Dr. Janez Vogrinc / »Inštrukcije so nekaj, kar je zame nesprejemljivo. V našem šolskem sistemu inštrukcije ne bi smele obstajati.«

Janez Vogrinc je dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani. Je tudi vodja delovne skupine za pripravo novega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033, ki jo je oblikovalo resorno ministrstvo. Politika veliko govori o reformah, tudi o šolski, a Vogrinc je zadržan, njegova strokovna komisija naj bi pripravila smernice, iz katerih bi se potem oblikovale spremembe. Stanje v šolstvu ni najboljše, primanjkuje učiteljev, veliko pa je sistemskih nedorečenosti, kot na primer vpis v srednje šole. Razlog za vse to je pravzaprav enostaven, že zadnjih nekaj mandatov šolski resor vodijo posamezniki, ki nimajo velike politične teže, hkrati pa so bili brez pravih strokovnih smernic. To naj bi se zdaj spremenilo. Vogrinc sicer zavrača tezo, da je njegova strokovna komisija le paravan, privid, za katerim se dogajajo druge stvari. Načrtovanje reforme naj bi bilo tokrat resno.

Zdi se, da letos v Sloveniji padajo reforme – davčna, pokojninska, zdravstvena. Se bo s šolsko reformo zgodilo enako? 

Sam ne govorim rad o reformah. Delovna skupina, ki jo vodim od začetka letošnjega leta, ima jasno nalogo. To je pripraviti nacionalni program razvoja vzgoje in izobraževanja za naslednje desetletno obdobje. Nimamo omejitev, kaj naj delamo, kaj moramo predlagati, predvidevam pa, da na koncu ne bodo nastali le lepotni popravki. V zadnjem obdobju je bilo namreč na področju vzgoje in izobraževanja veliko sprememb, ki so bile vpeljane parcialno, dogajajo se korenite družbene spremembe, napredek v znanosti in tehnologiji, potreben je temeljit premislek, treba je predlagati nove rešitve. Ali vse skupaj poimenujete reforma ali posodobitev, pa je stvar terminologije.

Začetek aprila je. Med učenci zadnje triade se začenja lov za točkami. Kako ublažiti pritisk ocenjevanja kot sredstvo zbiranja točk za vpis v srednje šole? Ocenjevanje naj bi bilo v bistvu namenjeno nečemu drugemu – vrednotenju znanja, ki ga pridobijo učenci.

Popolnoma se strinjam. Že vrsto let opozarjam, da smo v naši družbi, ne le v šolskem sistemu, zgrešili smer. Znanje že dolgo ni vrednota.

Se strinjam, a kaj narediti pri vpisu v srednje šole? Še posebej so s tem obremenjene srednje šole v ljubljanski regiji. 

Res je, ampak ne samo v Ljubljani. Mogoče je v prestolnici le največji naval na točno določene srednje šole, saj v Ljubljano prihajajo tudi učenci iz okoliških krajev. V resnici je bilo že dolgo znano, da bo zaradi številnosti generacije prišlo do težav pri vpisu v srednje šole. A šolska politika ni naredila dovolj. Že nekaj let vodim državno skupino za nacionalno preverjanje znanja, kjer trdimo, da bi morali imeti dosežki na NPZ (nacionalnem preverjanju znanja) ob koncu devetega razreda večjo težo. Se pravi, da bi ga upoštevali tudi pri vpisu v srednješolske programe z omejitvijo vpisa. Kako, koliko, na kakšen način, to je stvar strokovne razprave. Dosežek na NPZ ne more biti edino merilo, ki odloča o vpisu, določiti je treba ustrezno razmerje z internimi ocenami, na primer med 60 in 70 odstotkov v korist internih ocen.

Še nekaj se je zgodilo, želja po izbiri optimalne šole, po izbiri natančno določene prihodnosti otrok, je poleg očitne rigidnosti šolskega sistema in politike, ki je kar naenkrat spoznala, da prihajajo večje generacije, pripeljala do inflacije petic. 

