O svetlobi, pogledih in preseganju

Prihodnjo sredo bodo v Narodni galeriji odprli razstavo, ki so jo naslovili Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra. Na njej bodo obiskovalcem predstavili 43 grafik holandskega baročnega mojstra Rembrandta, enega najodličnejših slikarjev v zgodovini evropske umetnosti, a tudi virtuoznega risarja in grafika. Z dobrim ducatom del drugih avtorjev pa bodo pokazali še na vpliv, ki ga je imelo njegovo delo na sodobnike in kasnejše umetnike, med drugim na Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja in Pabla Picassa.

Rembrandt van Rijn (1606–1669) se je rodil v mestecu Leiden, kjer je poleg klasične izobrazbe pridobil tudi likovno znanje. Leta 1631 se je preselil v Amsterdam in tam hitro pridobil status odličnega in zaželenega slikarja. Že s prvim resnično pomembnim naročilom, skupinskim portretom zdravnika Tulpa in njegovih pomočnikov, pa je samozavestno pokazal drznost svoje slikarske misli. Skupinski portreti pripadnikov stanovskih združenj so bili v tistem času zelo priljubljeni med holandskim novim družbenim slojem premožnih meščanov. Čeprav je imela tema kratko tradicijo, so se znotraj nje že uveljavili nenapisani standardi – slikarji so naročnike navadno upodobili tako, da so bile osebe razmeščene v vrste in so zrle v gledalca. Na sliki, ki jo danes poznamo pod naslovom Anatomija dr. Tulpa (1632), pa je Rembrandt zdravnika v družbi asistentov upodobil, kako kolegom in gledalcem na primeru trupla na smrt obsojenega roparja razlaga anatomijo roke. S tako zasnovano kompozicijo ni le prekoračil in preobrnil pričakovanih okvirov skupinskega portreta, ampak je ustvaril večplastno podobo, pri kateri so portreti posameznikov le del kompleksne igre pogledov v prostoru, ki ga oblikujejo dramatični kontrasti svetlobe in senc.

Še drzneje je konvencije presegel na svoji danes najbolj znani sliki Nočna straža. Tudi to delo je bilo ustvarjeno po naročilu in je skupinski portret. Na njem so upodobljeni pripadniki amsterdamske mestne straže in prvotni naslov je bil Četa milice kapitana Fransa Bannincka Cocqa (1642). Naslov Nočna straža so sliki pripisali na začetku 19. stoletja, ko je bilo platno zaradi potemnjenega firneža, umazanije in slabega vzdrževanja tako temno, da so se osebe komaj razločile, zato je bil vtis, da gre za nočni prizor. Temeljiti restavratorski posegi v prejšnjem stoletju so sliki povrnili prvotni sijaj in izkazalo se je, da četa, ki se zbira v postroj, stopa iz stavbe pri belem dnevu. Rembrandt je 34 članov milice upodobil v razgibani kompoziciji, ki daje vtis ujetega trenutka, pri katerem se večina upodobljencev ne zaveda, da pozirajo za sliko. Svetloba ponovno poskrbi, da gledalčevo oko ne miruje, in obenem ustvari smiselno hierarhijo pomenov, osebe in prostor pa poveže v kompaktno celoto. Delo je brez primere tudi v širšem kontekstu evropskega slikarstva.

Za Rembrandtove kompozicije, predvsem tiste, na katerih je več oseb, je značilno, da je svetlobo uporabljal podobno kot lučkar v gledališču, ki v soj žarometov lovi posamezne akterje ali prizore. Na zgodnjih delih, kjer je ohranjal razmeroma gladko površino barvnega nanosa, je svetlobo na nekaterih mestih pripeljal do najvišjih leg sijaja, na poznih delih, pri katerih je barvo nanašal vse bolj pastozno, pa nastane vtis, kot da je svetloba že kar otipljivo snovna.

V baroku so umetniki želeli ustvariti dinamične kompozicije, v katerih bo izražena močna notranja napetost. Številni so zato uporabljali izrazit kontrast med svetlimi in temnimi površinami in Rembrandt ga je pogosto privedel do skrajnosti in ga uporabil tudi kot optično vodilo po sliki. V številne kompozicije je vključil osebe, ki imajo predvsem vlogo notranjih opazovalcev, nastopajo kot personifikacija gledalca znotraj slike, z namenom, da njegov pogled usmerijo v srčiko prizora. Vprašanja, povezana z opazovanjem, izmenjevanjem vlog med opazovalcem in opazovanim, načini, kako gledalca prek pogledov zapeljati v dialog s sliko, so bila za številne baročne umetnike ključna.

