Išče se pravi moški

Zakaj je nenadoma toliko govora o tem, da morajo biti moški pravi moški, in kaj naj bi to sploh pomenilo?

Valižanska pevka Bonnie Tyler je leta 1984 posnela skladbo Holding out for a hero (Čakam na junaka), v kateri se sprašuje, »kam so odšli vsi dobri moški in kje so vsi bogovi«, ki naj bi nam pomagali prebroditi najhujše. Glasbeni megahit, ki ga je še danes mogoče slišati na številnih plesiščih (ali pa vsaj po radijskih valovih), je opeval tradicionalno moške lastnosti in njihove adute – njihovo junaštvo in robatost, tisto pravo moškost, skratka.

Vendar pa opevanje prave moškosti ni zgolj stvar popularne glasbe ali kulture – kjer je sicer močno prisotno še danes –, pač pa proces, ki ga lahko opazujemo praktično vso zgodovino. In prav na tej nostalgiji za nečem, kar naj bi nekoč bilo, svoje politike danes gradijo tudi na desnici, ob čemer jim pomagajo različni spletni vplivneži, ki bi jih lahko oklicali kar za nekakšne guruje moškosti.

Švedski poslovni magnat Daniel Friberg velja za eno najvplivnejših oseb alt-right gibanja na svetu. Sodeloval je z zloglasnim ameriškim belim supremacistom Richardom Spencerjem, moral bi biti tudi govorec na protestih skrajne desnice v Charlottesvillu, ki so se končali tragično, ko je dvajsetletnik zapeljal avto v množico protiprotestnikov in do smrti povozil udeleženko shoda. Pred desetimi leti je Friberg ustanovil založniško podjetje Arktos Media, ki obratuje v Budimpešti in slovi kot največji založnik avtorjev evropske nove desnice. Pisec je tudi sam. Lani je bila v slovenščino – s pomočjo Novih obzorij, založbe v lasti SDS – prevedena njegova knjiga Vrnitev resnične desnice: priročnik za pravo opozicijo. V njej med drugim opisuje, kako se Evropa danes spoprijema z množico resnih problemov, z migracijami, tako imenovanim kulturnim marksizmom in zloveščim feminizmom, ob čemer so za iskanje rešitev »potrebni pravi moški«, takšni, kakršne »Evropa potrebuje in si jih tudi zasluži«, vendar pa teh danes praktično ni več.

Friberg moškim, ki se želijo približati idealu prave moškosti, na srce polaga, naj najprej ocenijo svoje telesno stanje in sposobnost samoobrambe. »Če tega že ne počnete, začnite trenirati – pri tem pa nimam v mislih golfa, badmintona ali afriških plesov, temveč dvigovanje uteži. Nadalje, začnite se učiti kakšnih borilnih veščin.« Tako se bodo moški naučili braniti in postali zmožni nasilja, kar bi jim v »propadajoči civilizaciji, znani kot Zahod«, kdaj lahko še kako koristilo. »Kot moški ste dolžni vzdrževati svojo formo ter biti zmožni obrambe svoje družine in skupnosti.« Nadalje se morajo moški osvoboditi lažnega svetovnega nazora levice. »Dojemajte ga le kot produkt norcev, ki vam hočejo škodovati.« Naučiti se morajo temeljnih kavalirskih vrlin, saj jim bo to »omogočilo veliko prednost pred drugimi modernimi moškimi, ki so razvajeni in poženščeni«.

Pomembno vlogo pri udejanjanju prave moškosti ima tudi odnos do žensk. Moški morajo razumeti, tako Friberg, da ženske »na splošno dejansko predstavljajo ’šibkejši spol’« in da potrebujejo zaščito moških. Obenem moškim iskanje žensk ne sme biti nikoli glavni cilj – ko pa najdejo tisto pravo, si morajo po možnosti z njo čim prej ustvariti družino. Pomembno je še, da nikoli ne nasedejo »mitu enakosti«, saj med moškimi in ženskami po Fribergu obstajajo temeljne razlike, ki določajo tudi njihove vloge v družbi in v partnerskih razmerjih. Dolžnost moškega, pravi, je biti vodja družine.