Če je povprečna ocena v posameznih osnovnih šolah več kot štiri, to ni normalno. Sploh zato ne, ker učitelji opozarjajo, da učenci nimajo kakovostnega znanja. Mednarodne primerjave znanja, pa tudi NPZ ne kažejo, da bi imele zdajšnje generacije učencev toliko kakovostnejše znanje. Vse to kaže, da je treba premisliti, kakšen je sistem ocenjevanja. Številni učitelji se pritožujejo nad starši, ki za svoje otroke zahtevajo čim višje ocene, čeprav zanje ne izkažejo ustreznega znanja. Kar za sabo potegne napačna sporočila, otroci nadaljujejo šolanje v programih, ki so zanje prezahtevni, kjer potem niso uspešni in so na koncu tudi nesrečni.

Šolski sistem bi moral učenca naučiti razmišljati tudi o tem, da ima vsaka zadeva, tudi tista, ki jo propagira oblast in politika, svojo hrbtno stran.

Govorili ste o ocenah, ki so postale edino prepoznavno merilo šolskega uspeha. Zakaj? 

Celotna družba potrebuje neke objektivne kazalnike, četudi so brez prave vsebine.

Četudi so neobjektivni. 

Pomembne so ocene, ne znanje, pomembna je višina plače, ne pa kakovost dela, ki ga opravimo. Žal je takšna družbena realnost. Z vidika šolskega sistema pa je zame najbolj problematično spoznanje, da bi si nekateri želeli, da vse tisto, kar ni ocenjeno, izpade iz sistema. Nekateri pravijo, da je NPZ nesmiselno, ker na koncu ne prinese ocen. Kakšno sporočilo s tem dajemo učencem? Učencem bi morali sporočiti, da morajo na NPZ pokazati vse svoje znanje, čeprav ni ocenjeno, ker je znanje tisto, ki šteje. Svoje znanje morajo pokazati sebi, učiteljem, sošolcem. Tudi domače naloge se ne ocenjujejo in upam, da učenci ne dobijo sporočila, da jih ni treba opravljati. Tudi vedenje se ne ocenjuje, pa to ne pomeni, da se ni treba obnašati vzorno.

Se vam zdi smiselno, da ocene pri športu, glasbi, gospodinjstvu, tehniki ali pri likovni umetnosti enakovredno vplivajo na seštevek točk za vpis v srednjo šolo kot ocene preostalih predmetov?

To vprašanje je zelo kompleksno. Že leta 2011, ko je nastala prejšnja bela knjiga, so bila mnenja o tem različna. Strinjam se, da ni prav, da bi šport zreducirali na teoretično znanje, ampak tudi šport ima učni načrt, ni samo gibanje. Nekateri učenci so na teh področjih zelo močni. Kot vem, večinsko strokovno mnenje ni naklonjeno temu, da se ti predmeti ne bi ocenjevali ali pa da bi se ocenjevali drugače.

Morda, a v sistemu prihaja do absurdov. Če neka gimnazija dopušča, da je učenec v sedmem, osmem in devetem razredu izgubil le tri točke, torej da je imel tri štirice, potem imajo zgrešeni meti na koš, ki prinesejo slabšo oceno pri športu, svojo veljavo. 

Ni težava pri oceni iz športa, težava je, kar sva že govorila, način vpisa v srednje šole.

Dotaknila sva se inflacije ocen. Četudi zanemarimo dve leti korone, kjer je bil ta skok še posebej izrazit, se krivulja povprečnih ocen v osnovnih šolah z leti drastično zvišuje. 

Ocene, kot sem že nakazal, postajajo vedno manj objektiven kazalnik znanja.

Res je, a to s seboj prinese še nekaj drugega. Z leti se začnejo povečevati standardi znanja in nekateri šibkejši ne morejo biti učno uspešni ali pa so deležni strahovitih pritiskov. Šole postajajo tekmovalne ustanove. Kako se to ujema s koncepti pravičnosti in inkluzije, ki sta jim zavezani šolska politika in stroka? 

