Umetnost kot zdravilni proces

Zatemnjeno Špitalsko kapelo v Celju ožarjajo videoprojekcije, ki s svojimi grotesknimi oblikami, barvami in ritmom ustvarjajo neprijetno, zadušljivo, skoraj srhljivo vzdušje. A na trenutke ga ublaži pomirjujoča mavrična mehkoba, ki zaobjame stene. Na tleh je moč izluščiti bitje, ki ima po telesu posejane tumorjaste tvorbe. Videti je bolno, nebogljeno. Ujeto je v nekakšen kovinski okvir, iz katerega se poskuša osvoboditi.

Bitje, ki se je borilo pred nami, je bila vse vidnejša vizualna umetnica mlajše generacije Tatiana Kocmur (letnik 1992), umetniško delo, ki smo ga spremljali, pa njen najnovejši performans z naslovom The Following Body. Konec novembra ga je v produkciji društva Pekinpah najprej izvedla v Celju, zatem pa še v Participativni ljubljanski avtonomni coni (PLAC) in na Mednarodnem feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore.

V tem performansu, ki ga bo naslednjič moč doživeti junija na Spider festivalu in julija v ljubljanski Galeriji Škuc, je raziskovala posledice spolnega in telesnega nasilja. Tema je aktualna že zaradi številnih razkritij spolnega nasilja, ki jih je, tudi pri nas, v zadnjih letih spodbudilo gibanje #jaztudi, njo pa je spodbudil pretres, ki ga je občutila, ko ji je bližnja oseba razkrila, da je preživela spolno nasilje, o čemer je lahko spregovorila šele desetletje pozneje. Začela je razmišljati, kaj se zgodi v telesu, ko doživi takšno nasilje, o tišini, ki nastane, o šoku, vdoru tuje sile, ki je ni mogoče razumeti, ki preseka s tem, kar si bila. Želela je prikazati notranji konflikt, ki je neviden, pravzaprav ga ni mogoče upodobiti.

V Špitalski kapeli je skušala to storiti s pomočjo kovinske konstrukcije, težke, hladne, omejujoče in obremenjujoče, od katere se je nazadnje odcepila – in s tem simbolno zaživela na novo, čeprav zlorabljeno telo potrebuje še veliko potrpežljivosti, poguma in moči, da bo predelalo travmatične dogodke in samo sebe sprejelo.

Zavedanje, da je njen medij telo, je prišlo, potem ko je zbolela za alopecijo, avtoimunsko boleznijo, ki ji je povzročila izpadanje las v krogih.

A na začetku svoje ustvarjalne poti si Tatiana Kocmur ni predstavljala, da jo bo pot zanesla v polje performansa, kjer bo njeno osrednje izrazno sredstvo telo. Zase namreč pravi, da je ena tistih romantičnih umetnic, ki so se že od malih nog videle predvsem s čopičem v rokah.

Risala je, odkar pomni, to je bil njen način sporazumevanja s svetom. Sprva v Argentini – kot otrok argentinske matere in argentinskega očeta slovenskih korenin je prvih deset let življenja namreč preživela v 15-milijonskem Buenos Airesu. Nato so se z družino preselili na drugo celino, v malo Slovenijo. Spominja se, kako razdvojena, izgubljena je bila takrat. Vse je bilo novo – država, okolje, vrstniki. Iskala je svojo identiteto in priznava, da tisto dogajanje predeluje še danes. A že takrat je bilo jasno: postala bo slikarka in ta začrtana pot jo je vodila najprej na ljubljansko Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, zatem pa še na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje.

Tam je že dokaj hitro razvila svoj prepoznaven slikarski slog. Zaznamujejo ga močne barve, bleščice, različni vzorci, teksture in detajli, ki nemudoma pritegnejo pozornost in jo preusmerijo k vsebini, praviloma družbeno-kritični, na prvi pogled skriti pod kričečimi barvnimi plastmi. Pogosto se je humorno lotila oglasov in medijskih vsebin, denimo udarnih sloganov in barvne prenasičenosti, s čimer je opozarjala na sporno idealizirano upodabljanje ženskega telesa v potrošniški družbi. Na akademiji je diplomirala leta 2015 (magistrirala pa 2020), a skozi čas je rasel občutek, da se prek slikarstva, čeprav je ostalo pomemben del njenega ustvarjanja, ne more dokončno izraziti.

Zavedanje, da je njen medij lahko tudi telo, je prišlo, potem ko je zbolela za alopecijo, avtoimunsko boleznijo, ki ji je povzročila izpadanje las v krogih. V teh turbulentnih časih sramovanja, prikrivanja in neuravnovešenosti je začutila, da ji telo govori, da mora spremeniti pogled nase. Če je prej bežala in zatirala tesnobne misli in svoje telo zapostavljala, je zdaj v njem našla primarno orodje za izražanje. S performansom Alopecia areata (2018), kjer se je s trganjem materiala osvobodila iz tekstilnega kokona in iz njega stopila s pobrito glavo ter oblačilom s poudarjenimi luknjami, je obravnavala telesno in mentalno stanje tesnobe, ki se skozi proces prečiščevanja spremeni v nekaj boljšega, osvobojenega, v sprejemanje. Performansi so zanjo postali nekakšen zdravilni proces, terapija skozi posvečena dejanja, ki vodijo v odrešitev.

Njeno umetniško prakso močno zaznamuje sodelovanje z drugimi umetniki ter s tem prehajanje med različnimi umetniškimi disciplinami in želja po ustvarjanju dogodkov v živo, nekakšnih živih podob. Tako je na primer svoj projekt Od 1,5 do COLLI 6,66’, ki ga je izvedla v okviru rezidence Incontro d’arte v Izoli in Bologni, porodil pa se je iz tesnobe in omejenosti fizičnega prostora v času pandemije, razširila in nadaljevala skupaj z drugimi umetniki – s plesalko Lizo Šimenc, s katero redno sodelujeta, z intermedijskim umetnikom, skladateljem in programerjem Borutom Savskim ter z italijanskim umetnikom Giampaolom Parrillo.

Eno njenih najdaljših in najbolj plodovitih sodelovanj pa se je razvilo z umetnikom Franciscom Tomsichem, Urugvajcem s slovenskimi koreninami, s katerim sta ustanovila platformo za produkcijo, razstavljanje in raziskovanje performativne umetnosti Translacija/Traslación. Pod njenim okriljem od leta 2018 razvijata projekt Rdeče niti, ki temelji na spominu ljudi. Tega, tako kolektivnega kot posamičnega, najraje preverjata z intervjuji. Za začetek sta se lotila odmevnega performansa Franca Purga Where is the line? iz leta 1998 v ljubljanski Galeriji Škuc, kjer je umetnik skupaj z mesarjem zaklal tele, medtem ko so se v sosednji sobi obiskovalci gostili ob mesnih narezkih.

In čeprav se zadnja leta posveča predvsem performansom, se ji zdi, da tudi s slikarstvom še ni opravila. Še več, performansi so ji odprli nova obzorja tudi v slikarstvu. Nazadnje je bilo eno izmed njenih platen, slika z naslovom Duos habet et bene pendentes (Ima dva in lepo visita), ki upodablja žensko v papeški opravi in nasprotuje stereotipnemu prikazovanju spolov, prikazano na odmevni skupinski razstavi Ne tič ne ptička v ljubljanski galeriji Kresija. S platna je barvne poteze potegnila še na stene razstavnega prostora, kot bi slika eksplodirala v prostoru in se nadaljevala v neskončnost ter s tem fizično in simbolno presegla meje slikarskega medija.