Dekarbonizacija in dekolonizacija

Že pred dvema letoma, na 17. mednarodnem arhitekturnem bienalu, je bila v ospredju problematika našega sobivanja na planetu, torej sodelovanje vseh ključnih akterjev ter arhitektura kot socialna komponenta in družbeno nadvse relevantna tema. Na letošnjem, ki bo potekal od 18. maja do 26. novembra, se bodo poleg tematiziranja uspešnega ali manj uspešnega sobivanja ukvarjali še z nekaj zanimivimi temami: nestabilnostjo in polarizacijo današnjega sveta, procesi dekolonializacije in dekarbonizacije, torej zmanjšanjem ogljičnega odtisa v luči skupnega delovanja vseh akterjev na planetu. Poudarek bo na poskusu spreminjanja pogleda na svet in tudi iskanju rešitev za probleme, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Tako se zdi, da bodo sama arhitektura in njene strukture v prostoru v drugem planu. Ambiciozna je tudi želja organizatorjev, da bi spodbudili uresničitev vizije sodobne, zelo raznolike in vsevključujoče družbe.

Koncept in poslanstvo letošnjega arhitekturnega bienala sta v rokah Lesley Lokko, na Škotskem rojene arhitektke in pisateljice afriških korenin. V fokus bienala je postavila Afriko, a ne le zaradi svojih korenin, ampak zato, ker se zaveda, da je naša (evropska) boljša prihodnost odvisna tudi od črne celine. Seveda afriška celina ni brez svojih težav, nasprotno, marsikje vojni spopadi še vedno potekajo, hkrati kar vrejo politična, ekonomska in družbena nesoglasja, vseprisotna sta vprašanje temeljnih človekovih pravic in lakote ter socialna problematika. Ob vsem tem pa mora predvsem mednarodna politična javnost ozavestiti svojo krivdo za afriške razmere ter odločno in dokončno opraviti z velikanskimi neokolonialnimi apetiti svetovnih velesil v Afriki. Kajti Afričanom in Afričankam zagotovo ne manjka ustvarjalnosti, odličnih idej, aktivizma, delavnosti in sploh intelektualnega potenciala, le zadihati morajo s svojimi pljuči.

Lesley Lokko je letošnji arhitekturni dogodek poimenovala Laboratorij prihodnosti, podnaslov je Arhitektura spreminja naš pogled na svet. Ne zanimajo je velika imena arhitekture niti mednarodne arhitekturne zvezde, pripete na močan mednarodni kapital, ampak dobre ideje ne glede na pomembnost avtorja in njegov mednarodni sloves, ne glede na to, ali ima doktorski naslov ali pa je vodja vplivnega globalno vpetega arhitekturnega biroja. Zanima jo inovativen, ustvarjalen posameznik z izrednim intelektualnim potencialom in sposobnostjo imaginacije, ki svoji okolici uspešno posreduje svoje ideje.

Več kot polovica razstavljavcev prihaja iz Afrike ali afriške diaspore, vseh uvrščenih arhitekturnih birojev in posameznikov z različnih koncev sveta pa naj bi bilo skupaj 89; povedano drugače: 63 držav se bo predstavilo v nacionalnih paviljonih, 27 od njih v Giardinih in 22 v Arsenalih, v palačah po samem mestu pa 14, prvič se bosta predstavila Niger in Panama.Tematsko je bienale razdelila na sedem vsebinskih sklopov, sedmi je pedagoški in namenjen študentom.

V prid tezi, da postaja afriška arhitektura zanimiva prav v iskanju novih alternativnih modelov arhitekture, govori tudi lanska Pritzkerjeva nagrada za življenjsko delo, podeljena Diébédu Francisu Kéréju, arhitektu iz Burkine Faso, ki gradi v Afriki in tudi v Evropi. Kéréja smo predstavili v lanski aprilski prilogi Bivanje. Seveda je Lesley Lokko povabila Kéréja in ga vključila v osrednjo letošnjo razstavo Laboratorij prihodnosti v centralnem paviljonu v Giardinih. Pozornost je namenila tudi temu, da imajo prednost mlajši avtorji in avtorice, v povprečju ne starejši od 43 let, najnižja starost je 24 let, ter da sta enakovredno zastopana oba spola. V Benetkah so upoštevali še en pomemben vidik – prizadevali so si, da bi izvedba samega bienala imela čim manjši ogljični odtis.

Zlati lev 2023

Znan je že tudi letošnji dobitnik zlatega leva za življenjsko delo – Demas Nwoko, rojen leta 1935 v mestu Idumuje Ugboko v Nigeriji, kjer je ustvaril večino svojih del in kjer je pri svojih 88 letih še vedno aktiven. Nagrado mu bodo podelili 20. maja na sedežu beneškega bienala v palači Ca’ Giustinian. Zdi se, da je Nwoko najustreznejši nagrajenec letošnjega bienala, saj se njegovo večplastno delovanje dobro ujema z željo Lesley Lokko, da bi spremenili pogled na svet in da bi videli širše in dlje od arhitekture. Nwoko je slikar, kipar, oblikovalec, arhitekt, scenograf, pisec in tudi politični aktivist. Študiral je v letih 1957– 1961 v nigerijski metropoli Zaria na College of Arts, Science and Technology (Visoki šoli za umetnost, znanost in tehnologijo). Bil je tudi akter nigerijskega (revolucionarnega) mladinskega gibanja in gibanja Zikist, ki si je prizadevalo za novo prihodnost Nigerije. Posledično se je v njegovem kasnejšem umetniškem ustvarjanju zrcalil panafrikanizem.

