V glavi kulturnega bojevnika, ki hoče postati ameriški predsednik

Floridski guverner Ron DeSantis je korporaciji Disney zagrozil, da bo poleg njenega slovitega floridskega Disney Worlda zgradil orjaško jetnišnico. Disneyju hoče pokvariti razgled, igro in posle. Pokazati hoče, kaj vse si upa. In kako daleč je pripravljen iti. Pokazati hoče, da je nad njim le širno nebo. A ta grožnja je le grožnja in nič več – DeSantis, fanatični, populistični republikanec, skuša le narediti vtis. Disney ima namreč okrog Disney Worlda v lasti toliko zemlje, da se DeSantisove jetnišnice iz Disney Worlda ne bi videlo niti s teleskopom, kaj šele s prostim očesom. Ne, obiskovalcev Disney Worlda ne bi motila.

DeSantis, ki ga liberalci serijsko razglašajo za fašista (in avtokrata), je v vojni z Disneyjem. In ta vojna traja že eno leto, zdaj je le prešla v skrajno fazo. DeSantis se je oborožil. Grozi s terorjem. Še malo, pa bo – v slogu Donalda Trumpa, najslavnejšega floridskega rezidenta, parkiranega v Mar-a-Lagu – oznanil, da bi lahko na Floridi sredi Miamija ustrelil človeka, pa se mu ne bi nič zgodilo. Njegova grožnja z izgradnjo orjaške jetnišnice zraven Disney Worlda itak zveni kot nadaljevanje Trumpove grožnje z izgradnjo orjaškega zidu na ameriško-mehiški meji (ko je DeSantis leta 2018 kandidiral za guvernerja, je posnel oglas, v katerem je svoje otroke učil, kako se »gradi zid« in kako se reče »Naredimo Ameriko spet veliko«). Trumpova grožnja je bila del predvolilne kampanje. DeSantisova grožnja – »floridska verzija strela, ki se ga sliši okrog sveta« – je del predpredvolilne kampanje. Svoje predsedniške kandidature namreč uradno še ni napovedal, a povsem jasno je, da jo pripravlja, da sondira teren (potuje po Ameriki, promovira svojo knjigo Pogum biti svoboden – floridski načrt za ameriški preporod, obiskuje republikanske donatorje, kongresnike, guvernerje, operativce, vplivneže in zvezne države, v katerih bodo prve republikanske predsedniške primarne volitve, ipd.) in da bo zdaj zdaj rekel da. Z vojno proti Disneyju – ki vključuje tudi grožnjo z izgradnjo jetnišnice – skuša doseči natanko to, kar je Trump leta 2015, ko je vstopil v predvolilno tekmo, dosegel s svojo izjavo, da so Mehičani, ki prihajajo v Ameriko, le navadni kriminalci, posiljevalci in morilci: mobilizirati, sfanatizirati in radikalizirati hoče svojo volilno bazo.

Na vsak način hoče biti šokanten, brutalen in disruptiven – kot Trump. Ne brez razloga: DeSantis, ki je nekoč rekel, da se v vsem povsem strinja s Trumpom (ki pravi, da ga je, ko je kandidiral za guvernerja, »s solzami v očeh« prosil za podporo), je edini Trumpov resni tekmec v boju za predsedniško nominacijo republikanske stranke. Zato se je tako pompozno oprijel kulturnega boja. In zato hoče izgledati kot ultimativni kulturni bojevnik. Kot ta, ki bo odločno in učinkovito ustavil vse tisto, kar gre republikanski volilni bazi najbolj na živce – »kulturni marksizem«, »wokism« in »ideologija spola«.

Republikanci kulturno vojno furajo pod pretvezo skrbi za otroke. Zakaj? Ker to počnejo za dobro otrok, so pri tem lahko nestrpni, homofobični in sovražni!

DeSantis hoče pokazati, da je v kulturnem boju še odločnejši, pogumnejši in učinkovitejši od Trumpa. A zaradi te njegove kaprice – zaradi njegove kulturne vojne, zaradi njegove volje do predsedniške kandidature (kdo ve, morda sploh ne bo kandidiral) – bodo mnogi umrli.

