Pet črnih mesecev

V času pandemije covida so ljudje precej manj obiskovali zdravnike, zato so imele zavarovalnice velike dobičke, toda premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje niso znižale. Premier Robert Golob jim ni rekel, da naj to storijo. Ker jim tega ni rekel, so mislile, da lahko počnejo, kar hočejo – hotele so zvišati premije. Toda niso imele sreče – za podražitev so se odločile ravno v času, ko so se Golobu ratingi stalili. Zato je napovedal ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Če se mu torej ratingi ne bi tako kataklizmično stalili, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sploh ne bi ukinil. Še dobro, da so se mu ratingi stalili.

Vprašanje je le: zakaj so se mu tako divje stalili?

Kaj vse kritiki očitajo Robertu Golobu, vemo: da ima mesijanski kompleks, da je samoljuben in samovšečen, da slabo komunicira, da se je obdal s povsem napačnimi in očitno škodljivimi svetovalci in prišepetovalci (tipično za nove obraze), da razmetava z obljubami, ki jih ne more izpolniti (niti jih ne bo mogel), da napoveduje preveč reform, da napoveduje, da reform, ki jih ljudstvo ne bo hotelo, ne bo izpeljal, da lomasti in politično kadruje, da si hoče z novelo zakona o zavodih podrediti javne zavode (direktorje bi mimo volje pristojnega sveta zavoda odpoklicala kar vlada), da je odstavil notranjo ministrico Tatjano Bobnar in prvega moža policije Boštjana Lindava (s čimer je policiji odrekel avtonomijo, profesionalnost ipd.), da pušča, da upokojence – in upokojensko volilno telo – prevzema in zavzema Janša (via Rupar), da vso svojo prihodnost ter prihodnost te vlade in demokratične Slovenije stavi na ministra za zdravje Bešiča Loredana (delno zaposlenega pri zasebniku, ki naj bi ga reguliral!), da ima finančnega ministra, ki ne razume davkov in davčne reforme, da pušča, da se pacienti iz javnega zdravstva selijo k zasebnikom in da se denar iz javne zdravstvene blagajne seli k zasebnikom, koncesionarjem ipd. (da torej omogoča privatizacijo zdravstva), da ne uredi nepremičninskega trga (nepremičninski davek bi hitro poskrbel, da v Ljubljani ne bi bilo več 11.500 praznih stanovanj), da v podsistemih pušča Janševe kadre, da je pustil, da je notranji minister Poklukar na čelo direktorata za upravne zadeve postavil Urško Židan, ki je v času Janševe vlade pripravila obrazložitev za pregon protivladnih protestnikov, da si pravno državo prireja z naročanjem »neodvisnih« pravnih mnenj, da je v strateški svet za makroekonomska vprašanja pripeljal dva »sporna« člana Janševe vladne skupine za boj proti gospodarskim posledicam epidemije, da je izpolnil le osem političnih zavez (Glasu ljudstva jih je pred volitvami dal 122), da sadi rožice (mi pa hočemo dejanja), da javka, da ga ljudje ne razumejo, da podcenjuje javnost, da odpoveduje, s čimer kliče in vabi Janšo, da ne dojame, da smo na prelomnici (ali demokracija ali fašizem!), in da je mirno gledal, kako je nacionalka postajala del Janševe medijsko-propagandne mašinerije, in da ni zamenjal njenega vodstva, pa četudi so ratingi strmo padli, četudi nastaja gospodarska škoda, četudi je delovna inšpekcija odkrila kopico nepravilnosti, četudi vodstvo serijsko nakupuje grafike in četudi je višje delovno in socialno sodišče ugotovilo, da je bil mandat generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha nezakonit in da je isti generalni direktor nezakonito odstavil direktorico televizije Natalijo Gorščak.

Od Goloba se ni pričakovalo le, da bo boljši od Janše, ampak tudi, da bo boljši od Boruta Pahorja, Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca.

Lahko bi mu očitali še hujše reči. Recimo: da nima odgovora na Janšev medijsko-propagandni blitz. Na Janšev prevzem upokojencev. Na Janševe shode. Na Janševo kloniranje liberalne agende (Rupar vs. Jenull; Inštitut 1. oktober vs. Inštitut 8. marec; Glas upokojencev vs. Glas ljudstva; Logarjeva platforma vs. Golobova platforma). Da nima protiigre.