Friberg seveda ni edini, ki je v podobi pravega moškega našel tržno nišo. Na spletu je mogoče najti kopico razlagalcev moškosti, na katere se po pomoč obračajo predvsem mladi fantje. Eden takih je klinični psiholog Jordan Peterson, ki je zaradi svojih transfobnih pogledov dosegel svetovno slavo leta 2016. Od takrat je napisal dve knjigi za samopomoč, namenjeni predvsem mladim moškim, 12 pravil za življenje: protistrup za kaos in (ko je nekaj let kasneje, ozdravljen odvisnosti od pomirjeval, ugotovil, da zgolj dvanajst pravil ni bilo dovolj) Onkraj reda: še 12 pravil za življenje.

Guruji moškosti vztrajajo, da nas bodo pred migracijami, kulturnim marksizmom in zloveščim feminizmom obvarovali edinole pravi moški.

Težko bi trdili, da je katera od njiju presežek, njegovo psihologijo poganja nekakšna popreproščena sinteza konceptov švicarskega psihologa Carla Junga in ameriškega mitologa Josepha Campbella o posameznikovem uresničenju skozi arhetipsko »junakovo potovanje«. Med njegovimi priporočili je mogoče najti skorajda banalne nasvete – kako pomembno je imeti pospravljen dom, se držati vzravnano in se družiti z ljudmi, ki nam želijo dobro. Kljub temu je Petersonu uspelo nagovoriti, kot to opisuje sam, moške, ki s svojo nagnjenostjo k tveganju, pustolovščinam in izzivom v androginem in birokratiziranem svetu postfeminizma ne vedo več, kdo so in kaj bi radi bili. Zanje je postal nekakšna očetovska figura.

Andrew Tate, kralj toksične moškosti, kot ga kličejo njegovi oboževalci, je bivši kikbokser, ki je svetovno slavo doživel predvsem zaradi motivacijskih, z mizoginijo začinjenih govorov na TikToku. Moški naj bi po njegovem trpeli, ker niso več nosilci moči in ker jih žene ne želijo spolno zadovoljiti. Zato moške uči, da bi morale biti ženske lastnina moških, da bi morale imeti otroka, sedeti doma, biti tiho in kuhati kavo. Moški morajo po njegovem spet vzpostaviti avtoriteto nad ženskami. »Ne moreš biti odgovoren za psa, če te ta ne uboga,« pravi.

Tate danes, skupaj z bratom, živi v Romuniji. Tja se je iz Velike Britanije preselil leta 2017, po njegovih besedah zato, ker si je želel živeti v državi, »kjer je korupcija dostopna vsem« in kjer obstaja manjša verjetnost obtožbe posilstva, saj da romunske oblasti, v nasprotju z zahodnimi državami, za tovrstne obtožbe »zahtevajo dokaze«. Decembra lani so, njega in njegovega brata, romunske oblasti sicer pridržale zaradi obtožb o trgovini z ljudmi, posilstvih in organiziranju kriminalne združbe.

Morda se na prvi pogled zdi, da nima smisla posvečati pozornosti likom, kot sta Peterson in Tate, vendar pa je domet njihovih idej v resnici izjemen. Petersonov nastop v Ljubljani je bil že dvakrat množično obiskan, množice mladih pa so v Ljubljano drle tudi lani, ko je skozi mesto Tate zapeljal svojega bugattija.

Zgodovinarka dr. Manca G. Renko je prepričana, da že konstantni govor o moškosti priča o tem, da (prava) moškost v resnici ne obstaja, pač pa si jo je treba vedno znova izmišljevati in umetno napihovati – pa naj gre za različne ideologe, reklame za dezodorant in britvice ali popkulturne prikaze možatosti. »Govorjenje o moškosti je mešanica trženja in samopomoči in je, tako kot koncept ženskosti in ženstvenosti, samo še eden od trikov za pospeševanje prodaje.« Hkrati, poudarja, vseeno ne gre podcenjevati vpliva, ki ga imajo vplivneži, kot sta Tate in Peterson. »Njun uspeh se skriva tudi v tem, da nekateri fantje in moški ne znajo čustvovati in izražati svojih čustev. Nezmožnost izražanja lastnega počutja jih nato privede h gurujem moškosti, ki jim razlagajo svet, namesto da bi ga bili zmožni razumeti in občutiti sami. V tem smislu premalokrat tudi pomislimo, da so prve žrtve patriarhata moški, ki morajo že kot mladi fantje nase prevzeti nekakšno masko ’moškosti’, ki je sestavljena predvsem iz potlačevanja čustev in zatajevanja lastne resničnosti.«

Prve žrtve patriarhata so v resnici moški, ki morajo že kot mladi fantje potlačevati čustva in zatajevati lastno resničnost.

