Bo tokrat uspelo?

Pred točno 20 leti je na mizo tedanjega ministra za zdravje Dušana Kebra prišlo poročilo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je ministra – tako anekdota – do dna pretreslo. Poročilo je namreč med drugim govorilo tudi o pravičnosti financiranja zdravstvenih sistemov po svetu. Keber, tedaj minister v vladi Janeza Drnovška, je pričakoval, da bodo dobro ocenjeni, morda še en hvalospev. Leta 2003, pred vključevanjem v EU, je namreč Slovenija veljala za zgodbo o uspehu. Veljala je za državo, ki je v nasprotju z drugimi postsocialističnimi državami ohranila socialne vrednote. A ko je Keber tisto poročilo vzel v roke, je doživel hladen tuš.

»Strokovnjaki WHO so Slovenijo uvrstili na 83. mesto med 191 državami, celo za ZDA, ki so zasedle 55. mesto,« se spominja. Slovenija na seznamu v tistem poročilu sicer ni bila tako slabo uvrščena le zaradi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki smo ga kot začasno rešitev uvedli daljnega leta 1992, ampak tudi zaradi načina plačevanja obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki prav tako ni sorazmerno z dohodki plačnika, temveč je zelo regresivno. To danes še vedno pogosto spregledamo: ker je plačilo socialnih prispevkov izvzeto iz plačila dohodnine, dejansko pomeni davčno olajšavo, ki koristi najpremožnejšim, saj plačujejo v odstotku prihodkov polovico manj kot ljudje z najnižjimi dohodki.

Seveda pa je dopolnilno zdravstveno zavarovanje še mnogo bolj nepravična dajatev. »Čeprav mi ga ni uspelo ukiniti, si štejem za zaslugo, da mi je v letih razprav in osveščanja uspelo večino javnosti prepričati, da je enaka premija za vse, tako tiste z najnižjimi dohodki kot tiste z desetkrat višjimi, krivična,« komentira Keber. Slovensko dopolnilno zdravstveno zavarovanje je unikum v svetovnem merilu. Dejansko ni prostovoljno, saj bi brez njega ljudje pri skoraj vsaki storitvi doplačevali. Gre torej za nekakšno obvezno prostovoljno zavarovanje, ki ga izvajajo zasebne zavarovalnice in ob tem v povprečju zaslužijo kakšnih 10 odstotkov, skupaj med 50 in 60 milijonov evrov na leto. To so naši milijoni, namenjeni našemu zdravju, ki vsako leto izginejo v obliki administrativnih stroškov, dobičkov, provizij ali sponzorskih nakazil. Je tudi skrajno nepravičen davek, saj zanj skoraj pol milijona upokojencev plačuje več kot pet odstotkov vseh svojih neto prihodkov, pri prihodkih najbogatejših pa pomeni komaj nekaj promilov.

Ker je to že vsem jasno, je bilo pri sagi o ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja doslej bolj intrigantno vprašanje, zakaj ga ni mogoče odpraviti. Odpravi dopolnilnega zavarovanja so formalno najbolj nasprotovali na finančnem ministrstvu. O takšni izkušnji pričata oba zdravstvena ministra, ki sta se cilju najbolj približala. Poleg Kebra je bila to še Milojka Kolar Celarc. »Da bi ukinili dopolnilno zavarovanje, je treba ukiniti doplačila za zdravstvene storitve. Izpad premij je seveda treba nadomestiti, recimo s povečanjem zdravstvenega prispevka. Ker pa je tudi ta krivičen, je primerneje uvesti nov prispevek, ki ne bi bil izvzet iz plačila dohodnine. Na finančnem ministrstvu, kjer tradicionalno sledijo neoliberalni ideji vitke države, so temu predlogu vedno nasprotovali, češ da bodo potem plače bolj obremenjene. Kar je noro, saj bi se s prispevkom, ki bi bil odvisen od prihodka, razpoložljivi prihodek in kupna moč velike večine prebivalstva povečala,« pravi Keber. Poleg tega bi na leto prihranili kakšnih 60 milijonov evrov, ki gredo sedaj v žepe zavarovalnic. Iz tega je mogoče sklepati, da so se vsaj doslej za nasprotovanjem vsake vlade skrivali interesi komercialnih zavarovalnic.

Te zavarovalnice so financirale ekonomiste in njihove raziskave. Financirale so društva, recimo upokojenska. Tudi sindikate in prek obvodov politične stranke.