Toda Golob ima v resnici hujši problem: ni slišal za fatalni sindrom »petih črnih mesecev«. Niso mu povedali zanje. Nima pojma, da obstaja kaj takega, kot je sindrom »petih črnih mesecev«. Kaj to pomeni? Tole: v Sloveniji je pet črnih, težkih, mračnih, mučnih, morbidnih mesecev – od novembra do konca marca ali začetka aprila, potemtakem do prvega pravega sonca, ki Slovence osvetli, otopli, razveseli, osreči, transformira. Tistih pet mesecev se vleče, dnevi se krajšajo, čedalje več je teme, pritisk je čedalje silnejši in silovitejši, mraz stiska – Slovence zalivajo tesnoba, depresija, resentiment, črnina. Vzdražljivi so in vzkipljivi, vse jih moti in živcira, nenehno nergajo, takoj so užaljeni in ogorčeni. Bolj ko ti črni meseci minevajo, bolj se Slovencem »nabira«. Čedalje bolj zateženi, nemirni, zamerljivi in maščevalni so. Po novem letu je le še huje – ker mislijo, da bo zdaj bolje, ko se dnevi daljšajo, pa ni. Drug drugega čedalje težje prenašajo, kaj šele politiko. V teh »petih črnih mesecih« imajo hitro občutek, da se jim vlada posmehuje. Da se norčuje iz njih. Da jih ne spoštuje. Da jih ne ljubi dovolj. Da se je prevzela. Da je sprta z realnostjo. Da ne čuti njihovih problemov. Da se ne zmeni zanje. Da jih ni vredna.

Če hoče vlada preživeti teh »pet črnih mesecev«, mora biti zelo pazljiva in previdna. Zelo diskretna, uvidevna – vsak korak mora biti takten. Premišljen. Vse, kar bi dišalo po vzvišenosti in ošabnosti, je treba odmisliti, tako rekoč zatreti. V kali. Slovencev v teh »petih črnih mesecih« ne sme jeziti in izzivati, sploh pa ne kar tako, po nepotrebnem in nemarnem. Nemogoče je, da bi slovenska vlada teh »pet črnih mesecev« v Sloveniji hodila kot po jajcih, toda če noče potoniti, mora najti načine, kako se izogniti nepotrebnemu in neumnemu razbijanju jajc. V nasprotnem primeru se nanjo zgrnejo vsa nakopičena jeza teh mesecev, vsa nagrmadena črnina teh mesecev, ves neprebavljeni resentiment teh mesecev. Nič ni eksplozivnejšega od tega, kar se v teh »petih črnih mesecih« nabere v Slovencih. Nič ni eksplozivnejšega od tega notranjega zamerljivca, tega notranjega užaljenca, tega notranjega maščevalca, ki v teh »petih črnih mesecih« skače iz Slovencev – nič ni eksplozivnejšega od tega njihovega notranjega Janše, ki preži, se levi, razrašča, opolnomočuje in viralizira.

Če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi pustil, da strateški svet za prehrano predlaga, da v vrtce in šole uvedejo tudi veganski jedilnik.

In vse to – vsa kruta poezija sindroma »petih črnih mesecev« – je še toliko hujše in eksplozivnejše v kriznih časih. Tedaj je vse še toliko bolj okrepljeno, stopnjevano, napihnjeno – iritantno. Vse odmeva, vse skeli. Jasno, zdaj smo natanko sredi takšne krize – ljudi, že itak utrujene in nejevoljne zaradi kriz (finančne, pandemijske, inflacijske), ki si kar podajajo kljuko, vsak dan jezijo, živcirajo, mučijo in žalijo s podražitvami. Prav res – vsak dan. Pri vsakem nakupu. Z vsako položnico. To sindrom »petih črnih mesecev« še dodatno vznemiri in histerizira. Ne pozabite: zadnja Valiconova raziskava javnega mnenja kaže, da je vlada najnižjo oceno dobila prav za ukrepanje v zvezi z draginjo.