Ideologija

Vse se je začelo lani spomladi, ko je Ron DeSantis – tedaj že z enim očesom na predsedniški kandidaturi (Trump se je zdel izgubljen in pozabljen, Biden pa premagljiv) – odprl novo bojišče kulturne vojne: v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole! Floridski kongres, ki ga nadzirajo DeSantisovi republikanci, je namreč sprejel zakon HB 1557, ki je v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole strogo in popolnoma prepovedal kakršnokoli učenje o spolni orientaciji in spolni identiteti. O transspolnih osebah in skupnosti LGBTIQA+ odslej v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole ne sme biti več niti besede. Še več: o spolni orientaciji in spolni identiteti se tudi ne sme več učiti »na način, ki bi bil neprimeren starosti učencev ali njihovi razvojni stopnji, kot jo določajo državni standardi«. Zakon to strogo in popolnoma prepoveduje. Prav ta fraza – »neprimeren starosti učencev ali njihovi razvojni stopnji« – pa vse popadljivejši desnici in njeni kulturbundovski moralni policiji omogoča brezmejne zlorabe, saj je te prepovedi mogoče razširiti tudi na višje starosti, potemtakem na višje razrede, celo na gimnazijce, če hočete.

To kakopak še ni vse. Še zdaleč ne. Zakon namreč učiteljem in učiteljicam nalaga, da morajo starše obvestiti, če pri otroku zaznajo kake čudne učinke šolskih storitev, recimo mentalne ali prehranske motnje. Kritiki tega zakona pravijo, da je povsem jasno, kam pes taco moli: učitelji in učiteljice bodo morali ovajati učence, ali bolje rečeno – staršem bodo morali javiti, če bo njihov otrok spolno »zašel«. Če bodo ugotovili, da je ta ali oni učenec gej ali trans, ga bodo morali prijaviti. Zakon učitelje in učiteljice spreminja v stroj za outing.

A tudi to še ni vse: zakon staršem omogoča, da vrtce in šole tožijo, če dobijo občutek, da na njihova vprašanja o pouku ne odgovarjajo dovolj iskreno in da kršijo zakon ter vendarle dopuščajo prepovedane »sadeže« – učenje o spolni orientaciji in spolni identiteti. Kar seveda pomeni, da ta zakon ustvarja zadušljivo, paranoidno, toksično atmosfero, v kateri noben učitelj ali učiteljica tudi v višjih razredih ne bo več hotel niti upal govoriti o spolni orientaciji in spolni identiteti, o transspolnosti in skupnosti LGBTIQA+. Iz strahu pred tožbo in linčem.

»Poskrbeli bomo, da bodo lahko starši otroke poslali v šole, v katerih bodo dobili izobrazbo, ne pa ideologije,« je oznanil DeSantis, »novi glas republikanske stranke«, ki se je s tem zakonom povsem očitno priklonil dobro znani konspirološki mantri »nove« desnice, da otrok v šoli ne poučujejo, ampak jih indoktrinirajo, da jim torej namesto pouka servirajo ideologijo, sukus te ideologije pa naj bi predstavljala prav »ideologija spola«, govorjenje o tem, da obstaja več spolov, ne le moški in ženski, ter govorjenje o transspolnih osebah in skupnosti LGBTIQA+. Zato desnica nenehno ponavlja: šola otroke kvari in ugrablja, speljati jih hoče staršem, vceplja jim »vrednote«, ki so drugačne od »vrednot« njihovih staršev. Otroci se lahko o spolni orientaciji in spolni identiteti pogovarjajo le s starši, ne pa tudi z učitelji, je poudarjal

DeSantis, ki je ob slavnostnem podpisovanju tega zakona stal ob orjaškem transparentu, na katerem je kričalo: »Zaščitite otroke – Podprite starše«.

DeSantis je Trumpova kopija, replikant, replikanti pa so v svojem imitiranju – repliciranju – ljudi, originalov, hladni. Tako izgleda tudi DeSantis.

