Smo čuteča bitja?

Pred več kot pol stoletja, na začetku šestdesetih let, je bila večina ulic v Ljubljani še makadamskih in po njih so se vozili skoraj izključno fičoti. Trgi in ulice so dobivali nova imena, svetniki so izginjali, narodni heroji prihajali, na Cigaletovi ulici so odprli prvi pravi »zahodnjaški« supermarket v Sloveniji, prve restavracije so začele ponujati čevapčiče, a v vsej Sloveniji še ni bilo niti enega traktorja. Že tedaj pa so ljubljanske in okoliške kmetije tu in tam dobile obisk zagovornikov pravic živali z vljudnimi predlogi, naj psom dajejo vodo, verigo okoli vratu zamenjajo z jermenom, jih kdaj tudi odvežejo … To nehvaležno nalogo je pred toliko leti opravljala predvsem širši javnosti neznana »laična«, zdaj že pokojna zagovornica živali Lea Eva Müller.

»Spominjam se, ko sva se včasih dobila pri Figovcu na kavi, pravzaprav sem se običajno počutil, kot da sem na zagovoru, saj sem tam lahko le vedno znova ponavljal eno in isto, da roka pravice mučiteljev živali ne doseže, da je zakonodaja preslaba …« pojasnjuje danes vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, sicer javnosti najbolj znan kot tožilec, ki je v zapor spravil prve slovenske tajkune. Tedaj, spomladi leta 2008, je glede mučenja živali še vedno veljala ureditev iz leta 1994 sprejetega kazenskega zakonika, za katero je stroka že od začetka opozarjala, da gre za presplošen zakonski člen, ki bo neučinkovit na področju boja z najhujšimi kršitvami živalskih pravic. »Nekega dne je predme potisnila prtiček in svinčnik in rekla, ’napišite boljšega’. In na tisti prtiček sem dodal še kvalificirane oblike kaznivega dejanja za primere mučenja več živali ali ko žival zaradi mučenja pogine in podobno. Na ta način sem se, po domače rečeno, rešil neprijetnega položaja, občutka sokrivde za nedelovanje države na tem področju.« A ni ostalo pri tem, dodaja Kozina: »Veste, kaj je naredila? Šla je neposredno do tedanjega pravosodnega ministra Lovra Šturma in leta 2008 je bila inkriminacija mučenja živali, ki sem jo tam napisal na prtiček, vnesena v novi kazenski zakonik. Bila je zelo odločna borka za živali.« A Lea Eva Müller, ki je že leta 1963 ustanovila prvo Društvo za zaščito živali v Sloveniji, ni povsod naletela na razumevanje. Prav nasprotno, »njeno zavzemanje za dobrobit živali so ljudje večinoma videli kot bogokletno, pljuvali so za njo, jo zmerjali, zaničevali in se ji posmehovali,« zaključuje Kozina. Med njenimi najglasnejšimi nasprotniki je bila ves čas veterinarska stroka.

Prevrtimo čas šest desetletij naprej. Glavno mesto je prenovljeno, urejeno, čisto, turistični magnet. Po njegovih ulicah bo kmalu vozilo več električnih avtov kot pa klasičnih, država je prva na svetu po številu traktorjev na prebivalca. Marca 2020 je državni zbor živali, ki so bile dotlej opredeljene kot stvari, opredelil kot »živa čuteča bitja«. Šlo je za simbolno gesto, a namenjeno ljudem, ne živalim. Prejšnji teden pa je skupina koalicijskih poslank in poslancev s prvopodpisano poslanko SD Meiro Hot v zakonodajni postopek vložila novelo zakona o zaščiti živali. Spreminja se torej zakon, ki je bil sprejet pred četrt stoletja, prav na neutrudno prigovarjanje in lobiranje »laične« zagovornice živali Lee Eve Müller, ki je sprejem zakona leta 1999 štela za enega svojih večjih življenjskih uspehov.

»Sporne« novosti

Novela zakona recimo predvideva ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali, pa tudi postajališča za živali v transportu, saj je Slovenija edina preostala država v soseščini, ki nima niti enega. Uvaja se specializirana inšpekcija za zaščito živali, obvezen videonadzor v klavnicah, popolna prepoved prikazovanja in nastopanja živali v cirkusih, opredelitev hude malomarnosti kot mučenja živali, prepoved privezovanja psov in, ne nazadnje, tudi uvedba »pooblaščenih svetovalcev«, predstavnikov nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju in bi po dodatnem usposabljanju in pridobitvi licence lahko ozaveščali lastnike živali ter uradnim inšpekcijam pomagali pri odkrivanju nehumanega ravnanja z njimi.