Slovenski sindrom

Vlada Roberta Goloba – in priljubljenost Roberta Goloba – se je v teh »petih črnih mesecih« stalila. Zakaj, ni nobena skrivnost: ker Golobu vsi tisti svetovalci in prišepetovalci, s katerimi se je obdal, niso povedali, da je v slovenski politiki in v življenju slovenske vlade ključnih tistih »pet črnih mesecev«, da je torej preživetje vlade odvisno od sindroma »petih črnih mesecev«. Kdo ve, morda tega sploh ne vedo. Morda pa so mu to pozabili omeniti. Z eno besedo – svoje naloge niso opravili. Svojih plač in honorarjev niso zaslužili.

Če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi počel tega, kar je počel.

Če bi vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, bi predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič rekel, naj ne hodi na državniški obisk v Ugando in Ruando, ker bo to v teh »petih črnih mesecih« – in to prav marca, na vrhuncu te črnine! – izgledalo kot turistično potovanje, kot safari, kot norčevanje iz ljudi, ki jih muči draginja. Mar ni šla tja prelivat krvi in znoja – mar ni šla lobirat za podporo slovenski kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov? Že, toda naj gre tja maja! Ne pa marca. Glasovanje o nestalni članici je junija. Poleg tega – ali res nujno potrebujemo glas Ugande, ki za geje, lezbijke, trans osebe in druge člane skupnosti LGBTIQA+ predvideva dosmrtno ječo in celo smrtno kazen, in Ruande, v kateri lahko ženske množično sedijo v parlamentu, ne smejo pa splaviti? A Urška Klakočar Zupančič je odpotovala v Ugando in Ruando, po vrnitvi pa je rekla nekaj, česar v teh »petih črnih mesecih« ne smeš reči: da bi bila lahko Ruanda zgled Sloveniji. Švica ali Norveška – da. Ruanda – nikoli! Slovenci – že itak besni, zateženi in zamorjeni od zadnjih izdihljajev tistih »petih črnih mesecev« – komaj čakajo takšne turistične oglase. Pozabite na Zanzibar – Ruanda vabi! Ne, za slovensko vlado res ni dobro, da v tistih »petih črnih mesecih« izgleda ali nastopa kot borka ruandskega ljudstva.

Če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, bi tej isti predsednici državnega zbora zagotovo že kar vnaprej – tam nekje oktobra – rekel: Da ne bi slučajno s falconom hodila na novoletni koncert dunajskih filharmonikov! Niti pomišljaj ne! Smo sredi »petih črnih mesecev«, ko nas lahko takšna dejanja stanejo glavo. Novoletni koncert glej lepo doma – na TV! Sicer nas bodo ljudje – tedaj že krepko v »črnem« – požrli! To bodo imeli za dekadenco, domišljavost, napuh, prevzetnost, norčevanje! Hej, draginja je. In ljudje ne morejo do osebnega zdravnika. In pred ambulantami so dolge vrste. Ti bi pa prek vrste na novoletni koncert dunajskih filharmonikov? Pozabi! Rekel bom le to: če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi pustil, da bi začela vlada v svojih kletnih prostorih – sredi hude draginje in »zime našega nezadovoljstva« – prenavljati fitnes. Preveč dekadentno.

Če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, bi ministrici za kulturo Asti Vrečko rekel, naj v Berlinu nikar ne spi v Hiltonu, pa čeravno soba v njem stane le 180 evrov na noč – ime Hilton v očeh Slovencev že sicer deluje drago, prestižno, razkošno, dekadentno, kaj šele v tistih »petih črnih mesecih«, ko spanje v Hiltonu tako rekoč avtomatično izgleda kot vrhunec ošabnosti, šopirjenja, elitizma in posmehovanja volivcem. V tistih »petih črnih mesecih« pač slovenska psihologija deluje drugače – to je čas, ko je Slovenija na Hilton več kot alergična. Soba v njem bi lahko stala 10 evrov, pa bi bila nanj še vedno alergična. Ker narobe zveni. Ker pade v »pet črnih mesecev«. Ker je kriza. Ker je draginja. In tu ni nobenih izgovorov ali olajševalnih okoliščin.