To še ne pomeni, da moški v hitro spreminjajočem se sodobnem svetu ne občutijo frustracij. Sociologinja dr. Majda Hrženjak, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, opozarja, da moške danes pestijo številne stiske. Zaton industrijske produkcije, porast prekarizacije in aktivno vključevanje žensk v plačano delo so korenito spremenili položaj moških na trgu dela in ogrozili njihovo ekonomsko varnost. Hkrati je demokratizacija odnosov v družini izzvala predpostavko o naravni moralni avtoriteti moških v družini, javna problematizacija družinskega nasilja pa zasenčila podobo moškega kot zaščitnika družine. Etnografske študije mladih moških delavskega razreda kažejo predvsem na njihove frustracije zaradi pomanjkanja življenjskih perspektiv, kar se kaže tudi v njihovi nezmožnosti tranzicije v odraslost, torej odhoda od doma in vzpostavitvi lastne družine. »Populistično favoriziranje in naturalizacija tradicionalne ’prave moškosti’ se zdi kompenzacija za te frustracije,« meni dr. Majda Hrženjak.

V časih, ko je moški za žensko pomenil enega (ali celo edinega) od načinov za preživetje, se je življenje mnogim zdelo bolj urejeno, dodaja dr. Manca G. Renko. »Ženska ekonomska, emocionalna in intelektualna neodvisnost za določen tip moških pomenijo, da nimajo ničesar, kar bi ženskam lahko ponudili, in se zaradi tega počutijo ponižane.« Ob čemer pa to ne pomeni, da so ženske krive za moški občutek nemoči, ampak da jim družba ni dala občutka, da so lahko tudi kaj več od delovne sile, ekonomske varnosti ali močnega telesa. »Patriarhat izjemno nizko vrednoti emocionalno zrele moške, ki se znajo pogovarjati in razumejo tako svoja čustva kot čustva drugih.«

Slovenija ni izolirana, ko pride do gurujev, ki znajo nagovoriti frustracije moških. Eden takih je bil razvpiti psiholog in psihiater dr. Janez Rugelj, sicer znan po zdravljenju alkoholikov, a tudi po svojem ostrem, dostikrat mizogenem jeziku. Med drugim je na primer dejal, da »pravi moški počasi izumirajo. Kako pa naj ne bi, če jih vzgajajo čudne feministke, samske ali s pobeglim možem. Očetov enostavno ni več.«

Štafetno palico grobega antifeminizma sta za njim najočitneje prevzela samooklicani psihoanalitik – za svojo medijsko vlogo psihoanalitika namreč nima nobenih referenc – Roman Vodeb in psiholog dr. Andrej Perko, pogost komentator predvsem konservativnih medijev in tabloidov.

Vodeb razlaga, da je sodobni moški danes, »na pobudo feminizma«, seveda, »sistemsko simbolno kastriran, ženska pa vse bolj falična, torej po moških zgledajoča se«. Moški in ženski spol sta se tako znašla v nekakšnem neskladju, pravi, kar pa muči oba spola. Ženske si namreč po njegovem »v resnici, torej nezavedno, želijo nekastriranega moškega, ki jih ščiti, varuje in je, predvsem denarno, ’dajajoč’«, pravi moški pa so danes pravzaprav ogrožena vrsta, »ker tako rekoč izumirajo, saj je bila zadnjih 30 let pravilna oziroma normalna (klasična, tradicionalna) razrešitev Ojdipovega kompleksa pri dečku domala nemogoča«. Dečkom danes torej primanjkuje predvsem močnih očetovskih figur. »Družba pa potem trpi, ker moški z napačno razrešenim Ojdipovim kompleksom niso moralno razsodni. S kastriranim ojdipskim očetom sodoben (mlad) moški ne more biti niti moralno razsoden niti ’zdravo testosteronski’, torej družbeno prodoren.«

Janez Janša je bil pravi moški, ko je v spopadu pri Rušah junaško posegel v boj tudi sam, najprej z ostrostrelsko puško in nato še z raketometom RPG-22.