Pobude za zaščito živali vedno pridejo iz laične javnosti in ne iz (veterinarske) stroke. Slednja jim po pravilu, kot tudi danes, celo nasprotuje.

V primeru pooblaščenih »laičnih« svetovalcev gre v bistvu za pravno regulacijo na trenutno povsem nereguliranem področju tovrstnih aktivnosti, ki jih izvajajo različni aktivisti za zaščito živali in ki iz dneva v dan dajejo vedno nove dokaze o nehumanem ravnanju z živalmi predvsem na kmetijah, v kmetijskih obratih in klavnicah. In s tem kažejo, da veljavni sistem nadzora na tem področju ne deluje zadovoljivo oziroma sploh ne deluje. »Najmanj tri leta aktiven član nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali« bi lahko opravil posebno dodatno in državno regulirano uradno izobraževanje ter po opravljanem izpitu pridobil pravico do sodelovanja v postopkih pridobivanja dokazov o nezakonitih praksah pri ravnanju z živalmi, ki sicer ostajajo v domeni veterinarjev. Pooblaščeni svetovalci bodo vodeni v posebni evidenci, in če bo upravni organ, pristojen za veterinarstvo, odločil, da »pooblaščeni svetovalec krši obseg pristojnih nalog ali je pri opravljanju nalog prekoračil pooblastila«, mu bo lahko licenco najprej začasno in potem tudi trajno preklical.

Prvopodpisana pod zakon in njegova glavna piska, poslanka Meira Hot, pojasnjuje, da je ideja za zakonske spremembe rasla več let, v katerih je poslušala »vedno bolj številne pozive društev in nevladnih organizacij, da dnevno ugotavljajo mučenje živali, veterinarska inšpekcija pa ne ukrepa, dokler ne gre za skrajno obupne razmere, ko je žival že na pol mrtva«. Ko se je obrnila na inšpekcijo, pojasnjuje, je vedno znova dobila odgovor, da so kadrovsko podhranjeni in da imajo veliko različnih nalog, zato tega dela ne morejo dobro opravljati. »In tako se je porodila ideja, da bi opolnomočili društva za zaščito živali, da bodo lahko udeležena in v pomoč v teh postopkih. Oni imajo interes za zaščito živali in poznajo razmere na terenu.« Opozarja tudi na zavajanje nasprotnikov zakona: »Ne gre za ovaduštvo, nadživalsko policijo, gre samo za to, da tiste, ki že zdaj delajo na terenu, formalno vključimo v postopek in za to tudi določimo pogoje, ki jih morajo izpolnjevati. Dobila sem tudi precej odzivov veterinarskih inšpektorjev, ki so to pozdravili.«

Stroka je proti

Na novosti se je odzvala stroka. V tem primeru jo predstavljajo krovna kmetijska in veterinarska združenja. V Kmetijsko-gozdarski zbornici, ki jo vodi Roman Žveglič, ter v Sindikatu kmetov Slovenije, ki ga vodi Anton Medved, so razen prehodnih hlevov za odvzete živali vse druge novosti ovrgli kot nestrokovne, neživljenjske in nepotrebne. Medved je politiki še sporočil, »naj nas pusti pri miru«, saj ne bodo pristajali na različne okoljevarstvene režime, ker »kmetje na svoji zemlji nismo več absolutni gospodarji in tega si ne moremo več dovoliti«. Pisce zakona sicer kmetje ves čas napotujejo, naj se posvetujejo s stroko, če želijo spreminjati področno zakonodajo.

V Sloveniji je bilo lani

6.559.000
kokoši

482.000
krav

216.000
prašičev

119.000 
ovc

26.000 
koz

240.000 
psov

300.000 
mačk

17
mučiteljev živali je bilo lani obsojenih – rekordno število.