V naših osnovnih šolah Gaussova krivulja pri porazdelitvi ocene ne obstaja več, že dolgo ne. Ne pravim, da bi morala, pravim le, da je potreben temeljit razmislek o ocenjevanju in tudi postavljenih standardih znanja. Ne moti me tekmovalnost, otroci vedno tekmujejo, če ne s svojimi sošolci, pa s samim sabo. A hkrati je izredno pomembno, da v šolah poleg tekmovalnosti obstaja solidarnost. Če tekmovalnost pomeni, da učenec svojemu sošolcu ne pokaže zapiskov, če mu ne želi pomagati pri učenju, je nekaj hudo narobe. Če pa tekmujejo, kdo bo imel boljše znanje, hkrati pa si med sabo pomagajo, ne vidim težav. Dober šolski sistem je tisti, ki vsakemu učencu omogoča možnosti za njegov optimalni razvoj. Kar pomeni, da ima dobre možnosti učenec, ki je izrazito nadarjen, in tudi učenec, ki ima primanjkljaje na nekem področju. Takšen sistem zahteva izvrstne učitelje in druge pedagoške delavce. Take, ki so sposobni prepoznati potrebe posameznega učenca, ki so sposobni izvajati individualizacijo. V šole prihajajo učenci iz družin z različnim socialno-ekonomskim statusom in kulturnim kapitalom. Zato v sistemu potrebujemo dobre učitelje, ki bodo motivirani za svoje delo in bodo zanj ustrezno plačani.

Če je povprečna ocena v posameznih osnovnih šolah več kot štiri, to ni normalno. Sploh zato ne, ker učitelji opozarjajo, da učenci nimajo kakovostnega znanja.

Vse to se lepo sliši, a učiteljski ceh že nekaj časa opozarja, da jih je vedno manj.

Res primanjkuje ogromno učiteljev, trenutno najbolj učiteljev računalništva, tehnike, fizike, matematike, v nekaterih delih države primanjkuje tudi učiteljev razrednega pouka. Razlogov za to je več: po eni strani so drugje boljše možnosti za delo, po drugi strani je razlog višina plače. Na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze je bilo včasih jasno, da bo šel učitelj razrednega pouka učiti takoj, ko konča študij. Danes je drugače, danes jih gre veliko v druga področja, tudi v gospodarstvo. Zaposljivi so, ker imajo široko splošno izobrazbo, ker imajo razvite delovne navade. Četudi jih torej pedagoški poklic veseli, bodo nekateri naši diplomanti raje odšli drugam. Višina plače ni glavni razlog za to odločitev.

Kaj pa je potem? 

Predvsem je kriv majhen ugled učiteljskega poklica. Naj vas spomnim na čas epidemije, takrat smo imeli vsi občutek, da smo strokovnjaki za medicinsko področje. Natančno ta fenomen je na pedagoškem področju znan že več kot desetletje. Vsak, ki je šel skozi izobraževalni sistem, se čuti strokovnjaka, vsak lahko pride k učitelju in mu razlaga, kaj bi naredil drugače in boljše.

Učitelji imajo avtonomijo, strokovno znanje. Zakaj se tem pritiskom ne uprejo?

Povsem se strinjam z vami, učitelji imajo dovolj strokovnega znanja, da bi lahko to naredili. Nekaterim primanjkuje samozavesti, nekateri se bojijo strokovno argumentirati svoje odločitve, številni se ustrašijo groženj s tožbami.

Zgodbe o tožbah poznam, poslušam jih že dolgo, ne poznam pa primera, kjer bi kakšen učitelj zaradi napačne ocene končal za zapahi. 

Grožnje obstajajo, ni jih malo, še več je anonimnih prijav na šolski inšpektorat. Vse to ima svoj vpliv.

Sam to razumem širše. Šole so izobraževalne institucije, imajo svoj sistem, logiko, in v ta sistem počasi vstopa in ga razgrajuje pravni sistem, ki je stkan drugače, velikokrat je prenormiran. 

Prav je, da so stvari v šolskem sistemu pravno korektno urejene, vendar morajo imeti pedagoške odločitve svojo težo. Ni vsak strokovnjak za vse, učitelja in njegove strokovne odločitve bi morali spoštovati starši in tudi politika. V preteklosti smo se velikokrat znašli v situaciji, ko so bile politične odločitve drugačne od strokovnih predlogov pedagoške stroke.

Še iz časov ministrovanja Slavka Gabra se rad omenja finski šolski sistem, kjer je učitelj eden od najbolj spoštovanih poklicev v družbi, učitelji so dobro plačani, predvsem imajo velik ugled. Kaj je tam drugače? 

