Film tedna / Nekega lepega jutra

V zgodbi o žalovanju in slutnji nove ljubezni, se tako kot v resničnem življenju, prepletajo minevanje in porajanje, bolečina in radost, izguba in upanje

V Kinodvoru bo od 25. aprila na ogled film Nekega lepega jutra, v katerem režiserka Mia Hansen-Love po filmu Bergmanov otok nadaljuje z avtobiografskimi motivi – tokrat spregovori o soočanju z boleznijo svojega očeta. V zgodbi o žalovanju in slutnji nove ljubezni, se tako kot v resničnem življenju, prepletajo minevanje in porajanje, bolečina in radost, izguba in upanje.

Sandra je mati samohranilka, ki dela kot tolmačka pri pomembnih mednarodnih dogodkih. Ob vsakodnevnih opravilih redno obiskuje svojega očeta, upokojenega profesorja filozofije, ki trpi za Bensonovim sindromom, nevrodegenerativnim obolenjem, ki spominja na demenco. Sandra mora s svojo materjo poskrbeti za vse bolj ubogega očeta in se odločiti, ali ga poslati v dom za ostarele. V teh težkih časih pa se dogajajo tudi prijetni dogodki. Sandra po dolgem času sreča Clémenta, prijatelja iz preteklosti. Čeprav je on v zvezi, med njima preskoči iskrica, ki zaneti strastno razmerje.

"Moj scenarij je delno navdihnila očetova bolezen, ko je bil še živ. Poskušala sem osmisliti stvari, ki sem jih prestajala. Povedati sem hotela zgodbo o tem, kako je žalovati za nekom, ki je še vedno živ. Georg ni več oče, kakršnega je Sandra poznala, a je še vedno prisoten. Čeprav njegov um propada, del njega – njegova senzibilnost, njegovo bistvo – ostaja. Želela sem, da bi ljudje začutili to sočasno izginjanje in ostajanje; na videz protislovno dogajanje je bilo zame močan vir čustev. Pokazati sem skušala globoko vez, ki presega bolezen; povedati zgodbo o tem nenavadnem žalovanju, da bi ga morda lahko bolje razumeli in premagali trpljenje, ki za dolgo časa zasenči vse drugo. Na koncu se mora Sandra, da bi se vrnila v življenje, osvoboditi očeta. V tem je nekaj sebičnega, vendar je nujno. Sandra sprejme srečo, ki ji je ponujena, a gre za obliko zapustitve. Počuti se krivo," je zapisala režiserka.

Mia Hansen-Løve je še pred formalnim šolanjem na pariškem Konservatoriju dramskih umetnosti kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa Konec avgusta, začetek septembra (1998) in Les destinées sentimentales (2000). Med letoma 2003 in 2005 je pisala za Cahiers du Cinéma in režirala nekaj kratkih filmov.

Celovečernemu prvencu Vse je oproščeno (2007) so sledili Oče mojih otrok (2009, posebna nagrada žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu), Zbogom, prva ljubezen (2011, posebna omemba v Locarnu), Eden (2014), Prihodnost (2016, srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu) in Maya (2018). V Kinodvoru so nazadnje predvajali njen sedmi celovečerec Bergmanov otok (2022), s katerim se je prvič uvrstila v glavni program festivala v Cannesu. Za film Nekega lepega jutra je na omenjenem festivalu lani prejela nagrado Europa Cinemas Label v sekciji Štirinajst dni režiserjev.

v5n-FsTb6VY