Zato niti ne preseneča, da so zakon, s katerim so prepovedali poučevanje o spolni orientaciji in spolni identiteti, uradno poimenovali Zakon o pravicah staršev pri izobraževanju. Simpatizerji so ga pejorativno imenovali »The Anti-Grooming Bill«, saj ta izraz ustvarja vtis, kot da je poučevanje o spolni orientaciji in spolni identiteti nekaj pedofilskega – tisti grooming se namreč nanaša na sprijateljevanje in emocionalno zbliževanje, s katerim se skuša pedofil »spontano« in »nevsiljivo« približati nič hudega slutečemu otroku in njegovi družini. Ker QAnon, teorija zarote, na katero prisegajo trumpovski, republikanski volivci, zagotavlja, da Ameriko vodi liberalna pedofilska kabala, je povsem jasno, pravi Alexander Panetta (CBC News), koga nagovarja ta zakon, ki pa so ga nasprotniki poimenovali »Don’t Say Gay« – ker naj bi v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole prepovedal izrekanje besedice gej. Konec debate. Geji, pa tudi transspolne osebe in sploh LGBTIQA+ ne obstajajo več. A že sam izraz »The Anti-Grooming Bill« pove vse – tisti grooming je namreč tudi stara psovka za geje.

Zakon je homofobičen in histeričen, pa tudi sprt s pametjo in realnostjo: kot da v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole poučujejo o spolni orientaciji in spolni identiteti. Ne, ne poučujejo, tega v učnih načrtih državnih šol ni, le republikanci hočejo svoji volilni bazi pokazati, da so otroke – njihove najdražje – zaščitili pred »ideologijo spola«. Desnica širi fronto kulturne vojne: prizadevanja, da bi v vrtcih in šolah ustavili poučevanje »ideologije spola«, je le nadaljevanje prizadevanj, da bi ustavili poučevanje o rasi in rasizmu, predvsem poučevanje »kritične rasne teorije«, ki razkriva in analizira institucionalne okvire rasizma (motor rasne diskriminacije so pogosto prav benigni, na videz dobronamerni zakoni ipd.), v očeh in retoriki desnice pa je postala vzrok vseh ameriških tegob, motenj in katastrof. »Kritično rasno teorijo« je treba ustaviti zato, ker bi lahko otroke – jasno, belske – navdala z nelagodjem, tesnobo ali občutkom krivde (za rasizem, linče črncev, sužnjelastništvo ipd.). Republikanci s tem le sledijo duhu Trumpovega razvpitega slogana: Naredimo Ameriko spet veliko! Vemo, kako veliko – tako veliko kot v dobrih starih časih, potemtakem tedaj, ko je bil v Ameriki še red in ko so še obstajale spolne in rasne hierarhije, ko so bili moški še moški in ženske ženske, belci belci in črnci črnci.

Influencer

DeSantis, diplomiranec univerz Yale in Harvard, nekdanji kongresnik in odvetnik vojaške mornarice (nekaj časa delujoč tudi v Guantanamu, kjer je gotovo užival v mučenju »sovražnih borcev«), ki je zajezdil to regresivno trumpovsko nostalgijo, je že lani podpisal Zakon o individualni svobodi (alias Stop Wrongs to Our Kids and Employees, alias Stop WOKE Act), s katerim je v javnih šolah in javnih službah prepovedal »kritično rasno teorijo« (in preprečil »indoktrinacijo«), češ da posameznika ni mogoče navdajati z občutkom krivde za stvari, ki so jih zagrešili predstavniki njegove rase, njegove nacionalnosti ali njegovega spola.