1
obsodilna sodba za mučenje živali je bila izrečena leta 2009

10.000
psov naj bi bilo na verigah po zadržani oceni uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

S posebnim pismom so se oglasili tudi uradni veterinarji, ki so pozvali k »vklopu zdravega in treznega razuma« ter piskam zakona sporočili, da je »že davno tega naš največji pesnik France Prešeren z nespornim dejstvom lepo zaključil svoj poučni sonet: ’Le čevlje sodi naj Kopitar’«, in zakon označili za »neprimeren, celo škodljiv«, saj »več kot očitno vsebuje protizakonite rešitve in je v veliki meri žaljiv za uradne veterinarje, doktorje veterinarske medicine«. Veterinarska fakulteta in veterinarska zbornica, ki sta ju zastopala dekanja dr. Breda Jakovac Strajn in predsednik dr. Ožbalt Podpečan, sta v skupnem odzivu premogli še največ spodobnosti, ko sta zapisali: »Z začudenjem in zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje na področju zaščite živali«, čeprav je res, kot priznavata, da »zakonodaja s področja zaščite živali, vključno z zakonom o zaščiti živali, ni popolna. Dosedanje izvajanje zakona in pravna praksa nas silita v razmislek, kje in kako je treba obstoječi zakon dopolniti ali spremeniti, da postane bolj kakovosten predpis.«

»Laične« in »nestrokovne« zagovornice živalskih pravic na čelu s podpredsednico in predsednico državnega zbora Meiro Hot in Urško Klakočar Zupančič so doživele povsem enak odziv »stroke«, kot ga je pred pol stoletja in potem v bistvu vse življenje doživljala omenjena že pokojna »laična« prvoborka zagovorništva živalskih pravic. Predstavniki stroke namreč avtorice zakona še vedno zaničujejo in se jim posmehujejo, čeprav morda na nekoliko bolj družbeno sprejemljiv način.

Tudi sicer so opozorila pred »nestrokovnimi« zakonskimi predlogi in pobudami, ki prihajajo iz civilne družbe, odveč. Na ta način, prek civilne družbe, smo obranili pravico do čiste pitne vode in obale jezer ter bregove rek, v kazensko zakonodajo se je vpisala strožja definicija posilstva – samo »ja pomeni ja« –, napisan je bil zakon o odpravi škodljivih posledic tretje vlade Janeza Janše in ne nazadnje tudi zakon, katerega namen je preprečiti politično vmešavanje v osrednji javni medij RTV Slovenija, ki je za zdaj obstal na ustavnem sodišču. Delovanje civilne družbe je torej velikokrat edino zaslužno za premike, za katere politiki nimajo ne volje ne poguma.

Smiselne kritike

So pa novosti doživele tudi smiselne kritike, ne zgolj apriorna zavračanja. Vodja Zavetišča za zapuščene živali Horjul Polona Samec recimo opozarja, da je družba na novosti slabo pripravljena in premalo ozaveščena, zato bi potrebovali več ozaveščanja glede živalskih pravic, za določene novosti v zakonu pa bi bilo treba določiti prehodna obdobja. Predsednica državnega zbora in drugopodpisana pod predlog zakona Urška Klakočar Zupančič na to odgovarja: »Slovenija je tako majhna, da ne sprejemam argumenta, da v ruralnem okolju ljudje niso osveščeni glede ravnanja z živalmi.« Vsi bi se morali zavedati, da so živali zaščitene pred mučenjem ter da »me ne bo nihče prepričal, da tega ni vedel, in da lahko s svojo kravo, konjem, drobnico, psom, mačko ravna tako, kot hoče. In če se izgovarja, da tega ni vedel, ima korist živali prednost pred lastnikovo ignoranco. Takemu lastniku je treba žival vzeti.« Strinja pa se, da bi bilo nujno v izobraževalne programe uvesti čim več vsebin, »ki bodo govorile o odgovornem odnosu in skrbništvu nad živalmi. Zagotovo bom ministru za šolstvo predlagala, da bi osnovne šole, kolikor tega še ne počnejo, izvajale naravoslovni dan, namenjen varstvu, zaščiti in pravilnemu ravnanju z živalmi.«

Predsednica državnega zbora sicer upa, da bomo nekoč spoznali, da »živali niso na svetu samo zaradi zadovoljevanja naših potreb, in če smo jim že omejili svobodo, tako glede življenjskega prostora kot glede življenjske dobe, smo dolžni zanje ustrezno poskrbeti, ne pa da jih priklenjamo na verige, jih nameščamo v premajhne prostore, jih neprimerno hranimo, jih nasilno redimo in razmnožujemo, jim povzročamo trpljenje, pri čemer smo postali neobčutljivi za njihove bolečine in strah. Ta svet žal ne pripada samo ljudem. In prej ko se tega zavemo, bolje bo za nas.«

Prava vrednost zakonske novele

Gotovo je vrednost predloga zakona v številnih dodatnih varovalkah, ki jih prinaša glede ravnanja z živalmi, še posebej v povečevanju nadzora nad ravnanjem. Če bi čakali na stroko, bi se načakali, saj doslej do napredka glede zaščite živali še nikdar ni prišlo na njihovo pobudo, čeprav trdijo, da so najbolj poklicani za razpravo o teh vprašanjih. A morda je prava vrednost tega poslanskega, »laičnega« projekta v tem, da odpira razpravo o vprašanjih, o katerih neradi govorimo. Ni več dvoma, da bo človek moral zmanjšati porabo mesa – to ne bo le dobro za njegovo zdravje, pač pa bi omejilo uničevanje naravnih habitatov za potrebe paše in proizvodnje krme ter zmanjšalo toplogredni učinek. A to je le začetek, potreben bi bil razmislek tudi o številnih drugih vprašanjih človekovega odnosa do živali.