Leta 1962 je prejel štipendijo in nadaljeval študij v Parizu na Centre Français du Théâtre s poudarkom na gledališki scenografiji. Ko se je vrnil, je na univerzi v Ibadanu poučeval na oddelku za dramo in ustvarjal gledališko scenografijo.

Med njegovimi prvimi javnimi naročili je bil inštitut dominikancev leta 1970. Tega leta je bil tudi med ustanovitelji nove kulturne revije – New Culture Magazine, hkrati je v Ibadanu ustanovil kulturni studio kot center uprizoritvenih umetnosti in oblikovanja. Tako je združil svoji dve najljubši ustvarjalni zvrsti. Preden se je lotil kulturnega centra, je naredil natančne raziskave, potoval v Grčijo in proučeval antično gledališče; naslednji korak je bil študij tradicionalne japonske arhitekture in tudi poglobljeni študij kulture afriške etnične skupine Ibojcev (angl. Igbo). V arhitekturi kulturnega centra je združil izsledke svojih raziskav – japonsko konstrukcijsko tehniko, lokalna znanja gradnje z opeko in kamnom – ter vpletel detajle in ornament ibojske kulture. Posebno pozornost je namenil akustiki gledališkega prostora in modulaciji naravne svetlobe. Stroka pravi, da mu je uspela enkratna kombinacija scenografije, kiparstva, dizajna in arhitekture.

Z mislijo na arhitekturo pa se je zares začel ukvarjati, ko se je v sedemdesetih letih odločil, da si svoj dom postavi sam. Ni imel dovolj denarja, da bi si kupil hišo, tako je delovni studio in bivališče postavil iz opeke in gline na tradicionalen afriški način, pa vendar je bila ta hiša novost, saj jo je gradil po sodobnejših tehničnih načelih in z rahlim pridihom evropskih arhitekturnih elementov. Dober glas o njem se je razširil in tako je kar po vrsti dobival naročila: za dominikanski samostan v Ibadanu, gledališče Oba Akenzua v Beninu, benediktinski samostan v Ewu … povsod je afriške motive in principe kombiniral z evropskimi spoznanji o arhitekturi in umetnosti. Pri njegovi arhitekturi se opazi, da ima rad dizajn, da ga likovni elementi tako intrigirajo, da jih kot umetelne detajle vtihotapi v arhitekturno celoto. Demas Nwoko je eden tistih umetnikov, ki so Nigerijo osvobajali z umetniškimi in političnimi sredstvi.

Slovenska udeležba

Na letošnjem beneškem arhitekturnem bienalu se bo Slovenija predstavila s projektom, ki se ukvarja z energetsko učinkovitostjo stavb. Projekt, izbran na odprtem javnem pozivu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje – MAO, ki je delegirana ustanova in ki je imenoval za komisarko slovenskega paviljona Majo Vardjan, arhitektko in kustosinjo v MAO, je bil javnosti posredovan le opisno, vizualne predstavitve še ni mogoče videti. V osišče, kot piše v predstavitvi, so postavili odnos med arhitekturno zasnovo stavbe in njeno energetsko učinkovitostjo. Gre za tematiko, ki je v domačih logih na eni strani kar razvpita, a hkrati pomembna, še posebej, če se ponudi več rešitev. Skupni projekt sta predložila dva arhitekturna biroja – Vidic Grohar arhitekti (Anja Vidic in Jure Grohar) in Mertelj Vrabič arhitekti (Maša Mertelj, Matic Vrabič in Eva Gusel). Njihova teza je, da je energetska ekonomičnost stavb danes zgolj stvar tehnično-zakonodajnih pogojev in njihove zadostitve. Ne razmišlja pa se celostno, kajti pri nas sta pri projektiranju stavbe in njenih sistemov ogrevanje in ohlajevanje največkrat ločeni in neodvisni komponenti od samega arhitekturnega načrtovanja. »Ta delitev je izrazito prisotna v sodobni gradnji, v vernakularni arhitekturi prejšnjih stoletij pa ni obstajala. Hiše naših prednikov so bile energetsko smiselno in učinkovito zasnovane že v sami arhitekturni zasnovi,« ugotavljajo v predstavitvi problematike. Tako je razbrati, da bo slovenski paviljon oblikovan kot reinterpretacija izbranih primerov slovenskih bivalnih vernakularnih enot, torej starih preprostih podeželskih hiš. V tridimenzionalni obliki in v merilu 1 : 1 bodo prikazali možnosti za razvoj preprostih objektov in predstavili enostaven koncept prostorskih in energetskih rešitev ter tako nakazali morebitne možnosti za gradnjo stanovanjskih objektov v prihodnosti. Skupina naših arhitektov (Vidic Grohar arhitekti in Mertelj Vrabič arhitekti) meni, da je arhitekturni bienale priložnost, da vsi arhitekti po svetu stopijo korak nazaj in kritično pogledajo na svoje dosedanje delo, reartikulirajo svoja dejanja ter pristopijo h kar se da interdisciplinarnemu načinu udejanjanja arhitekture.

Slovenska predstavitev bo umeščena na določeno kvadraturo v velikem starem poslopju nekdanje ladjedelnice in vojaških skladišč, v tako imenovanih Arsenalih, sicer zelo slikovitem in velikem razstavišču. Nekdanji jugoslovanski paviljon v Giardinih (v beneških vrtovih), kjer imajo svoje paviljone nekatere države, najstarejše udeleženke bienala, še vedno zaseda Srbija.