Živali imajo svoje pravice

Ali bomo spremenili odnos do živali ali pa nas ne bo več

Kmetje, točneje njihov krovni sindikat, so odstopili od pogajanj z vlado. Namesto tega na čelu s Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije napovedujejo nov vseslovenski protestni shod, referendum, ustavno presojo, malodane državljansko nepokorščino. Razlog? Novela zakona o varstvu živali, ki prinaša nekatere novosti, namenjene izboljšanju položaja rejnih živali in hišnih ljubljenčkov.

Zakonska novela, ki so jo v parlamentarni postopek vložili poslanke in poslanci s prvopodpisano poslanko SD in podpredsednico državnega zbora Meiro Hot (pridružili pa sta se ji še Tanja Greif in Urška Klakočar Zupančič), prinaša spremembe na področju pravic živali – med temi je največ prahu dvignila prepoved privezovanja psov, kmetom pa se zdi najbolj moteča uvedba »pooblaščenih svetovalcev«, predstavnikov nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju, ki bi po dodatnem usposabljanju in pridobitvi licence lahko uradnim inšpekcijam in upravam pomagali pri odkrivanju nehumanega ravnanja z živalmi ter drugih kršitev na tem področju. Zakon prinaša tudi ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali, specializirane inšpekcije za varstvo živali, obvezen videonadzor v klavnicah, popolno prepoved prikazovanja in nastopanja živali v cirkusu, opredelitev hude malomarnosti kot mučenja živali in še nekatere druge novosti.

Kot je dejala Meira Hot, za spremembami stojijo, ker so prepričani, da so potrebne, da pa so se seveda pripravljeni pogovarjati o vsebini zakona. Z druge strani, ki jo je zastopal predvsem predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič, je slišati opozorila, da je v novem zakonu vse slabo, upanje, »da bo parlamentarna zakonodajnopravna služba zakon raztrgala«, ter napoved referenduma in ustavne presoje.

Daleč najspornejše je po njihovem mnenju povečanje nadzora nad ravnanjem z živalmi. Gre za to, da bi lahko »najmanj tri leta aktiven član nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali,« opravil posebno in s strani države regulirano uradno izobraževanje ter po opravljanem izpitu pridobil pravico sodelovati v postopkih pridobivanja dokazov o nezakonitih praksah pri ravnanju z živalmi, torej v postopkih, ki sicer ostajajo v domeni veterinarjev. V bistvu gre za pravno ureditev za zdaj neurejenega področja teh dejavnosti, ki jih izvajajo različni aktivisti za varstvo živali in ki iz dneva v dan ponujajo vedno nove dokaze o nehumanem ravnanju z živalmi na kmetijah, v kmetijskih obratih in klavnicah. In s tem kažejo, da veljavni sistem nadzora oziroma inšpektorat na tem področju ne deluje dovolj dobro. Meira Hot pojasnjuje, da uvajajo sodelovanje nevladnih organizacij »kot pomoč inšpekcijskim službam, ki tudi same priznavajo, da so kadrovsko izjemno podhranjene, da imajo zelo široko področje dela in zaradi tega ne utegnejo na terenu sprotno in učinkovito ukrepati«.

Pri tem se je treba vprašati, zakaj in kateri rejci in drugi lastniki živali nasprotujejo nekoliko strožjemu nadzoru na tem področju. Tisti, ki spoštujejo veljavno zakonodajo, verjetno ne. Mar ne bi vsak hlev, vsak pašnik, vsak dom, vsak sprehod s kužkom moral biti tak, da nam ga ne bi bilo nerodno pokazati? Sporočilo krovnih kmetijskih organizacij, kar zadeva odnos do živali, pa tudi širše do kmetovanja, do narave in okolja – naj vse ostane po starem in naj bo na kmetiji kmet sam svoj gospodar – ni dobro.

Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki je odraščal na kmetiji in kasneje v življenju zagotovil dom več deset zapuščenim in zlorabljenim živalim, ki bi sicer v mukah umrle ali bile usmrčene, je recimo prepričan, da je »do skrajnosti zavožene medčloveške odnose mogoče sanirati le preko humanega in spoštljivega ravnanja z živalmi« in da se bomo prej ko slej primorani »odpovedati občutni količini dosedanjega ugodja in blagostanja ter tudi vseh drugih privilegijev, ki izvirajo iz našega imperialnega načina življenja in ki je kot tako mogoče samo zato, ker se napaja med drugim tudi z brezobzirnim izkoriščanjem živali in narave nasploh«.