Natančno število del, ki jih lahko z gotovostjo pripišemo Rembrandtu, je težko določiti. Strokovnjaki mu danes z gotovostjo pripisujejo dobrih 300 slik, nekaj manj grafik in okoli 2000 risb.

Rembrandt je opazovanje pripeljal do popolnosti tudi v razkrivanju lastne podobe; v različnih medijih je ustvaril skoraj 80 avtoportretov. Upodabljal se je v vseh obdobjih življenja in se gledalcem razgalil v različnih razpoloženjih: od samozavestnega radovednega mladeniča, vzvišenega mojstra do razmišljujočega ali zoprnega starca. Njegovi pogledi gledalca nagovarjajo, izzivajo, včasih vabijo k sproščenemu pogovoru, drugič se zdi, da se temu izmikajo.

Slika Nočna straža, kot jo poznamo danes, je manjša od prvotne. Leta 1715 so jo iz dvorane, za katero je bila ustvarjena, prenesli v Mestno hišo, tam pa so jo za potrebe umestitve izdatno obrezali na levi strani, zgoraj in ožji pas tudi na desni strani. To vemo, ker sta se ohranili manjša slikana kopija Rembrandtovega sodobnika in grafika iz tistega časa.

Jedkanice, bakrorezi in suhe igle, grafične tehnike globokega tiska, ki so omogočale natis večjega števila enakih izvodov, so bile v 17. stoletju priljubljene med umetniki in zbiralci. Prvim so omogočale, da se je njihova prepoznavnost širila tudi onstran lokalnih meja, drugim pa možnost nakupa umetniškega dela, ne da bi zanj odšteli veliko denarja. Slikarji so takšne reprodukcije svojih del navadno zaupali posebej za to usposobljenim grafičnim mojstrom in delavnicam. Ti so skušali čim zvesteje prenesti naslikane podobe v črno-bel grafični medij in so zato pri izdelavi klišejev uporabljali bolj ali manj standardizirane oblike rastrov in nevtralno linijo.

Rembrandt je že od samih začetkov grafike izdeloval in tiskal v lastni delavnici. Včasih je v njih ponovil motiv in rešitve iz večjih oljnih del, večinoma pa so samostojni izdelki. Pri tem je uporabil povsem lasten način graviranja z jasno prepoznavno, živahno in likovno bogato potezo, ki njegove grafike že na prvi pogled loči od delavniških izdelkov. Eksperimentiral je z uporabo različnih tehnik in na isti plošči uporabil na primer jedkanico, pri kateri gre za kemični proces razjedanja, in bakrorez, kjer se vrezuje neposredno v kovino. Preizkušal je tudi, kako se spremeni učinek odtisa z iste matrice, če uporabi različne papirje. Prvi je izkoristil možnosti, ki nastanejo v prazninah, na neobdelanih površinah matrice, če te pred odtisom ne obriše povsem. Grafike je odtiskoval v različnih stadijih izdelave, jih dopolnjeval ali z njih brisal nekatere detajle. Vsako od odtisnjenih stopenj je imel za enakovredno, v sebi zaključeno delo. Njegov način rabe grafičnega tiska in razmišljanje o mediju je bil povsem nekonvencionalen in je odprl številne nove možnosti v razvoju grafičnih tehnik.

Natančno število del, ki jih lahko z gotovostjo pripišemo Rembrandtu, je težko določiti, saj so njegove slike kot del učnega procesa kopirali že učenci, posnemali so jih drugi umetniki in ponarejevalci, včasih jih je leta po nastanku spreminjal sam, svoje pa so dodali še razni »restavratorji«, ki so platna brezsramno prilagajali okusu posamezne dobe. Strokovnjaki mu danes z gotovostjo pripisujejo dobrih 300 slik, nekaj manj grafik in okoli 2000 risb. Razstava, ki jo je Narodna galerija pripravila v sodelovanju z muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama, bo tako ponudila le droben, a dragocen vpogled v delo enega največjih umetnikov v zgodovini slikarstva.

Razstava:
Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra
Kje: Narodna galerija, Ljubljana
Kdaj: od 26. aprila do 30. junija 2023