Če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi pustil, da strateški svet za prehrano predlaga, da v vrtce in šole uvedejo tudi veganski jedilnik (»na osnovi rastlinskih živil«). V času, ko draginja skrbi, da imajo ljudje čedalje večje težave s sestavljanjem jedilnika, je uvedba veganskega jedilnika slaba zamisel, že kar cinizem. V tistih »petih črnih mesecih« pa takšne zamisli itak zvenijo kot snobizem in posmehovanje. A je to res nujno? Od Golobove vlade bi v občutljivih časih pričakovali malce več občutljivosti – in verjetno bi jo tudi dočakali, če bi ji svetovalci in prišepetovalci povedali za sindrom »petih črnih mesecev«. Zamisel, ki naj bi bila dobra za zdravje otrok in mladostnikov, je slaba za zdravje vlade. Nekaj je gotovo: pobudnik te zamisli ni slišal za sindrom »petih črnih mesecev«.

Če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi vsiljeval novele zakona o tujcih, ki tuje delavce ločuje od družin. Če družinski člani tujega delavca ne bodo znali slovensko oziroma če ne bodo predložili potrdila o opravljenem izpitu iz znanja slovenskega jezika, ne bodo smeli živeti v Sloveniji (če bodo slovenski jezik obvladali na vstopni ravni A1, jim bodo podaljšali dovoljenje za začasno bivanje; če bodo slovenski jezik obvladali na osnovni ravni A2, pa bodo dobili dovoljenje za stalno prebivanje; bo to veljalo tudi za belce in kristjane?). To – logika »bodimo-mi-Janša-da-Janša-ne-bi-mogel-biti-Janša-in-organizirati-referenduma-o-izgonu-tujcev« (Miro Cerar je dal po tej logiki na mejo s Hrvaško postaviti »tehnične ovire«, da bi zmanjšal Janšev manevrski prostor) – je slaba zamisel, kajti v Sloveniji je vse preveč ljudi, ki so bili nekoč tujci, v vseh teh letih pa so se že tako integrirali in asimilirali, da se v tistih »petih črnih mesecih« odzivajo natanko kot Slovenci – ksenofobni, »janševski« zakoni, ki tako očitno diskriminirajo, jih motijo, žalijo, jezijo. Junija jih morda ne bi, vsaj ne tako zelo kot marca. In iskreno rečeno, če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, potem v slavnostnem govoru na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti ne bi opeval »prve slovenske države Karantanije«, saj je slovenska družba preprosto nacionalno preveč mešana in multikulturna, da bi lahko s tem osvojil še koga – poleg slavilcev Janševega Noriškega kraljestva.

In dalje, če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi pustil, da trgovci kar povprek dvigujejo marže in vse po vrsti brezmejno dražijo (če že ravno tistim, ki so bajno profitirali s pandemijsko krizo, ni pobral ekscesnih dobičkov, jih bo pobral vsaj tistim, ki zdaj ekscesne dobičke mlatijo z zlorabljanjem draginje?). Če bi vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi Slovencev vabil v trgovino z orožjem. In seveda, če bi vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, ne bi »mešal javnega in zasebnega«, kot njegovi sodelavci in sodelavke ljubkovalno imenujejo nepotizem – posedanje njegove nove partnerke, zagovornice pravic živali, na delovnih sestankih v kabinetu predsednika vlade. V tistih »petih črnih mesecih« Slovenci raje vidijo, da vlado vodi iskrena želja po izboljšanju položaja ljudi, ne pa toliko »iskrena želja po izboljšanju položaja živali«, kot je Golobov kabinet definiral to, kar so zagovornice in zagovorniki pravic živali počeli v vladni palači. Februar – četrti mesec eksistencialne črnine, hladu, jeze, nejevolje, depresije, resentimenta, razočaranj, nestrpnosti, zavrnitev, zatemnitev in mizantropije – res ni mesec za predstavljanje nove zaročenke.

Država ni podjetje

A kot rečeno: Golob ne ve za sindrom »petih črnih mesecev«. Ni še slišal. Svetovalci in prišepetovalci so mu ga, žal, pozabili omeniti.

Če bi Golob vedel za sindrom »petih črnih mesecev«, bi ministrici za kulturo Asti Vrečko rekel, naj v Berlinu nikar ne spi v Hiltonu, pa čeravno soba v njem stane le 180 evrov na noč.