Natančno to, kar pravite, učiteljstvo je tam pomemben poklic. V družbi ima veljavo. Če imaš veliko kandidatov, ki se zanimajo za poklic, potem lahko v študijske programe vpišeš tiste, ki bodo najuspešnejši in ki imajo najboljše predznanje. Prej sem govoril o tem, da nam drastično primanjkuje učiteljev tehnike, fizike, matematike. Na fakulteti imamo razpisana mesta za ta študij, a dobrih kandidatov ne dobimo dovolj.

Logično, tisti, ki mu je blizu programiranje, gre raje v podjetje, matematik gre raje v finančni sektor, tehnik gre v industrijo … 

Ministrstvo je v zadnjem obdobju razpisalo kadrovske štipendije, ampak enostavno ni dovolj kandidatov. Druga težava, ki se pojavlja na teh študijskih programih, je vprašanje, kako uspešni so študenti. Pri nas je prehodnost iz prvega letnika študija v drugi letnik pri dvopredmetnem študiju matematike, fizike, tehnike le 35-odstotna. To pomeni, da se v te študijske programe vpišejo tudi posamezniki, ki nimajo dovolj predznanja ali pa sploh ne želijo opravljati tega poklica.

Govorila sva o viziji, dve izhodišči sta pri njej. Eno poudarja OECD, zanj je šola priprava na vstop na trg dela, izobraževanje sredstvo dviga dodane vrednosti posameznika v gospodarstvu, saj veste, konkurenčnost, individualizem, sposobnost … Druga pot je »mehkejša«, pri Unescu govorijo o vzgoji solidarnosti, skrbi do drugih, empatiji, o etični in socializacijski vlogi šole. Kateri pogled vam je bližje? 

Zagotovo Unescov pogled. Glavni namen šolskega sistema je dati učencem dobro splošno izobrazbo. Šolskega sistema ne moremo gledati samo z vidika financ, ampak predvsem z vidika kakovosti in pogojev, ki jih imajo v njem učenci in učitelji. Šole ne smejo biti tovarne znanja, zelo pomembna je njihova socializacijska vloga. Če ta vloga ne bi bila poudarjena, potem v slovenskem šolskem sistemu ne bi imeli uspešnih učencev priseljencev. A tudi znanje je potrebno, ne moremo se delati, da v šoli ni treba pridobiti novega znanja, ne moremo se delati, da za novo znanje ni potreben napor. Učenci morajo v šolah razviti delovne navade, v šoli se morajo naučiti, da se v družbi spoštujejo pravila, če ne, ta družba ne more delovati. A vendar morajo razviti tudi empatijo, solidarnost, medsebojno pomoč. Vse to so vrednote, na katerih mora temeljiti šolski sistem in za katere bi si upal trditi, da pri nas v praksi še vedno obstajajo.

Inštrukcije so nekaj, kar je zame nesprejemljivo. V našem šolskem sistemu inštrukcije ne bi smele obstajati.

Se vam zdi slovenski šolski sistem res pravičen, pravičen v tem, da omogoča socialno mobilnost? Šolski sistem bi moral izenačiti izhodišča otrok, ki prihajajo iz različnih socialnih in kulturnih okolij, raziskave pa kažejo, da se to v Sloveniji ne dogaja. 

Strinjam se z vami, obstoječi sistem s tega vidika ni dovolj dober. Seveda bi si želel, da bi imeli vsi učenci, ne glede na svoje socialno, ekonomsko ozadje, enake možnosti za razvoj. Res je pri tem veliko odvisno od posameznih učiteljev, odvisno pa je tudi od sistema. Trenutno poteka poskusno izvajanje razširjenega programa osnovne šole, ki nadomešča podaljšano bivanje. V ta program se poskušajo vpeljati aktivnosti, ki so zdaj večinoma potekale zunaj šol. Denimo učenje tujega jezika ali pa športne aktivnosti, ki jih drugače plačujejo starši, torej dejavnosti, do katerih imajo učenci iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom slabši dostop.

Veste, kaj kaže na to, da je šolski sistem nepravičen? Inštrukcije. Te so neregulirana in visoka pridobitna industrija, ki poteka tudi na črnem trgu. Ampak inštrukcije si lahko privoščijo samo starši, ki se ukvarjajo s prihodnostjo svojih otrok in imajo hkrati dovolj denarja. 

Inštrukcije so nekaj, kar je zame nesprejemljivo. V našem šolskem sistemu inštrukcije ne bi smele obstajati.