Dr. Perko je prav tako prepričan, da se je tradicionalna vloga moškega v postmodernem času izgubila. Na to naj bi vplival že vzpon metroseksualizma in hipijevstva od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, smrtonosni udarec moškim pa je domnevno zadal sodobni, »malce histeričen in napadalen«, kot se izrazi, feminizem. Ta po njegovem namreč ubija moško vlogo, zaradi česar moški postajajo vedno bolj podobni ženskam. »Moški so danes poženščeni, imajo drugačno vlogo, niso več tisti moški s pravo moško energijo, iz katere šprica testosteron,« pravi. »Začelo se je z uniseks modo, danes se moški brijejo, si mažejo obrvi in nohte ter nosijo uhane. S tem se briše meja med moškostjo na eni strani in ženskostjo na drugi.«

S krizo moškosti naj bi se srečevali že fantje v adolescenci, kar dr. Perko pripisuje temu, da se danes od dečkov pričakuje, da bodo čim bolj podobni deklicam – to se kaže na primer že v tem, da se vedno pogosteje igrajo z enakimi igračami. »In če se fantje ne obnašajo tako kot punčke, so izločeni in pristanejo na prangerju. Poslušamo, da so grobi in nasilni, v šoli se jim pripisuje en kup motenj pozornosti. Vendar zakaj? Če so testosteronski, kot se spodobi, preprosto ne morejo biti šest ur na dan pri miru. Tudi zato so nemirni – ker ne morejo funkcionirati tako kot dekleta.«

Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek ob tem ni povsem prepričana, kaj naj bi to, da so moški danes vse bolj »poženščeni«, sploh pomenilo. »Da se tudi moški na primer ukvarjajo s svojim otrokom, in to že pred tretjim letom starosti, da skuhajo kosilo, da so naklonjeni avtoritativnemu (in ne avtoritarnemu) slogu pri vzgoji otrok?« se sprašuje.

Hkrati poudarja, da to, da se dečki in deklice igrajo z enakimi igračami, nikakor nima negativnega vpliva na njihovo socializacijo. »Preseganje spolnih stereotipov, ki se v zgodnjih razvojnih obdobjih kažejo v izboru igrač, oblačil, otroških knjig, kasneje izbiri šole oziroma poklica, je ključnega pomena za razumevanje enakopravnosti in enakosti med spoli.« Če bi nekoliko natančneje opazovali igro malčkov in malčic, bi ugotovili, da se malčki zelo radi igrajo s punčkami, medvedki in pa hišicami. Kot tudi deklice na primer s kockami in vozili. Večina dečkov in deklic šele kasneje, po tretjem ali četrtem letu, postopoma opušča igro z igračami, značilnimi za nasprotni spol, ker so v družbenem okolju deležne prevladujočih vzorcev spolno stereotipnega vedenja, ki nagrajuje pogumne dečke – se pravi dečke, ki ne jočejo in le redko izražajo čustva, razlaga dr. Ljubica Marjanovič Umek. »Prav je, da vemo, da so si v razvoju dekleta in dečki mnogo bolj podobni kot različni in da se številne razlike z leti otrokove rasti reproducirajo v družbenem okolju, polnem spolnih in drugih stereotipov.«

Ko govorimo o pravih moških in o tem, da jih danes primanjkuje, gre v osnovi za nostalgijo po nekem preteklem mitičnem času, ko naj bi obstajali pravi moški in prave ženske, je prepričan sociolog dr. Roman Kuhar. »Poljski sociolog in filozof Zygmunt Bauman bi rekel, da je pravi moški retrotopičen projekt. Retrotopija namreč pomeni, da so današnje utopije usmerjene v neko mitično preteklost, namesto da bi bile, tako kot običajno utopije so, usmerjene v boljšo prihodnost.« Retrotopične ideje so nekakšen odziv na nepredvidljivost in nestabilnost sodobnega sveta, zlasti zaradi hitrih družbenih, gospodarskih in tehničnih sprememb, zaradi katerih ljudje hrepenijo po preprostejšem in stabilnejšem obdobju in v preteklosti iščejo občutek identitete in usmeritve. »Vendar Bauman pojasnjuje, da je nostalgični ideal na koncu nedosegljiv in nerealen. Preteklosti se običajno spominjamo selektivno, njeni problemi in neenakosti pa so pogosto pozabljeni.«