»Navadno ministrstvo za finance reče, da obremenitev plač z dodatnimi prispevki ne pride v poštev, in potem ni druge ideje,« se spominja Milojka Kolar Celarc. Ker povišanja socialnih prispevkov tudi tedaj finančno ministrstvo ni podpiralo, je njeno ministrstvo leta 2017 zaradi tega predlagalo uvedbo nadomestila v višini med 20 in 75 evri, ki bi ga pobirala finančna uprava. »Na koncu smo se uskladili z ministrstvom za finance in sindikati. Imeli smo tudi pripravljeno gradivo za vlado, a je nato Miro Cerar predčasno odstopil,« pravi Milojka Kolar Celarc. Danes še dodaja, kar je tudi javna skrivnost, da gre pri tem vedno tudi za močne lobistične pritiske. »Kasneje sem izvedela, koga vse so te zavarovalnice plačevale. Kakšne sponzorske in reklamne akcije so bile, da so spodkopale tudi mojo reformo. Imamo denar, lahko te uničimo. Zakaj to počneš zadnje leto, raje uživaj – vse to sem poslušala,« pravi danes.

Tri komercialne zavarovalnice, to so Triglav, Vzajemna in zdaj še Generali, so v preteklosti financirale ekonomiste in njihove raziskave. Financirale so različna društva, recimo upokojenska. Tudi sindikate in prek obvodov politične stranke. In seveda so z bogatimi reklamnimi akcijami financirale nekatere medije. O večini tega smo že pisali. Eden od bivših zdravstvenih ministrov nam je zdaj denimo pokazal sporočilo, s katerim naj bi ena od zavarovalnic denar nakazovala na popoldanski s. p. enega od bolj znanih slovenskih novinarjev. »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko,« nam je zato pred leti prostodušno priznal tedanji generalni direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje Samo Fakin, »ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona. Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.« Ob tem je pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju v letih kriz, to je finančne krize med letoma 2009 in 2012 in potem epidemije, predvsem v letih od 2020 do 2022, postala očitna še ena perverznost.

Ena od slovenskih značilnosti teh obdobij je namreč tako imenovani prezentizem. V času finančne krize so na primer strokovnjaki medicine dela opažali, da so zaposleni v Sloveniji, četudi so bili bolni, zaradi strahu pred izgubo službe hodili bolni na delo. Hkrati pa je, recimo v času finančne krize, država varčevala pri cenah zdravstvenih storitev. In tudi v času epidemije so se državljani, če je to le bilo mogoče, na široko ognili zdravstvenim ustanovam. Bolnišnice so v takšnih obdobjih vse manj nujne posege potiskale v prihodnost ali pa so imele izgubo. Ker pa so državljani v teh obdobjih ves čas plačevali iste zneske za dopolnilno zavarovanje, so imele tri komercialne zavarovalnice prav v najhujših krizah največje dobičke. Razlika med preveč vplačanimi premijami dopolnilnega zavarovanja in premalo opravljenimi storitvami je leta 2020, kot izhaja iz letnih poročil Agencije za zavarovalni nadzor (AZN), znašala kar neverjetnih 130 milijonov evrov, leta 2021 pa 80 milijonov evrov. Skupaj torej 210 milijonov evrov v samo dveh letih.

V skladu z interventnimi protikoronskimi zakoni in po odbitku različnih stroškov – to so izračunali aktuarji v sodelovanju z ministrstvom za zdravje že leta 2022 – bi morale tri komercialne zavarovalnice v zdravstvo vrniti vsaj 74 milijonov evrov. Kar pa se ni zgodilo. Izveden je bil le en razpis, kjer je bil porabljen zgolj dober milijon evrov. V prejšnji vladni ekipi, v vladi Janeza Janše, je bil za izvedbo zgoraj omenjenega neuspešnega javnega razpisa odgovoren državni sekretar Robert Cugelj, ki pa je decembra leta 2021 lani zamenjal stran. Šel je v zasebni sektor, postal je direktor Diagnostičnega centra Bled, enega največjih koncesijskih centrov v državi, ki pa je v solastništvu Zavarovalnice Triglav – prav tiste zavarovalnice torej, ki je kovala dobičke v času zdravstvene krize. To je sicer postalo tudi pravilo: komercialne zavarovalnice zdravstvenega zavarovanja so zaradi še večjih dobičkov v času epidemije začele še intenzivneje graditi vzporedni zdravstveni sistem.

Za dvig premij so se komercialne zavarovalnice odločile zaradi ocene, da je Golobova koalicija dovolj šibka, da ne bo zmožna sprejeti protiukrepov.