Zakaj?

Slovenija je ena redkih držav, ki ima svetovalno službo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Je ena redkih držav, kjer učne pomoči ne dobijo samo učenci, ki imajo status učencev s posebnimi potrebami, ampak tudi tisti, ki imajo učne težave. A vprašanje je, kdo hodi na inštrukcije. Ali jih obiskujejo učenci, ki v šoli težko dobijo pozitivno oceno, ali pa jih imajo tisti, ki imajo oceno štiri, pa si starši mislijo, da morajo imeti pet? Ne razumem, zakaj se je razširilo prepričanje, da bi moral imeti učenec pri vseh predmetih vse leto same petke.

Družba slavi zmagovalce. Ali so navidezni ali resnični, ni pomembno. 

Točno to je tudi temeljni problem, točno do tega spoznanja bi morali priti vsi starši. Pomisliti bi morali: jaz sem že zaključil svoje izobraževanje, zdaj pa je na vrsti moj otrok, on, ne pa jaz. To ne pomeni, da se z njim ne bom pogovarjal o šolanju, da mu ne bom nudil podpore, ko jo bo potreboval. Ne smejo pa biti starši tisti, ki delajo domače naloge, ki se učijo namesto otroka, ne smejo biti starši tisti, ki grejo v šolo in se brez pravega vzroka zaradi neke ocene začnejo prepirati z učiteljem.

Rezultati mednarodne raziskave PISA kažejo, da so slovenski šolarji podpovprečno zadovoljni s samim seboj, izstopajoče nezadovoljni. Kaj je po vašem mnenju vzrok? 

Šolski sistem je eden od vzrokov, eden zato, ker se je v celotni družbi razširilo prepričanje, da je slabo, če bo učenec svoje šolanje nadaljeval na strokovni ali poklicni šoli, da je slabo, če ni vedno med najboljšimi. Učenci nenehno dobivajo sporočila, da je z njimi nekaj narobe, da je nekaj narobe, če se ne vpišejo v gimnazijo, da je nekaj narobe, če ne blestijo na vseh učnih področjih.

Raziskave hkrati kažejo, da imamo v Sloveniji med mladimi epidemijo duševnih stisk in motenj. 

To se je pokazalo že v času zaprtja šol, ko pa so se učenci začeli vračati, so se duševne stiske otrok še povečale. Opozarjam, da učitelj ne more biti terapevt, kar se počasi pričakuje od naših učiteljev, mislim pa, da bi bilo treba učitelje tako izobraziti na tem področju, da bi prepoznali učenca, ki ima težave tudi na duševnem področju. Po epidemiji smo naredili nacionalno evalvacijsko raziskavo, ki je pokazala, če posplošim, da v času epidemije ni bila največja težava v pridobivanju znanja, ampak pri občutku izločenosti. Pri tistih učencih, ki so imeli že prej težave na socializacijskem in psihološkem področju, so se zaradi epidemije te težave še povečale. Pojavila se je večja zasvojenost z zasloni, z družbenimi omrežji, z računalniškimi igrami. Pojavili so se primanjkljaji na gibalnem področju. Po epidemiji so začeli učitelji opažati velike težave v utrjenosti znanja, ki je bilo usvojeno v času pouka na daljavo. Tudi pri zadnjem NPZ (2021/22) so se pri nekaterih predmetih pokazali najnižji dosežki v vsej zgodovini izvajanja NPZ.

Vračava se na začetek, k vaši skupini, k prenovi. Minister za vzgojo in izobraževanje dr. Darjo Felda rad govori o pomenu digitalizacije šolstva, malo manj pa, če parafraziram socialno psihologinjo dr. Marijano Ule, o pomenu radosti in vzbujanja radovednosti. 

Poznam pismo, ki ga omenjate, poznam poglede dr. Ule in drugih podpisnikov. Socialno-emocionalno področje pri načrtovanju prenove vzgojno-izobraževalnega sistema ni zapostavljeno, oblikovali smo posebno podskupino, ki se ukvarja z zagotavljanjem varnega in spodbudnega okolja za optimalni razvoj vsakega posameznika, še poseben poudarek je na emocionalnem vidiku šolanja, opozorili smo na učence priseljence, inkluzivno izobraževanje, nadarjene učence, pa tudi učence s posebnimi potrebami. Nikakor ne bomo zanemarili področij, na katere opozarja dr. Ule, v šolah je znanje pomembno, še zdaleč pa ni edina stvar, ki šteje.