Z obema zakonoma, Zakonom o pravicah staršev pri izobraževanju in Zakonom o individualni svobodi, deloma kulturne vojne, ki poteka pod pretvezo skrbi za otroke, je stresel Ameriko. Ja, naredil je vtis – polariziral je Florido, ki velja za »Ameriko Amerike« (in za »nezavedno Amerike«, če hočete), sprožil divje polemike in proteste (»We say gay!«), hkrati pa je dosegel, da so ga opazili tudi drugod po Ameriki in ga začeli jemati resno, kot pomembnega in vplivnega igralca, kot novega poveljnika kulturne vojne, celo influencerja, saj so začeli tudi drugod – v zveznih državah, ki jih nadzirajo republikanci – pripravljati in sprejemati podobne zakonodaje (v Teksasu lahko starše, ki so svojim otrokom omogočili tranzicijo, tožijo za »zlorabo« otrok, v Tennesseeju skušajo prepovedati knjige in učna gradiva, ki življenjski slog pripadnikov skupnosti LGBTIQA+ prikazujejo kot nekaj »normalnega« in »sprejemljivega« ipd.), s katerimi skušajo dobiti kulturno vojno in ustaviti kulturne spremembe, ki so – po njihovo – šle predaleč. Razlog več, da konservativci, ki se tako blazno bojijo »ideologije spola«, da jo razglašajo za demona, pošast in absolutno Zlo, v Ronu DeSantisu vidijo neustrašnega superjunaka, ki je tej ideologiji lastnoročno zadal smrtni udarec. Občutek imajo, da se nanj lahko zanesejo. Tako kot so se lahko zanesli na Trumpa. Da bi se lahko nanj še bolj zanesli, je te dni podpisal nove »bojevniške« zakone, s katerimi skuša zaščititi in rešiti otroke: zakon, ki mladoletnim prepoveduje tranzicijo, zakon, ki transspolnim osebam prepoveduje uporabo stranišča po lastni izbiri (uporabljajo lahko le tisto stranišče, ki ustreza njihovemu biološkemu spolu), in zakon, ki otrokom prepoveduje oglede drag šovov. In seveda, v šolskih knjižnicah je prepovedal nekatere knjige – in nedavno je prepovedal splav po šestem tednu nosečnosti, le leto po tistem, ko ga je prepovedal po petnajstem tednu nosečnosti. Zdaj lahko do petnajstega tedna nosečnosti splavijo le še ženske, ki so bile žrtve posilstva ali incesta.

DeSantis, ki Florido – kombinacijo hurikanskega in tematskega parka – razglaša za varuhinjo »svetega ognja svobode«, kulturne vojne ni le revitaliziral in ekstremiziral, ampak jo je poosebil.

Republikanci kulturno vojno furajo pod pretvezo skrbi za otroke. Zakaj to počnejo pod pretvezo skrbi za otroke, je na dlani: ker to počnejo za dobro otrok, so lahko nestrpni, homofobični in sovražni! Ker jih žene skrb za uboge, nedolžne otroke, je širjenje nestrpnosti, homofobije in sovraštva sprejemljivo! Hej, za otroke gre!

Desnica otroke – in skrb zanje – zlorablja za politične in populistične namene. Mar ni v tem desničarskem političnem in populističnem zlorabljanju otrok nekaj pedofilskega?

Kritiki DeSantisove zakonodaje tudi svarijo, da bo diskriminirala, marginalizirala, stigmatizirala in demonizirala mlade geje, lezbijke in transspolne osebe, med katerimi že itak beležijo zelo visoko stopnjo depresije in samomorov. Kar seveda pomeni: zato, da bi DeSantis lahko kandidiral za ameriškega predsednika, bodo morali številni trpeti in celo umreti. Zaradi demonizacij, šikaniranj, depresije, brezizhodnosti. Ne pozabite: najsmrtonosnejši napad na skupnost LGBTIQA+ v ameriški zgodovini se je zgodil prav na Floridi – dvanajstega junija 2016 je devetindvajsetletni Omar Mateen, simpatizer Islamske države, v orlandskem gejevskem nočnem klubu Pulse pobil 49 oseb, pripadnikov skupnosti LGBTIQA+.

Do pošastnosti radikalizirani kulturni bojevnik. In hkrati tipični trumpovski republikanec, prepričan, da bo ljudem s kulturno vojno – z eliminacijo skupnosti LGBTIQA+ – »izboljšal« življenje.

