Predsednica parlamenta v Afriki / Prav je, da je šla, prav je, da je posvojila šimpanzinjo

Za slovenske diplomate se spodobi, da imajo nihilističen ali celo depresiven odnos do svojega poklica. Deloma je ta odnos utemeljen na dejstvih. V splošni politični kulturi je sprejeto pravilo, da se vsak politik spozna na zunanjo politiko, in takšen je tudi odnos javnosti do slovenske zunanje politike. Nanjo se, podobno kot na nogomet, spoznajo vsi. Vsi vedo, kako se mora Slovenija umestiti v odnosu do ZDA, Rusije, Kitajske in Nemčije. Zunanja politika se zdi kot vsaka druga rumena tema: nepomembna, a prav zato intrigantno kratkočasna.

Tako je razumljivo, da je nedavni obisk predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič v Ugandi in Ruandi v Sloveniji spodbudil burne razprave. Se pač redko zgodi, da kak slovenski politik odide v Afriko. Vprašanja, ki so se porajala mnogim, so bila vroča: je Urška Klakočar Zupančič s poslanko Mojco Šetinc Pašek tja odšla na safari, ne da bi o tem sploh obvestila zunanje ministrstvo? Je bilo prav, da je v Ugandi posvojila šimpanzinjo? Zakaj ji je dala svoje ime? In zakaj se je v Ugandi sploh srečala s predsednico parlamenta, ki je bila promotorka zakonodaje, s katero so tam kriminalizirali pripadnike skupnosti LGBTQ+? Je bil to diplomatski zdrs?

Po vrnitvi domov je Klakočarjeva odgovorila na nekatera od teh vprašanj. Obisk naj bi bil usklajen z ministrstvom za zunanje zadeve in je del slovenskih lobističnih akcij za mesto nestalne članice varnostnega sveta OZN. Urška Klakočar Zupančič je dobila vse opomnike zunanjega ministrstva in zunanja ministrica ji je na dveh pogovorih sporočila, naj v Ugandi izrazi slovensko nasprotovanje njihovi zakonodaji, ki je izrazito sovražna do skupnosti LGBTQ+. To naj bi bila predsednica državnega zbora tudi storila. V Ugandi je šimpanzinjo posvojila in imenovala tako, kot so želeli v tamkajšnjem centru za učenje in rehabilitacijo živali. Glavni strošek njenega obiska so bile, kot je sporočila, letalske vozovnice za polet z družbo Turkish Airlines (ekonomski razred), ki so stale okoli 1600 evrov. Preostale stroške naj bi bili krili državi gostiteljici, Uganda in Ruanda.

Sedaj pa k resnejšim vprašanjem: prav je, da je Urška Klakočar Zupančič odšla v Afriko. Če so slovenski politiki vendarle ugotovili, da naša država pri kandidaturi za nestalno članico varnostnega sveta v generalni skupščini OZN potrebuje tudi afriške glasove, moramo opozoriti še na bistvo slovenske afriške politike. Prva – in verjetno tudi edina – mednarodna organizacija z mandatom OZN, ki ima še vedno sedež v Sloveniji, je organizacija, ki jo pozna le še malokdo. Imenuje se ICPE. Ob ustanovitvi leta 1974 je bila to Mednarodna organizacija za promocijo javnih podjetij, ki je bila skupaj z Raziskovalnim centrom za proučevanje dežel v razvoju osrednja točka gibanja neuvrščenih v svetu.

ICPE je bila vplivna organizacija, ki je bila nekoč naš most do Afrike. Zaradi nje so sem prišli številni afriški intelektualci, ki pomagajo organizirati Dan Afrike in ki so odprli vrata mnogim slovenskim podjetjem. Po osamosvojitvi je ICPE, ki mu izmenično še vedno predsedujeta Slovenija in Indija, začel propadati. Ko smo pri nas prodali vsa javna podjetja, teh v Afriki nismo mogli več promovirati, zato smo ICPE v skladu z neoliberalistično modo preimenovali v Mednarodno organizacijo za promocijo podjetij.

Afrika, kjer raste močan, 300-milijonski srednji razred, je z vidika mednarodne politike najbolj živo območje na svetu. Z njo so povezane vse večje države. Ni čudno, da je predsednica državnega zbora tja letela prek Turčije – Turčija se je pred 15 leti odločila za tesnejšo gospodarsko navezavo na to celino. Začela je odpirati veleposlaništva, leta 2009 jih je imela 12, sedaj jih ima že 43, število mest, v katera leti Turkish Airlines, pa je s pet povečala na 56.

Prav je torej, da slovenski diplomati odhajajo na obiske v Afriko. In bilo bi prav, da bi ponovno našli interese, ki nas povezujejo s to celino in tamkajšnjimi državami.