Prenova slovenskega šolstva se financira z evropskimi sredstvi iz skladov za okrevanje in odpornost, vezana je na točno določene časovne roke. Tako že poteka prenova učnih načrtov na zavodu za šolstvo in na centru za poklicno izobraževanje. Ne razumem, zakaj se prenavljajo učni načrti, če pa vaš nov nacionalni program vzgoje in izobraževanja šele nastaja. To je nesmiselno.

Ko sem prevzel vodenje te skupine, sem se seznanil z vsem, kar omenjate, pogledal časovnice in nekaterih stvari ni mogoče zaustaviti. Roki in vsebinske zaveze so bili zastavljeni v času prejšnje vlade, gre za politične odločitve. Kar poskušamo, je sodelovanje, je možnost, da se bo tisto, kar bomo pripravili v okviru naše skupine, upoštevalo v nastajajočih dokumentih zavoda za šolstvo. Trenutno se najbolj mudi glede definicije skupnih ciljev, kjer je časovnica zavoda zelo tesna, do konca aprila se moramo denimo odločiti, ali bo na tem področju naša skupina predlagala kaj novega.

Na takšen način se reforme ne delajo. Prava kakofonija. Vaša skupina bo delo končala januarja prihodnje leto. Kako velik bo končni dokument? Kaj bo prinašal? 

Ne gre za obsežen dokument, morda nekaj deset strani. Vseboval bo zapisane cilje razvoja vzgojno-izobraževalnega sistema kot celote in predloge akcijskih načrtov, ki naj bi omogočili realizacijo teh ciljev.

Spoštovanju navkljub, a vse skupaj ne zveni resno. Zgolj ena primerjava – oglejmo si finančni vidik. Vaša ekspertna skupina ima proračun, visok okoli 80.000 evrov, notri so sejnine, potni stroški, reforma šolstva pa je zgolj za področje splošnega izobraževanja in gimnazij ocenjena v višini 4,1 milijona evrov. Kot da eksperti niso pomembni. Zakaj ste sprejeli to funkcijo, omejeni ste z roki, financami, ste tudi brez prave politične moči? 

Omejitve so predvsem glede roko v, s financami se ne ukvarjam, prav tako ne poznam podrobnosti financiranja kurikularne prenove. Kurikularna prenova osnovne šole sicer obsega spremembe pri 216 učnih načrtih. Zanimalo me je, kaj se bo zgodilo, če bo naša skupina predlagala nov samostojen predmet, ali bo obstajala možnost, da se nov predmet vključi v že omenjeno kurikuralno prenovo. Za zdaj smo dobili zagotovilo, da je to mogoče narediti.

A kljub omenjenim omejitvam je mogoče opraviti pomemben razmislek o prihodnosti slovenskega šolstva. Skrbi me nekaj drugega, skrbi me, ali bo dovolj politične volje, da se bodo začrtane spremembe zakonsko udejanjile. Leta 2011 sem sedel v skupini, ki je v času ministra Igorja Lukšiča pripravljala belo knjigo, vendar je ta ostala v predalu.

V javnosti se veliko govori o šolstvu, o digitalizaciji, o programiranju, govori premier, govorijo ministri, tudi sami ste omenili drugi tuj jezik, ki se je že zdaj poizkusno uvajal v nekatere šole. A zdi se, da je veliko govorjenja na pamet, brez premislekov. Bodiva konkretna, če bo v osnovni šoli drugi tuji jezik postal del obveznega programa, ali se bo priseljencem, ki ne bodo znali slovensko, slovenščina priznala kot drugi tuji jezik? 

Sam menim, da bi tudi slovenščina kot tuji jezik morala biti vključena v ta nabor. A če me opozarjate na nedoslednosti, je treba priznati, da je zdajšnje uvajanje učenja drugega tujega jezika že tretji poskus, ki poteka v naši državi. Že dva sta bila uspešna, a se zakonodaja ni spremenila. Še huje, prvi je imel že predvideno uvajanje na nacionalni ravni, pa si je potem politika premislila. Nato se je začel drug poizkus, sedaj se končuje tretji.

