Zdrava pamet proti provizijam

Osnove že poznamo: dopolnilno zavarovanje je neumnost. To ni zavarovanje, ampak davek, ki ga pobirajo zasebniki. To so zasebna podjetja, ki si od teh nabirk trgajo provizijo. Če bi pobiranje teh 35 evrov dopolnilnega zavarovanja zgolj prenesli na državo, bi zdravstvo – ali pa mi – za zdravstvene storitve imeli na voljo 50 milijonov evrov na leto, kolikor znašajo operativni stroški teh zasebnih podjetij. Tako preprosto je to. Da je dopolnilno zavarovanje neumnost, je splošno znano, kljub temu pa te neumnosti že 20 let ni mogoče odpraviti. Zakaj ne? Ker smo vedno znova priča sramotnemu podrejanju peščici vplivnežev. Tik pred odpravo tega zasebnega davka navadno zmaga nekakšna hlinjena preudarnost. Odločevalci pri podrejanju množici filigransko izbranih nepovezanih podrobnosti, zakaj dopolnilnega zavarovanja ni mogoče odpraviti, naenkrat pozabijo na širši pogled.

In tako se ves ta krog ponovno začenja. Ko se je vlada ta mesec odločila, da bo dopolnilno zavarovanje do septembra odpravila, je bilo treba počakati zgolj nekaj ur, da je na plano prišla ta občutljivost na podrobnosti in na presenečenje mnogih celo pri mediju, ki po tem ravno ne slovi: Slovenske novice so znane po svojem slogu pisanja, ki nikakor ni abstrakten, še manj pa preudaren. Tako je razumljivo, da so dva dni po vladni odločitvi njihovi novinarji na svojo spletno stran z odebeljenimi fonti zapisali nekaj sočnih podrobnosti o zavarovalničarjih. Objavili so članek, ki že v nadnaslovu ne skriva ogorčenosti avtorjev nad luksuzom, ki si ga na račun dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja privoščijo direktorji. »Mastni zaslužki,« so zapisali, temu pa je sledil naslov istega tipa: »Plača, ob kateri se boste zamislili: toliko zaslužita šef Vzajemne in šefica Triglava.« Predsednik uprave Vzajemne ima visoko plačo, so zapisali v podnaslovu še za tiste, ki prvih dveh vrstic sporočila niso razumeli.

Zakaj ima vodja Vzajemne Aleš Mikeln v povprečju na mesec 15.767 evrov bruto plače, kar je trikrat več od direktorice javne zavarovalnice, ZZZS, Tatjane Mlakar, ki upravlja trikrat več zaposlenih in petkrat več sredstev ter prejme približno pet tisoč evrov bruto? In zakaj imajo tudi zaposleni na Vzajemni v povprečju za tretjino višje plače kot zaposleni na ZZZS, pri čemer Mikeln ne opravlja nič kaj bolj tvegane ali težje službe od Tatjane Mlakar, kvečjemu nasprotno? Ta vprašanja so groba ponazoritev bistvenega pri dopolnilnem zavarovanju. Pri številnih gre prav za to. Vsi namreč na mesec plačujemo poleg prispevka za zdravstvo pri dopolnilnem zavarovanju še 3,5 evra za to, da imajo lahko direktorji zavarovalnic visoke plače, Mikeln na primer 15.767 evrov bruto. Kako smo prišli do te številke? Zavarovalnice si namreč vzamejo deset odstotkov od naše vsake vplačane premije. Zato naj izrečemo kolegialne čestitke novinarjem Slovenskih novic, ki so bralcem to predstavili na svoji spletni strani.

Gre za napetost med bogatimi in močnimi zdravstvenimi zavarovalnicami, ki se borijo za še večje presežke, in šibkimi mediji, ki so s padajočimi nakladami v boju za preživetje.