Kam se torej vračamo, ko govorimo o pravih moških? Vzemimo za primer mit o prazgodovinskem moškem, pravzaprav arhetipu prave moškosti. Etnolog in kulturni antropolog dr. Rajko Muršič razlaga, da je ideja o alfa samcih, lovcih, ki so plenili naokoli, medtem ko so ženske ostajale skrite v varnem zaledju in čakale, da jim bodo prinesli domov hrano, povsem izkrivljena. »Bolj napačne predstave o tem sploh ne bi mogli imeti. V resnici sta moški in ženska delovala skupaj, glavnino presežkov prehrane pa so pravzaprav prispevale ženske z nabiralništvom.« Če se ozremo po evolucijski zgodovini človeštva, ugotovimo, da so moški postali pomembni šele po pridobitvi zmožnosti simbolne komunikacije, se pravi govora, za zametke katere se morajo sodeč po arheoloških najdbah zahvaliti prav ženskam. Do resnične prevlade moških torej pride šele v klasičnih civilizacijah, imperijih, tedaj, ko postane moč – ne politična, temveč vojaška – zares relevantna za akumulacijo dobrin. »Takrat moški prevzamejo štafetno palico, ki je ne želijo več izpustiti iz rok, zaradi česar si izmišljujejo vse mogoče variante moškosti, ki naj bi se utrjevale skozi biologijo. Vendar pa jim prav biologija ne daje prav.«

Prevlada moških se kaže tudi na področju ustvarjalnosti, bodisi umetniške ali znanstvene. Uveljavi se pripovedno sredstvo, v kateri mora junaški moški (ali več njih) rešiti »deklico v stiski«, se pravi žensko, ki je bila ugrabljena ali se je znašla v nevarnosti. Vzpostavljen je torej arhetipski junak – moški, naloga katerega je, da rešuje ženske in jim zagotavlja zaščito.

Tip junaške moškosti je bil dolgo prevladujoč motiv znotraj slovenskega političnega prostora, razlaga sociologinja dr. Deja Crnović. Junaški moški so stopili v ospredje tudi v času tranzicije ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let, in sicer v obliki osamosvojiteljev, »očetov naroda«.

Politične akterje tistega časa domnevno zaznamujeta pogum in akcija. Tako Janez Janša, tedaj obrambni minister, v Premikih recimo opisuje, kako je v spopadu pri Rušah, kljub temu da je bil minister, pogumno posegel v boj tudi sam, najprej z ostrostrelsko puško in nato še z raketometom RPG22. Da v času vojne ljudstvo potrebuje predvsem junake, saj prav zaradi njihove »odločnosti, treznosti in avtoritarnega nastopa« lažje prenašajo grozljive dneve, je v Velikem zmagovalcu zapisal Jelko Kacin, tedaj namestnik obrambnega ministra in glavni tiskovni predstavnik med slovensko osamosvojitveno vojno. In navsezadnje, kako bi pozabili na »slovenskega Ramba« Zmaga Jelinčiča?

Sčasoma se v političnem prostoru začnejo vzpostavljati nove, progresivne moškosti, kar je mogoče opaziti predvsem v revijalnem tisku, kjer se politiki poskušajo vzpostaviti kot čim bolj dostopni, enaki z ljudstvom. »V medijih se začnejo pojavljati uprizarjanja novih moškosti. Politiki začnejo skrbeti zase, postanejo individualisti. To lahko vidimo na primer v tem, da se začnejo ukvarjati predvsem z individualnimi športi, s plezanjem in tekom, v revijah so prikazani doma z družino,« razlaga dr. Deja Crnović. Po drugi strani se znotraj vrst konservativnih politikov uveljavi nekakšna domačijska moškost – poudarjajo se tradicionalne slovenske vrednote, ki temeljijo na domoljubju in moški robatosti.