Šolski sistem v zadnjih vladah ni imel močnega političnega zagovornika. Ministri so bili koalicijsko usklajeni, a strokovno in politično šibki. 

Dve stvari sta se dogajali: šolski sistem ni imel močnega političnega vpliva, hkrati pa ni imel jasnih strokovnih zavez. Upam, da bo tokrat drugače, nekaj stvari nam je bilo obljubljenih, nekaj pa je tudi svarečih signalov. Delež državnega proračuna, ki se namenja področju vzgoje in izobraževanja, se niža, namesto da bi se povišal. Za leto 2023 je predvidenih 10,79 odstotka BDP, leta 2011 pa je bila ta številka visoka 13,62 odstotka. To je nesprejemljivo.

Ne smejo biti starši tisti, ki delajo domače naloge, ki se učijo namesto otroka, ne smejo biti starši tisti, ki grejo v šolo in se brez pravega vzroka zaradi neke ocene začnejo prepirati z učiteljem.

Kako ocenjujete dejstvo, da je financiranje prenove vezano na vnaprej določeno politično agendo, ki jo narekuje evropska komisija, z zahtevo, da se v učne načrte in programe vgradijo vsebine s področij finančne pismenosti, digitalizacije in trajnostnega razvoja. Kje je tukaj avtonomija šolske stroke? 

Govorite o skupnih ciljih, na katerih temelji kurikularna prenova. Omenjene teme so pomembne, nihče ne more reči, da sta digitalizacija in trajnostni razvoj nekaj, kar lahko spregledamo. Usklajevanje tem med šolsko stroko in politiko je po mojem mnenju potrebno, usklajevanje, ne pa narekovanje. Tudi sam sem imel podobne dileme, zanimalo me je, ali bo lahko naša skupina na primer dodala kakšen skupni cilj, in dobil sem odgovor, da bo ta možnost obstajala. Upam, da bodo držali besedo, priznam pa, da je v preteklosti že kdaj nastajal strokovni dokument zgolj za to, da je imela politika mir. Tokrat naj bi bilo drugače, ne nazadnje mi je minister dr. Felda zagotovil, da bo nastajajoči nacionalni program vzgoje in izobraževanja obravnavan v parlamentu in zakonsko potrjen. Bomo videli.

V vizijah evropske politike je zapisano, da se bo spodbujala pametna in trajnostna rast gospodarstva. Lepo, a zakaj šolska reforma ne bi temeljila na drugačnih paradigmah, tudi na uvajanju radikalnih sprememb o učenju sveta, učenju o soobstajanju s svetom in naravo? Nobene ekspanzivne, četudi trajnostno vzdržne ekonomske rasti več. Ali torej evropske agende omejujejo možnosti družbenih inovacij, premislekov? 

Šola bi res morala razvijati kritičen odnos do vseh tem, tudi tistih, ki so sestavni del politike. Različni politični dokumenti vedno nastajajo kot konsenz, naloga vzgojno-izobraževalnega sistema pa ni samo pridobivanje znanja, pač pa tudi oblikovanje kritičnega odnosa.

Še več, potrebujemo premislek o alternativi sodobnemu svetu, šole bi lahko tukaj prevzele vodilno vlogo, šole bi lahko sprožile spremembe, ne pa da potrjujejo sedanjo stanje v družbi. 

Če učenci v času šolanja ne bodo najprej pridobili splošne razgledanosti in razvili še sposobnosti kritičnega razmišljanja, potem vzgojno-izobraževalni sistem vloge ne bo opravil dobro. V naši praksi, če izhajam iz študentske populacije, pa se žal prepogosto zgodi, da si želijo samo jasnih informacij, kaj se morajo naučiti, po možnosti naj bo vse zbrano in objavljeno v spletni učilnici, tako da ni treba iti v knjižnico, da ni potrebno fizično listanje po knjigah in strokovnih revijah, še bolje je, če so stvari napisane v Powerpointovih predstavitvah. To ni prihodnost šolskega sistema in naše družbe. Znanje je ključno, če nečesa ne znaš, potem do tega ne moreš biti argumentirano kritičen. Šolski sistem, in tukaj se strinjava, bi moral učenca naučiti razmišljati tudi o tem, da ima vsaka zadeva, tudi tista, ki jo propagira oblast in politika, svojo hrbtno stran.