Zato se je stalil. In zato se je stalila vlada. Če se kot slovenski premier ne zavedaš sindroma »petih črnih mesecev«, ti tudi fotografiranje z ukrajinskim predsednikom Zelenskim prav nič ne pomaga. »Črnina« ga pogoltne. Kaj bi šele bilo, če slovenski športniki – od skakalcev do alpskih smučarjev – letošnjo zimo, okej, tistih »pet črnih mesecev«, ne bi tako blazno blesteli. Nekaj je namreč povsem jasno: če gre v tistih »petih črnih mesecih« našim zimskim športnikom zelo dobro, potem to na Slovence blagodejno vpliva, tako da so malce manj tečni, zoprni, popadljivi in vzkipljivi – tudi manj tesnobni in depresivni so. Kar je dobro za slovensko vlado. Tudi za Golobovo. Če ne bi bilo vseh tistih silnih uspehov slovenskih športnikov, bi se še bolj stalila. Z Golobom vred. Imel je res srečo, da se sindroma »petih črnih mesecev« ni zavedal v času, ko so slovenski športniki blesteli in zažigali in delovali kot antidepresivi.

Ne, za premiera res ni dobro, da ne ve za »pet črnih mesecev«, zlasti ne za premiera, ki je novi obraz in ki vodi stranko novih obrazov – novi obraz namreč nikoli nima ravno lojalne volilne baze. Ne poznajo se. Nimajo skupne zgodovine, skupne preteklosti. Ni jih zbližal skupni boj. Volivci novega obraza so labilni, nezanesljivi, provizorični, priložnostni – niso njegovi feni. Vanj emocionalno niso praktično ničesar investirali. Takoj se lahko splašijo. Takoj lahko pobegnejo. In prebegnejo. Že ob prvem nezadovoljstvu. Ob prvem ogorčenju. Ob prvem zdrsu. Ob prvem razočaranju. Vseeno jim je zanj.

In teh »pet črnih mesecev« je ključnih – takrat mora novi obraz zelo paziti, kaj počne. In kako. Ali bolje rečeno: tistih »pet črnih mesecev« se mora vsak dan – vsak trenutek – zavedati, kdo ga je pripeljal na oblast. Zato ne more opevati Karantanije. Zato ne more predlagati »janševskih« zakonov. Zato ne more opravljati kadrovanja, ki spominja na politično podrejanje policije. Zato ne more vsiljevati zakonov, ki tuje delavce ločujejo od družin. Zato ne more mešati javnega in zasebnega. Zato ne more izživljati nepotizma. In zato nacionalke ne more puščati Janševim operativcem.

Golob tega ni vedel. Ne, ni vedel, da mora v tistih »petih črnih mesecih« izredno paziti, da ne razočara in izgubi teh, ki so ga pripeljali na oblast. Če izgubi te, potem hitro izgubi tudi ostale. In nenadoma je v vojni z vsemi. Na vseh frontah. To se je zgodilo Golobu.

S časovnicami impresioniraš nadzorni svet podjetja – ali delničarje podjetja. Volivcev pa časovnice ne impresionirajo.

Njegovi svetovalci in prišepetovalci bodo rekli: Za sindrom »petih črnih mesecev« še nismo slišali! Ne obstaja! To je čista izmišljotina! Ne, ni res, ni izmišljotina – obstaja; hej, pravkar se je zgodil Robertu Golobu! Na odprti sceni. Brez olepšav. Golob je doživel sindrom »petih črnih mesecev« in ta ga je stalil. Golob se je stalil, ker ni vedel za sindrom »petih črnih mesecev«. Ali bolje rečeno: stalil se je, ker se je obnašal tako, kot da sindrom »petih črnih mesecev« ne obstaja.

Sliši se čudno in neverjetno, toda to je del slovenske folklore: teh »pet črnih mesecev« je v Sloveniji na oblasti ljudstvo, ne pa vlada. A Golob tega ni vedel, zato ni vedel, da bi moral tistih »pet črnih mesecev« oblast taktno prepustiti ljudstvu. Ja, moral bi se obnašati, kot da ni na oblasti. Kot da ne vlada. Moral bi ustvarjati vtis, da ljudstvu le bere misli – da torej le dela namesto ljudstva in izpolnjuje njegovo voljo. In to je vse. Ljudstvo pač teh »pet črnih mesecev« ne trpi nobenega vladarja ali gospodarja. Vlada na teritoriju republike Slovenije ponovno prevzame oblast, pristojnost in suverenost šele, ko posije tisto prvo pravo, toplo sonce, ko se torej Slovenija otopli in zmehča.