DeSanctimonious

In potem je vstopil Disney. Ali natančneje: ko je DeSantis podpisal Zakon o pravicah staršev pri izobraževanju, je Disney odpovedal vse donacije politikom in političnim akcijskim komitejem, predvsem kakopak republikanskim, malce kasneje – sicer s pomenljivo zamudo, kar je številne zaposlene pri Disneyju pognalo v štrajk – pa je sporočil: »Naša družba hoče, da floridski kongres ta zakon odpravi ali pa da ga sodišče razveljavi. Še naprej bomo podpirali vse nacionalne in državne organizacije, ki delajo v tej smeri.«

DeSantis, ki ga liberalci serijsko razglašajo za fašista (in avtokrata), je v vojni z Disneyjem. In ta vojna traja že eno leto, zdaj je le prešla v skrajno fazo.  

DeSantis je takoj vrnil udarec: floridski kongres, v katerem imajo v obeh domovih itak večino republikanci, je – v slogu Viktorja Orbána ali Vladimirja Putina – pozval, naj razveljavi zakon, ki je korporaciji Walt Disney World desetletja dajal poseben status – z okrožjem, velikim 11 tisoč hektarjev, razprostrtim okrog jezera Buena Vista in imenovanim Reedy Creek, je ta vse od leta 1967 sama upravljala, sama določala urbanistični načrt in tudi uživala davčno avtonomijo, saj je z davki, ki jih je zadržala, plačevala delovanje tega Disneyjevega »privatnega« okrožja, libertarne državice v državi (komunala, odvoz smeti, javne storitve, policija, gasilci, vzdrževanje infrastrukture, s cestami vred ipd.). A takšna je bila izvirna kupčija: Disney je rekel, da pride na Florido, kjer naj bi zgradil futuristično mesto in velik tematski park, v zameno pa je zahteval okrožje, s katerim bo sam upravljal (samoupravljal, če hočete). Futurističnega mesta ni nikoli zgradil, tematski park pač (EPCOT, ki so ga nedaleč od Orlanda odprli leta 1982).

Disneyjevo okrožje Reedy Creek naj bi letos junija padlo pod nadzor države, toda preden so v nadzorni svet Reedy Creeka prišli novi nadzorniki, Janševi, pardon, DeSantisovi ljudje, so stari nadzorniki pretentali DeSantisov režim – praktično vso oblast so vrnili Disneyju, ta nova pogodba pa velja, tako piše v njej, »do enaindvajset let (21) po smrti zadnjega potomca oz. potomke kralja Karla III.«. V Ameriki se pogodbe pogosto simbolno vežejo na življenjsko dobo kakega posameznika, trenutno najmlajša in zadnja potomka kralja Karla III. pa je Lilibet, hči princa Harryja in Meghan Markle. Jasno, nadzorniki so pogodbo na zadnjo potomko kralja Karla III. vezali zato, ker kraljeve potomke živijo dlje kot navadni, nekraljevski smrtniki – spomnite se le kraljice Elizabete. Kar pomeni, da bo Disney še toliko dlje vladar svojega floridskega okrožja.

Ko je DeSantis ugotovil, da ga Disney et consortes niso le opetnajstili, ampak tudi osmešili, in to na odprti sceni, je pobesnel, najavil preiskavo, inšpekcije in tožbo, obenem pa – ja! osmešeno! nemočno! – zagrozil z izgradnjo jetnišnice poleg Disney Worlda, potemtakem z radikalizacijo, ekstremizacijo in militarizacijo kulturne vojne.

Kulturni bojevnik ne pusti, da bi se mu liberalci – ti pedofilski satanisti! komunisti! – posmehovali.

Disney, ki sicer v svojo družinsko zabavo – v svoje animirane filme – zlepa ni hotel vključiti kakega gejevskega lika (pa četudi je besedila za Malo morsko deklico, Lepotico in zver ter Aladdina napisal deklarirani gej, Howard Ashman), je izbral »napačno stran moralne debate«, zato ga je DeSantis uvrstil med »woke corporations«, desnica pa ima woke oz. wokism – ozaveščenost, boj za socialno in kulturno pravičnost – za »kulturni marksizem« in kult smrti, tesno povezan z abortusom, »veliko zamenjavo«, »genocidom nad belci« in podobnimi »demoni«.