V Diagnostičnem centru Bled so napovedali gradnjo nove zasebne bolnišnice v Ljubljani. Vzajemna je kupila zasebno kliniko Barsos, pa center Aristotel in ljubljanski Dentalni center Varuh zdravja, vse tri zavarovalnice pa so uvedle še dodatno zdravstveno zavarovanje, v ljudskem žargonu imenovano zavarovanje za preskakovanje čakalnih vrst. To zavarovanje deluje tako, kot so nam razložili v njihovih kontaktnih centrih – klicali smo anonimno –, da vam ob nekaterih poškodbah takoj izdajo napotnico, celo brez pregleda v živo, zgolj po telefonu ali videoklicu. Nato pa vas napotijo v mrežo svojih klinik, med katerimi so tudi koncesionarji. Praviloma bi vas tam zdravnik moral recimo operirati na kolenu kot zasebnik. A kot smo razumeli iz pogovorov, še posebej če gre za bolj zapletene poškodbe, vam njihovi zdravniki poseg lahko opravijo tudi na podlagi koncesije, torej na račun javnih sredstev. Vse to seveda v rekordno hitrem času. Dejansko ima ljudski glas torej prav: gre za plačilo za preskakovanje čakalnih vrst.

Predsednik vlade Robert Golob v začetku očitno ni razumel razsežnosti zdravstvene korupcije, katere podlaga je sistem dopolnilnega zavarovanja. Januarja je po koalicijskem vrhu dejal, da dopolnilno zavarovanje ni problem: »Problem osnovnega zdravstvenega zavarovanja je velik 4,5 milijarde evrov na leto, problem bolniških odsotnosti je v višini 700 milijonov evrov na leto, problem dobičkov zdravstvenih zavarovalnic, ki ponujajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pa znaša 60 milijonov evrov na leto.« Se je pa očitno vse spremenilo, ko je zavarovalnica Generali ta mesec napovedala 30-odstotni dvig premij dopolnilnega zavarovanja, čemur bi zelo verjetno sledili še v Vzajemni in Triglavu – tako namreč ravnajo vedno. Zavarovalnice so lani sicer obljubile ministru Danijelu Bešiču Loredanu, da letos dopolnilnega zavarovanja ne bodo dražile, saj bi naj tako potrošile dobičke iz preteklosti. Za dvig premij so se sedaj očitno odločile zaradi ocene, da je Golobova koalicija dovolj šibka, da ne bo zmožna sprejeti protiukrepov oziroma se jim postaviti po robu.

Vsaj za zdaj kaže, da so se pri tem ušteli. Koalicija je čez noč v zakonsko proceduro vložila zakon o prenosu dopolnilnega zavarovanja na zavod za zdravstveno blagajno, ki so ga poslanci pripravili ob koncu vlade Marjana Šarca leta 2020 in je v državnem zboru prišel do zadnjega, tretjega branja, s katerim postane zakon dokončno sprejet. V skladu s tem zakonom, če bo zdaj dejansko sprejet, naj bi od jeseni znesek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje – oziroma od tedaj posebno dajatev v višini 35 evrov – pobirala javna zdravstvena zavarovalnica (ZZZS). Takšne so vsaj obljube, do katerih pa smo še vedno lahko skeptični, saj smo jih v preteklosti slišali že velikokrat. In vedno znova se je nekaj zalomilo.

Že kmalu se bodo javili nekateri ekonomisti s trditvami, da bo Golobova koalicija s tem zrušila zdravstveni sistem. Zdravniška združenja bodo, tako kot v preteklosti, zahtevala odstop zdravstvenega ministra.

Vzemimo primer Aleša Šabedra, zdravstvenega ministra v vladi Marjana Šarca, ki je sedaj na ministrstvu za zdravje vodja urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu. Kaj se je zgodilo v njegovem primeru? Tudi stranke v Šarčevi koaliciji so – enako kot zdaj – sklenile, da je treba to zavarovanje odpraviti. A ko je minister za zdravje postal Aleš Šabeder, je projekt odprave dopolnilnega zavarovanja najprej prestavil na pomlad 2019. Potem jo je premaknil na junij 2019. In potem na jesen 2019. In potem na poletje leta 2020. Tej napovedi je nato oktobra 2019 sledil ultimat Levice, ki je z odpravo dopolnilnega zavarovanja pogojevala nadaljevanje sodelovanja v vladi. Šabeder je takrat dejal, da je ideja Levice super, a ko bi moral podpreti njihovo reformo, je predstavil alternativni predlog in s tem zamrznil predlog Levice. Nato pa je po posvetovanju s predstavniki Gospodarske zbornice sporočil, da je to izredno pomembna reforma, ki bi se je bilo treba lotiti bolj »celostno«. Šarčeva koalicija se je potem mimo ministra odločila, da bo sama v državnem zboru sprejela predlog Levice, vložila je tako imenovani poslanski zakon. Kar je vodilo do Šabedrovega odstopa, češ da ne more biti minister, če mu vlada ne zaupa. Pa ne samo to: naslednji je iz istega razloga odstopil tudi takratni finančni minister Andrej Bertoncelj, končno pa je padla Šarčeva vlada. Da, moč teh treh zavarovalnic je velika.