Hočeš vladati Slovencem? Le – toda maja. Hočeš spati v berlinskem Hiltonu? Le – toda maja. Hočeš ljudstvu predstaviti novo zaročenko? Le – toda maja. Hočeš v vrtce in šole uvesti možnost veganskega jedilnika? Le – toda maja. Hočeš opoldne teči gol skozi središče Ljubljane? Le – toda maja.

Golob tega ni vedel.

Ironično, svetovalci in prišepetovalci Robertu Golobu niso bili sposobni povedati za ključni in usodni slovenski politični koncept, za sindrom »petih črnih mesecev«, sposobni pa so mu bili prodati – časovnico. Ta »magična« beseda je postala nova »velika« stvar. Nenehno je v obtoku. In Golob jo stalno ponavlja. Kot da bi mu svetovalci in prišepetovalci rekli: Kar ponavljaj jo! Čim pogosteje, da se prime in da jo Slovenci posvojijo! Časovnica, časovnica, časovnica! Če rečeš časovnica, namreč ustvariš vtis, da je stvar opravljena! Rečeš časovnica, pa se zdi, da je predvolilna obljuba izpolnjena! Ničesar več ti ni treba storiti: rečeš samo časovnica!

Problem je le v tem, da je sindrom »petih črnih mesecev« povozil časovnico. S časovnicami impresioniraš nadzorni svet podjetja – ali delničarje podjetja. Volivcev pa časovnice ne impresionirajo. Zdravnika potrebujejo zdajle – časovnica jih dela le še bolj bolne. Stanovanje potrebujejo zdajle – časovnica jih dela le še bolj brezdomne. Višje pokojnine potrebujejo zdajle – časovnica jih le še bolj socialno hromi. Dolgotrajno oskrbo potrebujejo zdajle – časovnica jih dela le še bolj mrtve.

Podjetje je morda splet časovnic, država pa ne. Država ni podjetje.

Soba z razgledom

A to, da Golob ni vedel za slovenski sindrom »petih črnih mesecev«, ne preseneča – Golob ne prihaja iz politike, temveč iz gospodarstva. Prej ni bil dolgoletni predsednik te ali one stranke ali minister, temveč direktor. Zato tudi misli, da je država kot podjetje. In da lahko državo vodiš kot podjetje. Toda to je le star neoliberalni trik. In slovenski direktorji in podjetniki – itak feni privatizacije, vitke države, nizkih davkov – so prežeti z neoliberalnimi puhlicami, zato ne preseneča, da se zdaj, ko Golobu ne gre, serijsko javljajo. Ne vedo več, kaj bi s svojo genialno podjetnostjo, pa bi vodili državo, ampak mimogrede – hkrati bi še naprej vodili svoja podjetja. Vodenje države ti itak vzame le uro ali dve na dan. Nič več. Slovenija je malce večje podjetje. Vsak, ki je vodil malce večje podjetje, lahko postane slovenski premier. Vse mu je jasno.

Tudi Golob je očitno mislil, da je Slovenija kot malce večje podjetje – in da jo je mogoče voditi kot malce večje podjetje.

V resnici je ravno nasprotno: država ni podjetje. In države ne moreš voditi kot podjetje. Če si direktor podjetja, lahko odpustiš polovico delavcev, podjetje lahko preseliš v tujino, lahko se noč in dan delaš, da ti je vse jasno, mirno lahko nižaš stroške in vseeno ti je, kako živijo tvoji delavci, kaj hočejo, o čem razmišljajo in sanjajo, kakšne so njihove afinitete in preference. Ko postaneš slovenski premier, je vse drugače: volivcev ne moreš odpuščati, Slovenije ne moreš preseliti v tujino (na Madžarsko, heh), stroškov ne moreš nižati in ne more ti biti vseeno, kako živijo ljudje, kaj hočejo, o čem razmišljajo in sanjajo, kakšne so njihove afinitete in preference. Če si premier, se ne smeš obnašati kot direktor podjetja – če se obnašaš kot direktor podjetja, potem avtomatično nasankajo tisti spodaj, ki začnejo vstajati. In kmalu imaš polne ulice in trge. Še toliko bolj, ko se vse iz dneva v dan le draži, draži in draži. In ko imajo ljudje občutek, da so iz dneva v dan čedalje revnejši.