Prav poseben primer progresivne, nove moškosti ob prevzemu ZLSD je Borut Pahor, ki so ga Mladinine satirične strani hitro označile za Barbiko. Nakar je leta 2012, v času prve predvolilne kampanje za predsednika države, sledil obrat k bolj tradicionalni, delavski moškosti. Pahor je začel opravljati različna dela, polagati začne asfalt in kositi travo, bil je mesar, smetar in gozdar, če naštejemo samo nekaj poklicev, ki jih je opravljal. Ob čemer je svojo novopridobljeno moškost podkrepil z izjavami, kot je bila recimo tista ob podiranju dreves s postojnskimi gozdarji, ko je dejal: »Tako dobro pa še bab nisem podiral.«

Dr. Deja Crnović ocenjuje, da je bila prav Pahorjeva predvolilna kampanja vrhunec krize progresivnih moškosti v politiki – moški, predvsem konservativni politiki, so namreč ugotovili, da ta tip moškosti ne prinaša zadosti političnih točk, zato so se vrnili k bolj tradicionalni, junaški, pravi moškosti.

Tudi sicer je moški princip tisti, ki je učinkovitejši v politiki, predvsem pa deležen večjih odpustkov. Tu je primer razvpitega italijanskega politika Silvia Berlusconija, politično kariero katerega so zaznamovali številni škandali, od korupcije do razmerij s prostitutkami in celo mladoletnicami, a mu je vseeno uspelo obstati v politiki, ali pa bivši ameriški predsednik Donald Trump, ki si prizadeva biti ponovno izvoljen v Belo hišo. Značilnosti moškega principa so v politiki opisane kot odločne, agresivne in bolj robate, ženski princip pa povezujemo predvsem z rojevanjem, negovanjem in nežnostjo. »Čeprav bi pričakovali, da se bodo znotraj te pravljične dihotomije ljudje odločili racionalno – za medsebojno negovanje in skrb –, nas to prehitro spomni na lastno šibkost in soodvisnost,« komentira sociologinja dr. Darja Zaviršek. »Lažje se je identificirati z lažnimi avtoritetami, ki s svojo močjo in oblastiželjnostjo napajajo omnipotentne fantazije ljudi o dominaciji drugega. Nemoč in občutek izkoriščanja je mogoče za kratek čas kompenzirati z občudovanjem in celo aktivno podporo posameznikom, ki se zdijo močni in odločni.«

Kot jasno prikazuje tudi zgodovina moškosti v slovenskem političnem prostoru, je moškosti kakopak več, to v Moškostih na podlagi empiričnih raziskav ugotavlja tudi avstralska sociologinja Raewyn Connell. Ideja o pravih moških temelji predvsem na poskusu biologizacije družbenih vlog, poudarja dr. Kuhar, ob čemer je »’prava moškost’ kot neznanstveni koncept v resnici le skupek stereotipnih predstav o moškosti, ki so povezane z agresivnostjo, samozavestjo, nečustvenostjo in poudarjeno seksualnostjo«.

Koncept prave moškosti je tako predvsem mobilizacijsko orodje desnice, ki izrablja stiske moških in jih zlorablja kot del svoje politične agende. Za doseganje prave moškosti je namreč nujno potrebno distanciranje od homoseksualnosti, ki je v patriarhalni logiki razumljena kot »poženščenje« moških – od tod je tudi mogoče razumeti silovitost homofobije pri nekaterih moških, poudarja dr. Majda Hrženjak –, razprave o pravih moških in ženskah pa so hkrati odziv na sodobna vprašanja transspolnosti in današnjega prevpraševanja spolnega binarizma. »Ker to posega v sam temelj nekega družbenega reda, ki ga večina razume kot naravni red, čeprav je v resnici družbena konvencija, se ob tem lahko nekateri počutijo ogrožene in so jim zaradi tega retrotopične ideje tako blizu,« razlaga dr. Kuhar. »Seveda pa so te ideje lahko tudi maska za zakrivanje drugih problemov, ki jih politika ne zna ali noče rešiti, zato po sistemu grešnjekozlovstva najde neko nadomestno, ideološko temo, ki preusmeri pozornost.«