Dr. Miha Krofel z ljubljanske Biotehniške fakultete meni, da je človekov odnos različen že do različnih in divjih živali, spet drugačen do rejnih ali domačih živali, poleg tega pa različne skupine ljudi različno gledajo na živali: »Na to vprašanje ne more biti enoznačnega odgovora, pa tudi človekov odnos do živali se v času precej spreminja.« Zanj kot znanstvenika so ta vprašanja zanimiva z znanstvenega vidika, a »ko to poskušamo prevesti v določene politične odločitve, pridemo do točke, v kateri nikoli ne bodo vsi zadovoljni. Tudi zdaj je javnost močno polarizirana.« Po njegovem mnenju se je seveda tudi glede teh vprašanj smiselno zanašati na strokovna stališča, »vendar ne gre zgolj za strokovna vprašanja, pač pa tudi za etična. V Sloveniji je recimo dobrih 200 tisoč psov in letno okoli dva tisoč napadov psa na človeka. Če naredimo analogijo z medvedom, potem lahko rečemo, da če postrelimo določen odstotek psov, lahko predpostavimo, da se bo zmanjšala verjetnost napadov psov na človeka. A čeprav bi to kdo strokovno morda lahko utemeljeval, bi z etičnega vidika gotovo bil med ljudmi konsenz, da tega ne bomo naredili.« Krofel dodaja, da človekov odnos do živali ni bil vedno tak kot danes: »Pred krščanstvom je bil odnos naših bolj daljnih prednikov bolj podoben odnosu, ki ga še danes vidimo v družbah, ki živijo bližje z naravo. In oni se pogosto počutijo zelo povezani z živalmi; razumejo jih bolj kot svoje sestre in brate kot kaj drugega.«

Vrhovni državni tožilec Jože Kozina, ki je pred časom doktoriral na temo človekovega odnosa do živali, pritrjuje tistim, ki pravijo, da se lahko človečnost v osnovni pojavni obliki izrazi le v odnosu do najbolj nebogljenih in ranljivih bitij, »to je do živali. Človek je pri tem doživel popoln polom in ravno ta predstavlja ključni razlog tudi za njegov duhovni bankrot na polju medčloveških odnosov.« Te bo zato po njegovem mnenju »mogoče sanirati le preko humanih in spoštljivih ravnanj z živalmi«. Kozina priznava potrebe po posvojitvah zavrženih živali »v primeru, ko jim grozi životarjenje ali usmrtitev. Razumem tudi uporabo terapevtskih in reševalnih psov in podobno. Vendar pa tako cvetoča trgovina s ’hišnimi ljubljenčki’ kot potrošnim blagom, kakršni smo priča dandanes, ne vodi nikamor.«

Ni dvoma, da se bomo morali zazreti sami vase. Vsi – tudi tisti lastniki »hišnih ljubljenčkov«, večinoma psov, ki so prepričani, da je njihov odnos do živali zgleden. Mar ni tudi vzreja psov za hišne ljubljenčke sama po sebi moralno sporna? Mar psi kot družabne živali s pradavno potrebo po pripadanju tropu ne trpijo, če so večino dneva sami, zlasti če so zaprti v stanovanju? Kako se počutijo, ko morajo cele dneve zadrževati urin? »Glede na to, da pomeni svoboda tako za človeka kot za živali najvišjo dobrino, se mi zdi nepredstavljivo, da lahko omejevanje svobode ’hišnim ljubljenčkom’ s strani ’ljubitelja živali’ osrečuje slednjega,« zaključuje Kozina.

O tem in še marsičem drugem glede človekovega odnosa do živali bo morala družba spregovoriti. Še dobro, da so poslanke in poslanci vložili novelo zakona o zaščiti živali in javnost spodbudili, da si pred temi temami vsaj za trenutek preneha zatiskati oči in ušesa.

POVEZANI ČLANKI:

• »Živali imamo radi, a o njih ne vemo nič«