Karolina Marušič / Striparka, ki zna iz vsega, kar se ji pripeti, ustvariti zabavno zgodbo

»A ste vi tukaj, da me fotografirate?« je ogovorila nič hudega slutečega moškega, ki se je znašel na ulici, kjer sta bila z Mladininim fotografom domenjena za portret. Ni bil pravi, pa čeprav je imel v roki stojalo in fotoaparat. Tovrstne anekdote se Karolini Marušič dogajajo kar pogosto, kot bi bila magnet za hecna naključja ali bi imelo vesolje zanjo na zalogi posebno zabavne prigode, saj ve, da jih bo s pomočjo svojega čuta za dramatizacijo znala preliti v duhovite stripovske miniature.

Karolina Umetnina, kar je njeno umetniško ime, je svoje stvaritve na družbenih omrežjih začela objavljati januarja 2020, tik pred začetkom pandemije. Kot bi slutila, da bo v mesecih, ki bodo sledili, njena vsakodnevna rutina sestavljena iz zgodnjega vstajanja, meditiranja, joge, pisanja diplome, sprehajanja in posebnega izziva, ki si ga je naložila – v dve sličici stripa je morala preliti nekaj, kar se ji je tisti dan pripetilo.

Študirala je primerjalno književnost in prav med študijem so nastali njeni prvi stripi. Običajno so se ji zdela predavanja zanimiva, enkrat pa ni bilo tako in takrat je svoje doživljanje dolgčasa prelila na papir ter prvič narisala svoje prepoznavne like. Ti imajo značilna ušesa, ki so – enako kot možički, kakor sama pravi svojim stripovskim likom, ki jim je včasih rekla majstri – v nekaj letih doživela evolucijo, saj so na začetku spominjala na prašičkov rep ali na zavite makarončke, zdaj pa so videti kot nekakšni živalski uheljci z zamaški.

Najprej je ustvarjala risbe z napisi v kraševščini, iz katerih so se kmalu spontano razvili stripi v par sličicah. Ti zbujajo vtis, kot da se ji ogromno dogaja, tudi kadar se ji v resnici ne. V enem od stripov samoironično zapiše » ... sej vem kej boste rekli ... Karolina gre enkrt sz sobe in nriše taužnt stripou samo od tega pač get a lajf.«

Za kraševsko narečje se je odločila zavestno. »Ko študiraš primerjalno književnost in bereš dosti knjig, postaneš pikolovski do sebe in tega, kako pišeš, kje so vejice, kje jih ni, in potem se mi je zdelo, da me to sfiltrira, da moram preveč razmišljati, jaz pa bi rada samo povedala zgodbo, čim bolj neposredno. Ugotovila sem, da pridem bolj do izraza, če pišem v svojem narečju.«

Resnične pripetljaje rada začini s fantazijo, objave pogosto pospremi z dodatno razlago, refleksijo ali uvidom, s katerimi samo še potrjuje svoj izjemni smisel za komično. In ker redno deli stripovske avtobiografske zgodbe na družbenih omrežjih, dostikrat nanese, da ji prijatelji, ko jim hoče povedati, kaj se ji je zgodilo, rečejo »ja, ja, saj smo že prebrali«, pa čeprav bi rada z njimi delila obsežnejšo interpretacijo lastne izkušnje.

Stvaritve, ki jih podpisuje Karolina Umetnina, so dostikrat en tak stripovski stand-up, v katerem razglablja o vsem živem, na primer o risanju med kuhanjem krompirja, pogovorih, ki jih ima s svojimi možgani, o življenju s cimrami ali vožnjah s prevozi. Svoje prigode bi lahko prelila tudi v odrske nastope ali podkast, ker ji komična pripoved v živo enako dobro teče kot pri risanju stripov. Kraševščina, v kateri piše in govori, je že sama po sebi sočna ter dodatno prispeva k pristnosti, ki preveva njeno opisovanje dogodkov, samoopazovanje in umovanje o osebnih izkušnjah; te so obenem tako univerzalno človeške, da se bralke in bralci navdušeno prepoznavajo v njih, saj jih potolažijo in nasmejijo hkrati.

Natanko pred letom dni je izšla knjiga Ma kej? Neč., v kateri je zbranih petnajst stripov. Pobudo za knjigo je dal stripar in vodja striparne Stripolis Izar Lunaček, ki jo je nekega dne poklical ter povabil na kavo, ker so ga navdušile njene avtobiografske zgodbe. Prvih petsto izvodov je bilo hitro razprodanih, tako da je knjiga že ponatisnjena, kar priča o izjemnem uspehu, glede na to, da so njeni stripi vsem brezplačno dostopni na spletnih omrežjih, a si jih ljudje vseeno želijo imeti in prebirati tudi v knjižni obliki.

Prihaja iz Opatjega sela in veliko sledilcev na Instagramu ter Facebooku je zanjo izvedelo po zaslugi stripov o požaru, ki je prejšnje poletje pustošil po Krasu, tudi okoli njene vasi, ter zahvale gasilcem, ki jo je objavila, ko jim ga je uspelo pogasiti. Zanimivo, da so te ilustracije edine, pri katerih je uporabila barve, drugače črno črtno risbo praviloma dopolni le z rdeče pobarvanimi lici, ki jih imajo vsi njeni možički. Ženski in moški liki so videti povsem enako, če so stari ali utrujeni, jim nariše podočnjake, ko nariše sebe kot majhno deklico, ima na glavi pentljo oziroma štelco, kot se ji reče po kraševsko. Vedno riše na papir, s flomastri, v zvezek.

Najrajši na svetu klepeta ali pa filozofsko razpravlja. Rojena je leta 1997, kar se tiče prihodnosti, pa si želi edino to, da bi se lahko prepustila življenju, kot se ji dogaja, namesto da bi ga poskusila sama usmerjati; zanima jo, kam jo to lahko ponese. Za začetek bo prvo majsko soboto v Tolminu prvič vodila stripovsko delavnico.