Rešitev nerešljive uganke

Začasno zadržanje zakona, za katero se je ustavno sodišče odločilo v zadevi RTV, je začasna rešitev v sili, dokler se ne najde trajna rešitev. Iskanje te je zato po zakonu prednostna naloga ustavnih sodnic in sodnikov. A presoja (ne)ustavnosti zakona o RTV se zdi namesto vsak dan bližje vsak dan bolj oddaljena. In vsak dodatni dan, teden, mesec, ko ustavno sodišče ne odloči in ne opravi svoje naloge, gre bolj za stanje, ki je samo po sebi protiustavno. Seveda so vedno na voljo rešitve blokade na ustavnem sodišču, tudi tokrat. Za eno sta potrebna politična volja in širše soglasje, drugo ima v rokah kar ustavno sodišče samo.

Danes o noveli zakona o RTV, ki bi prinesla drugačno obliko vodenja in hkrati prepotrebno odrešitev javnega medija, ki doživlja politično mrcvarjenje, odloča le še sedem sodnikov. Že takoj na začetku je bil izločen dr. Rok Čeferin, ker njegova odvetniška pisarna sodeluje z RTV, pred dnevi pa tudi dr. Neža Kogovšek Šalamon, ker je Mirovni inštitut, pri katerem je dopolnilno zaposlena, sodeloval pri pripravi pravnega mnenja v tej zadevi. Načeloma velja, da manj ko je sodnikov, manjša je možnost za (hitro) vsebinsko odločitev v posamezni zadevi, saj je zanjo po zakonu potrebnih vsaj pet glasov.

Poročevalstvo v zadevi pomeni, da sodnik poročevalec piše in napiše tako odločbo, da jo z njim vred podpre vsaj pet sodnikov, zadeva se izglasuje in s tem zaključi. V tej zadevi je bil poročevalec najprej Čeferin, potem je nalogo prevzel dr. Rok Svetlič, a je ta pred dnevi od nje odstopil in je bila predodeljena že tretjemu sodniku, dr. Mateju Accettu. Svetlič je zadevo prepustil kolegu, ker mu za rešitev, ki bi novelo zakona o RTV razglasila za protiustavno, ni uspelo zbrati petih glasov. Poročevalstvo navadno prevzame kateri izmed sodnikov, ki zastopajo nasprotno mnenje, v tem primeru torej mnenje, da novela zakona ni protiustavna in bi morala začeti veljati. Tak sodnik je očitno tudi Accetto, čeprav je pred dvema mesecema glasoval za začasno zadržanje. A glede na izkušnje s preteklimi glasovanji se zdi zelo malo verjetno, da bi mu uspelo zbrati pet glasov za drugačno odločitev. Če nič drugega, je zelo verjetno, da od trojice ustavnih sodnikov (Svetliča, Marka Šorlija in dr. Klemna Jakliča) glasu ne bo dobil – in zaradi tega razmerja se nakazuje, da je blokada ustavnega sodišča v tej zadevi dejansko nerešljiva.

V preteklosti smo že videli primere, ko je politika iz takega ali drugačnega razloga obšla voljo ustavnega sodišča oziroma »rešila zaplet, ki ga ustavno sodišče ni zmožno rešiti«. Za to sta potrebna širše soglasje in sprememba ustave – in dejansko se je v Sloveniji že zgodilo – šlo je za volilni sistem – da je leta 2000 politika s spremembo ustave presegla odločbo ustavnega sodišča in namesto zapovedanega večinskega volilnega sistema v ustavo zapisala, da imamo v Sloveniji proporcionalni volilni sistem. Če bi se torej v primeru RTV Slovenija v ustavo zapisalo to, kar piše v noveli zakona, in bi osrednji javni medij postal tako imenovana ustavna kategorija, potem ustavno sodišče o tem ne bi moglo več odločati. Bolje rečeno, ne bi mu bilo treba odločati o tem. Ta rešitev kakopak predvideva soglasje (in glasove) vseh koalicijskih strank in NSi, saj je treba za spremembo ustave v državnem zboru zagotoviti dvotretjinsko večino. SDS, ki RTV Slovenija danes politično zlorablja, jih gotovo ne bo prispevala. A takšen dogovor bi brez dvoma terjal kompleksne pogovore predvsem z NSi. Pri tem že sama sprememba ustave kot najvišjega pravnega akta terja svoj čas.

Blokada ustavnega sodišča v zadevi RTV postaja vsak dan bolj ločen, samostojen ustavni problem.

Sedanje izredno stanje na RTV Slovenija so z začasnim zadržanjem zakona soustvarili ustavni sodniki. Ni jim mogoče očitati, da bi lahko vnaprej predvideli, da bodo v zadevi zašli v slepo ulico in da dela ne bodo zmožni opraviti v doglednem času. Temu je botroval splet (zunanjih) okoliščin. A kljub temu je v prvi vrsti njihova naloga, da rešijo nastali zaplet. Edina alternativa, opisani politični poseg v ustavno materijo, je v vsakem pogledu precej slabša.

In kaj je mogoče še vedno storiti? Tako kot lahko ustavno sodišče izglasuje začasno zadržanje, lahko izglasuje tudi odpravo oziroma prekinitev začasnega zadržanja. Začasno zadržanje namreč lahko sčasoma izgubi pravi namen ali se celo spremeni v svoje nasprotje. Ustavno sodišče je v preteklosti svoje lastno začasno zadržanje že kdaj predčasno odpravilo, potem ko je »ponovno pretehtalo razloge, ki so bili odločilnega pomena za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe«, kot piše v enem izmed takšnih sklepov.

Soglasje oziroma zadostno večino za tak ukrep bi načeloma sodnice in sodniki lažje dosegli kot vsebinsko odločitev, za katero je potrebnih vsaj pet glasov. Za odpravo začasnega zadržanja je dovolj večina sodnikov, ki v zadevi še sodeluje, torej štirje. 5