lonec« dal v zahvalo veterinarju, ki mu je rešil kravo.

To je bil Josip Nikolaj Sadnikar, ki je bil hkrati zbiratelj umetnin, pa tudi arheoloških in etnografskih predmetov. Sadnikarjeva muzejska zbirka v Kamniku je bila ena najstarejših v Sloveniji in prav on je prepoznal, da gre v tem primeru za čelado in ne za lonec. Novembra 1958 so na Sadnikarjeva vrata potrkali možje iz Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, saj so želeli predsedniku Jugoslavije Josipu Brozu - Titu, ki je ob odprtju ceste Ljubljana–Zagreb prerezal slavnostni trak, podariti majhno dragocenost. Izbrali so čelado in zanjo plačali 250.000 dinarjev. Čelada je šla s Titom v Beograd, kjer je še vedno na ogled na razstavi protokolarnih daril v Muzeju 25. maja. Kamniški muzej in Narodni muzej Slovenije pa imata vsak svojo kopijo.

Druga zgodba opisuje usodo čelade s Kope nad Kompoljami. V katalogu razstave so zapisali, kako so leta 1819 domačini na hribu večkrat opazili svetlobo. Tako so se tja odpravili z lopatami in v globini treh čevljev naleteli na več posameznih kosti ter na človeško okostje z bronasto čelado na lobanji in s sulično ostjo. Izkopali so tudi še nekaj drugih bronastih predmetov. Najdbe so raznesli, nekaj pa jih je le pridobil cestni asistent iz Podpeči pri Lukovici Janez Nepomuk Auerperger in jih poslal v Deželni muzej v Ljubljano, a med njimi ni bilo čelade. Kajti čelada je bila med tistimi predmeti, ki so jih domačini raznosili, in je pristala na glavi doprsnega lesenega kipa na Cerarjevem vodnjaku v središču Lukovice. Na leseno betico je bila pribita z žebljema. Danes čelado hranijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, na njenih robovih sta še vedno dobro vidni luknji od žebljev.

Tretja, novomeška zgodba pa nosi v sebi scenarij za kriminalko: »21. julija 1975, v noči z nedelje na ponedeljek, so vlomilci skozi stransko dvojno svetlobno okno vdrli v Galerijo Dolenjskega muzeja in iz arheološke razstave ukradli 106 izjemnih kovinskih, steklenih in jantarnih predmetov, ki so sestavljali jedro prazgodovinske zbirke.« Tudi v časopisih je ta rop vzbudil veliko pozornosti. Glede na ukradene predmete je bilo jasno, da je rop naročil poznavalec.

Zaradi hitrih odzivov novomeških muzealcev, pa tudi pomoči budnih meščanov, so kriminalisti kmalu odkrili sledi, ki so vodile v Italijo. Predmete so našli v Raveni, a bogati naročnik je izginil, roparja pa sta zavoje z ukradenimi predmeti skrila pri več prijateljih, ki naj ne bi vedeli, kaj je v njih. Roparja so odkrili na podlagi avtomobilske registrske tablice, zapisal jo je nespeči novomeški zakonski par, ki je bdel zaradi jokajočega dojenčka. Naši arheologi so odpotovali v Raveno in tam ugotovili, da nekaj predmetov manjka, med njimi tudi čelada. Kasneje so italijanski kriminalisti vendarle našli tudi čelado. »Med Jugoslavijo in Italijo je steklo živahno dogovarjanje o prevozu predmetov čez državno mejo in vrnitvi arheoloških predmetov v Dolenjski muzej,« pojasnjujejo na razstavi in razkrivajo vznemirjenost slovenske javnosti ob tako imenovanem ropu stoletja.

Novomeški muzej je namreč imel in še vedno ima izredno zbirko prazgodovinskih arheoloških predmetov in zato spada med evropske železnodobne kulturne zakladnice. Dolenjska kulturna skupina s središči, kot so bila Magdalenska gora, Vače, Cvinger nad Virom pri Stični, Novo mesto, Libna nad Krškim in Podzemelj v Beli krajini, torej ne pomeni le osrednjih slovenskih prazgodovinskih najdišč, temveč tudi osrednja evropska prazgodovinska najdišča. Marsikateri tuji arheolog zavida našim, da lahko raziskujejo »domačo« visoko kulturo prazgodovinskih ljudstev ter z znanstvenimi metodami dopolnjujejo pravire naše kulturne dediščine.

Navsezadnje pa je tudi svetovna arheologija kot oznako za točno določeno vrsto čelad sprejela slovensko ime, ime slovenskega najdišča Negova v Slovenskih goricah. Negovske čelade imajo izrazit greben, ki je imel na vrhu perjanico; greben je visok približno 20 ali 21 centimetrov in teče od vrha do poglobljenega dela čelade nad krajcem. Čelade so narejene iz bronaste pločevine, lahko pa so ulite tudi iz enega kosa, in kot je značilno za situlsko umetnost, pogosto tudi okrašene. Tudi vse tri čelade, predstavljene na razstavi na gradu Zaprice, spadajo v to vrsto bronastih čelad, ki so jih nosili bojevniki v času med 5. in 4. stoletjem pred našim štetjem.

Sploh prve primerke teh čelad je leta 1811 na svojem posestvu – v Negovi v Slovenskih goricah – našel domačin. Bilo jih je 26, vstavljene pa so bile druga v drugo in zakopane. Kdo jih je skril in zakaj? Kasneje so ta skriti zaklad razpršili – nekaj čelad hranijo v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju, nekaj v muzeju Joanneum v Gradcu, po eno čelado hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani ter v državni arheološki zbirki v Münchnu in v Berlinu. In ja, od te najdbe naprej se v svetovni arheologiji ta vrsta čelade imenuje negovska. Po negovskih čeladah pa arheologi imenujejo tudi zadnje obdobje starejše železne dobe na Dolenjskem.

Arheološka razstava:
Skrivnostne poti negovskih čelad
Kje: Medobčinski muzej Kamnik, Grad Zaprice, Kamnik
Kdaj: do 31. januarja 2024