To se je zgodilo Golobu, ki se obnaša vse preveč direktorsko. Kar pomeni dvoje. Prvič, domišlja si, da mu je vse jasno – sam bo vodil zdravstveno reformo, sam bo vodil davčno reformo, sam bo komuniciral z ljudstvom in tako dalje. Ni se le obdal s svetovalci in prišepetovalci, ki so mu pozabili omeniti slovenski sindrom »petih črnih mesecev«, ampak se je očitno obdal tudi z ministri, ki jih mora nadomeščati. In drugič, s podjetniško logiko slovenskega zasebnika skuša utemeljevati nacionalni interes: vse to sem sam dosegel, zato mi ne bo nihče govoril, kaj naj počnem – in zato mi ne bo nihče govoril, da moja partnerka ne sme sestankovati v mojem kabinetu! V deželi sindroma »petih črnih mesecev« je to norčevanje iz belega kruha.

Golob je bil direktor podjetja. To je ljudem všeč. Najraje volijo uspešne. Če mu je tam uspelo, mu bo tudi tu! Zna delati denar! A to še nič ne pomeni: prvič, če imaš denar, iz njega zlahka delaš denar; in drugič, če znaš delati denar, še ne pomeni, da znaš voditi državo. Spozna se na denar, ne pa tudi na družbo. Obvlada ekonomijo, ne pa družbenih ved. Vpogled ima v finance, nima pa vpogleda v družbo – v njeno logiko, v njeno dialektiko, v njeno delovanje.

Aha, empatija – tu Goloba zmanjka.

Če bi imel vpogled v tkivo in logiko delovanja slovenske družbe (in v anatomijo sindroma »petih črnih mesecev«), ne bi nikoli počel tega, kar počne, saj bi vedel, da čas velike draginje morda ni ravno čas za razprave o veganskem jedilniku in pravicah živali, da bi moral imeti ničelno stopnjo tolerance do privatizacije javnega zdravstva, da ne bi smel govoriti, da je vojna poslovna priložnost in da bi morala Slovenija sodelovati pri proizvodnji streliva za ukrajinsko vojno, da mesijanstvo deluje pretirano, da prihodnosti Slovenije ne bi smel staviti na enega človeka (delno zaposlenega pri zasebniku, ki naj bi ga reguliral!), da bi moral izpolniti več kot le osem političnih zavez, ki jih je dal Glasu ljudstva, da bi si slovenska vlada zaslužila boljše svetovalce in prišepetovalce, da je ločevanje tujih delavcev od družin le nepotrebno hojsanje, da mu nepotizem zelo slabo pristoji in da njegova partnerka ne paše v njegov kabinet.

Če bi imel vpogled v tkivo in logiko delovanja slovenske družbe, bi se zavedal, da s svojim taljenjem in odpovedovanjem odpira pot demagogiji in populizmu – in morda celo novim poskusom fašizacije Slovenije.

In seveda, če bi imel vpogled v tkivo in logiko delovanja slovenske družbe, bi odstavil sdsovsko vodstvo nacionalke, ker dela gospodarsko škodo, obenem pa sami nacionalki zagotovil uredniško avtonomijo, novinarsko neodvisnost in delovanje v javnem interesu. Pa naj tožijo! Tako kot sta tožila Igor Kadunc in Natalija Gorščak – in ko sta tožbi dobila, se ni itak nič zgodilo.

Premier mora biti po malem sociolog, antropolog, etnolog, psiholog, kulturolog, futurolog, ideolog in meteorolog. In ja – soba z razgledom. Direktorju podjetja tega ni treba – misliti mora le na dobiček. Premier pa mora imeti vpogled v tkivo družbe, sanje, negotovost in jezo ljudi – in v razloge, zakaj novi obrazi v Sloveniji ne trajajo.

Od Roberta Goloba so vsi veliko pričakovali. Ja, pričakovanja so bila enormna. Ekstremna. Od Goloba se ni pričakovalo le, da bo boljši od Janše, ampak tudi, da bo boljši od Boruta Pahorja, Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca. Potem pa je spregledal, da živi v Sloveniji, da v Sloveniji še kako obstaja sindrom »petih črnih mesecev« in da država ni podjetje, tako da ga zdaj morda ne bi več rešilo niti to, če bi bil boljši od vseh štirih skupaj.