Tokrat sicer kaže, da so razmere drugačne: »100-odstotno in absolutno sva z ministrom usklajena,« je ta teden glede napovedane odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zatrdil finančni minister Klemen Boštjančič. Tudi Dorijan Marušič, minister za zdravje v vladi Boruta Pahorja, ki je prav tako neuspešno poskusil odpraviti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pravi, da je sedaj optimist. »Dejansko je dopolnilno zavarovanje zelo enostavno ukiniti. Strokovno gledano je to enostavno rešljiv problem,« pravi Marušič, ki je zdaj tudi član strokovnega sveta za zdravstvo v koaliciji Roberta Goloba. »A le, če je politična volja,« dodaja. Zakaj? »Treba je določiti košarico zdravstvenih pravic in njihove stroške pokriti z za to razpoložljivimi javnimi sredstvi. In to sedaj delamo. Sem optimist. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje bomo reformirali, če v to ne bi verjel, pri tem ne bi sodeloval.«

Zgolj prenos dopolnilnega zavarovanja na javno zavarovalnico in zamrznitev njegove cene pa ne bosta odpravila drugega problema, in to je, da bo ta dajatev še naprej nepravična. Gibanje Glas ljudstva, katerega član je tudi Dušan Keber, je minuli teden strankam koalicije poslalo svoj predlog ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, in sicer v obliki dveh zakonov, s katerima bi odpravili doplačila in uvedli nadomestno dajatev. Njegov predlog je, da bi dodatni denar dobili z 1,4-odstotnim socialnim prispevkom od dohodninske osnove, ki bi ga plačevali vsi davčni zavezanci, zaposleni in upokojenci. Devetindevetdeset odstotkov upokojencev in 89 odstotkov zaposlenih bi po njihovem sistemu plačalo manj. Na primer, tisti z dohodki do minimalne plače bi po njihovem predlogu plačevali devet evrov, tisti s povprečno plačo bi za zdravstvo namenili 23 evrov, tisti pri 1,5-kratniku povprečne plače 34 evrov, šele višje od tega pa bi plačevali več kot sedaj. Kdor ima zdaj plačo v višini dveh povprečnih plač, bi plačeval okoli 50 evrov, najbogatejši, s plačo v višini 10 povprečnih plač, pa 210 evrov na mesec.

A dejstvo je, da je za mnoge tudi 35 evrov dopolnilnega zavarovanja preveč in ga zato ne plačujejo. Iz UKC Ljubljana so nam odgovorili, da so imeli v lanskem letu v ambulantni obravnavi 6004 paciente, ki niso imeli sklenjenega dopolnilnega zavarovanja, in 795 različnih pacientov, ki so jih imeli v bolnišnični obravnavi in ki niso imeli sklenjenega dopolnilnega zavarovanja. Pacienti, ki so jih imeli v bolnišnični obravnavi, so v povprečju morali iz žepa doplačati 625 evrov. V vseh teh primerih naj bi šlo za podoben vzorec, kot so nam že v preteklosti razložili v UKC: »Običajno gre za veččlansko gospodinjstvo, kjer je zaposlen le eden, in morajo gledati na vsak cent.«

V koaliciji obljubljajo, da bodo ta problem rešili z reformo financiranja zdravstvenega sistema, ki naj bi začela veljati v začetku leta 2025. Že od septembra pa naj bi prebivalci Slovenije dopolnilno zavarovanje plačevali v višini 35 evrov javni zdravstveni zavarovalnici. Če bo seveda tokrat poskus odprave dejansko uspel. To je le »všečna politična odločitev, ki pa bo dražja, kot je morebiti videti na prvi pogled … Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni zdravstvena reforma niti korak, ki rešuje dolgoročno vzdržnost javnega zdravstvenega sistema in dostopnosti do zdravstvenih storitev,« so nemudoma po Golobovi napovedi ukinitve sporočile tri zavarovalnice. A to je šele začetek kampanje zavarovalnic. Že kmalu se bodo namreč javili nekateri ekonomisti s trditvami, da bo Golobova koalicija s tem zrušila zdravstveni sistem. Javila se bodo tudi zdravniška združenja in seveda bodo, tako kot v preteklosti, zahtevala odstop zdravstvenega ministra. S protesti se bodo oglasila tudi različna društva bolnikov, verjetno se bo od Golobove koalicije oddaljila tudi NSi in do septembra bo morda kak dan celo videti, kot da so v državi izredne razmere.

POVEZANI ČLANKI:

• Nepremičninske evidence so državna skrivnost