Ironično, DeSantis, floridski guverner, ki se je poročil v Disney Worldu, je pripravljen v imenu kulturne vojne – in v imenu piara, ki ga potrebuje njegovo segrevanje predsedniške kandidature – rušiti Disneyja in floridsko ekonomijo, navsezadnje, Disney ima na Floridi štiri orjaške tematske parke, dva vodna parka ter kopico hotelov in letovišč, zaposluje več kot 75 tisoč ljudi (eden največjih floridskih zaposlovalcev, eden glavnih motorjev floridskega turizma, Orlando, kraj Disneyjevih tematskih parkov, je ena izmed najpriljubljenejših turističnih destinacij na svetu), v floridsko blagajno pa v obliki davkov vsako leto vrže 5 milijard dolarjev, saj samo Disney World letno obišče več kot 36 milijonov ljudi.

Še več: Disneyja, svojega političnega nasprotnika, hoče uničiti s pomočjo državnega stroja, državne moči, državnih sredstev, pri čemer vpije, hej, glejte me – sam proti gigantu! Sam proti Magičnemu kraljestvu! Mali človek proti liberalni pedofilski kabali! David proti Goljatu! DeSantis, ekstremni kapitalist z neoliberalnim nadevom, v imenu kulturne vojne – v imenu glorificiranja svojega imidža neustrašnega kulturnega bojevnika – deluje povsem neposlovno. Severna Karolina Disneyja že vabi, naj Disney World preseli k njim.

A DeSantis dela vse, da bi republikanski volilni bazi pokazal, da je boljši in učinkovitejši kulturni bojevnik kot Trump, da torej bolje in učinkoviteje skrbi za otroke. In ni skrivnost, zakaj vse to počne: da bi Trumpu, ki si je zanj izmislil že kopico vzdevkov (Ron DeSanctimonious, Meatball Ron, Shutdown Ron, Tiny D), speljal čim več volivcev. Zato je med zgodovinskimi poplavami, ki so zadele Florido, mirno in ne ravno empatično odpotoval na turnejo po Ameriki in promoviral svojo knjigo. A zanj celo sami republikanci pravijo, da je ošaben in nepriljuden, hladna riba in teslo, da misli le nase in da je brez empatije.

Trol

Nič, Ron DeSantis je trol. Tako kot Trump. Trol z brezmejno močjo. Troli nimajo takšne moči, kot jo ima ameriški predsednik ali floridski guverner. To vemo. Vemo pa tudi, da imajo moč – in to večjo kot kadarkoli. Internet jih je okrepil, opolnomočil in oborožil – Trump jih je legitimiral. Z DeSantisom vred.

Kaj počnejo troli, vemo: na spletu se – običajno anonimno – znašajo nad drugimi, toda ne nad komerkoli, temveč nad tistimi, ki so zaradi tega ali onega razloga še posebej ranljivi in prizadeti. Troli jih užalijo in potem čakajo na reakcijo, ali bolje rečeno – potem uživajo v reakciji. Naravnost sadistično uživajo v tem, da nekoga prizadenejo, užalijo, potrejo, šokirajo, potemtakem v tem, da ljudi – tiste ranljive, pripadnike manjšin (istospolno usmerjene, transspolne, feministke, temnopolte, Jude ipd.), žrtve nasilja ali posilstva, tiste, ki so doživeli kakšno hudo nesrečo ali tragedijo – mučijo in trpinčijo.

Bolj ko tiste, na katere merijo, prizadenejo, potrejo in spravijo v grozo, večji je užitek. Posmehovanje ranljivim – neprecenljivo! Če ta, nad katerega se spravijo, potem naredi samomor, toliko bolje. Trpljenje drugih jih zabava. Še huje: tuje trpljenje jih dela kreativne. Vedno se ga razveselijo kot otroci. Pravi užitek je trpinčenje tistih skupnosti, ki že itak trpijo – ki potemtakem že itak živijo v kroničnem stresu, tesnobi in pomanjkanju. Če pri tem komu uničiš življenje, toliko bolje. Ni ga čez užitek v občutku, da si nekomu zagrenil življenje. Bolj ko ljudje trpijo, zabavnejši se zdijo trolom, pravi Whitney Phillips, avtorica knjige Zato ne moremo imeti prijetnih stvari (This Is Why We Can’t Have Nice Things, 2015).

Trump je neskončno užival v tem, da je mučil in trpinčil ranljive. Da je ljudem grenil življenje. Da jih je šikaniral, nadlegoval, poniževal. Sadistično je užival v mučenju tistih, za katere je menil, da mu preprečujejo, da bi bil velik. Ne, politična korektnost, človekove pravice, demokracija, multikulturnost, kulturni marksizem, kritična teorija rase, ideologija spola in wokism mu že ne bodo preprečevali, da bi bil velik! In da bi lahko užival, je bil voljan reči ali tvitniti ali storiti vse.

Desnica otroke – in skrb zanje – zlorablja za politične in populistične namene. Mar ni v tem desničarskem političnem in populističnem zlorabljanju otrok nekaj pedofilskega?

Spomnite se le, s kakšnim užitkom je Trump napovedal, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil zid. Ali pa s kakšnim užitkom je razlagal, da bo izgnal vse ilegalne priseljence. Ali pa s kakšnim užitkom je razglašal, da so Mehičani kriminalci, posiljevalci in morilci. Ali pa s kakšnim užitkom je napovedoval, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko. Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval invalidnemu reporterju New York Timesa. Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval staršem padlega vojaka, sicer ameriškega muslimana.

Tako kot je na svojih predvolilnih shodih užival v pogledu na množice, ki so za njim skandirale »Zgradimo zid« in »Prepovejmo vstop muslimanom«, je užival v pogledu na nemočne, obupane, agonične muslimane, ki so po njegovem izvršnem povelju o prepovedi vstopa obtičali na mednarodnih terminalih ameriških letališč in ki jih niso spustili v Ameriko, in na nemočne, prestrašene ilegalne priseljence, ki so jih začeli množično izganjati.

DeSantis, sicer italijanskega rodu, je natanko tak subtrumpovski trol. Pomislite le, s kakšnim užitkom je zagrozil z izgradnjo jetnišnice poleg Disney Worlda. Pa s kakšnim užitkom je najavil kaznovanje Disneyja. S kakšnim užitkom je oznanil, da se Disneyjevo »korporativno kraljestvo bliža koncu«. S kakšnim užitkom je podpisal zakon, ki je odpravil skupnost LGBTIQA+. S kakšnim užitkom je podpisal zakon, ki je prepovedal govor o rasizmu. S kakšnim užitkom je podpisal zakon, ki mladoletnim prepoveduje tranzicijo. S kakšnim užitkom je podpisal zakon, ki transspolnim osebam prepoveduje uporabo stranišča po lastni izbiri. S kakšnim užitkom je prepovedal knjige. In s kakšnim užitkom je prepovedal splav po šestem tednu nosečnosti.

In seveda – s kakšnim užitkom je leta 2022, v času kongresne in guvernerske predvolilne kampanje, 49 migrantov naložil na letalo, jih dal prepeljati na otok Martha’s Vineyard (Massachusetts), kjer letujejo pretežno demokrati in liberalci, in jih pustil tam – Evo, tu jih imate, ker jih tako ljubite! Kar je bilo primitivno – in ponižujoče.

DeSantis, populistični antiintelektualec, hoče biti pač Trump in pol, toda ratingi ga nočejo – republikansko ljudstvo namreč s čedalje večjim naskokom preferira Trumpa. Original. Tudi izrazi javne podpore in donacije se čedalje množičneje zgrinjajo k Trumpu, ki ga razglaša za luzerja. Nekateri republikanski insajderji pravijo, da sploh nima političnega talenta, toda kaj bo z njegovimi ratingi, bomo videli, ko bo napovedal kandidaturo. Če jo bo. Kajti v resnici je vprašanje, če je izvoljiv. Iz dveh razlogov. Prvič, DeSantis je Trumpova kopija, replikant, replikanti pa so v svojem imitiranju – repliciranju – ljudi, originalov, hladni. Tako izgleda tudi DeSantis. Ne deluje človeško, ampak robotsko. In drugič, kopije običajno pretiravajo v kopiranju originala in DeSantis počne natanko to – pretirava. Pravzaprav tako pretirava, da se bo zdel Trump republikanskim volivcem že kar državniški – in sprejemljivejši.