A žal so to novinarsko akcijo menedžerji na Delu hitro opazili in poslanstvo Slovenskih novic je pri njih takoj pokopala filozofska miselnost v slabšalnem pomenu besede. Seveda: zavarovalnice so, poleg telekomunikacijskih podjetij v Sloveniji, tradicionalno največji oglaševalci. Po podatkih o bruto oglaševanju so Delove izdaje letos tudi največji prejemniki oglaševalskega denarja Vzajemne. Zato je bil omenjeni članek manj kot 20 ur po svojem nastanku že temu primerno prilagojen. V soboto zjutraj so v Slovenskih novicah nadnaslov »Mastni zaslužki« preoblikovali v »Ukinitev dopolnilnega zavarovanja«. Nato so v podnaslovu cenzorji članku dali popolnoma drugačen poudarek: »Z ukinitvijo zavarovanja je na kocki pol milijarde evrov.« Češ, izgubljamo denar. In dodali še podnaslov »Ukinitev dopolnilnega zavarovanja bi za zavarovalnice pomenila hud udarec«, ki naj bi pri bralcih vzbujal simpatije nad Mikelnom. Pri čemer so podatek o njegovi plači iz članka izbrisali.

Zakaj so to storili? To retorično vprašanje smo zastavili odgovornemu uredniku Dela in Slovenskih novic Bojanu Budji, ki pa nas je usmeril k direktorju digitalnega razvoja Robertu Schmitzerju. Ta nam je odgovoril, tako smo razumeli, da Slovenske novice svobodo govora razumejo kar najširše možno. Pridržujejo si pravico do objavljanja vseh najpikantnejših seksualnih podrobnosti, še naprej bodo jasno izpostavljali najbolj krvava dejstva s področja črne kronike, vsak drugi dan o odrezani roki, vse bodo pisali, razen pri dopolnilnem zavarovanju, kjer bodo pri poročanju preudarni in celoviti. »Zaradi dvomov v celovitost in primerljivost objavljenih podatkov o prejemkih zavarovalničarjev smo vsebino članka prilagodili nespornim dejstvom ter se hkrati odločili, da o finančnem poslovanju zdravstvenih zavarovalnic pripravimo ločen in celovit prispevek (predvidoma bo objavljen v prihodnjem tednu). Posebej pa izpostavljamo, da lobiranj ali pritiskov na naše delo s strani zavarovalnic ni bilo niti tega ne bi dovolili,« nam je odgovoril Schmitzer.

Avtor tega članka se spominja skorajda semantično identičnega primera, ki ga je doživel v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil še novinar Večera. Tedaj so bili Večerovi uredniki pod vplivom vlade Janeza Janše, ki je striktno zahtevala pozitivno poročanje o svojem delu – še najbolj pa o delu predsednika vlade. Ker se je leta 2006 evropska komisija odločila, da se bodo komisarji za vzor vozili v hibridnih vozilih, smo novinarji preverili ogljične odtise avtomobilov, s katerimi se vozijo člani tedanje vlade. Tako je nastal članek z naslovom: »Janšev BMW najbolj onesnažuje«. Članek je bil nato objavljen, a s popolnoma drugačnim naslovom in sporočilom. In sicer »Zverov Audi najmanj onesnažuje«. Poseg je bil na videz nedolžen, hkrati pa je v tej svoji preproščini razkrival razsežnost strahu urednikov pred Janševo vlado: še tako majhnih prestopkov si niso smeli privoščiti. In tudi prej opisana intervencija v Slovenskih novicah razkriva to napetost med bogatimi in močnimi zdravstvenimi zavarovalnicami, ki se borijo za še večje presežke, in šibkimi mediji, ki so s padajočimi nakladami v boju za preživetje.

Na sestrskem Delu so se propagande v interesu komercialnih zavarovalnic lotili bolj sofisticirano. Čeprav nič kaj presenetljivo, že leta 2019, ob predzadnjem krogu odpravljanja dopolnilnega zavarovanja, so v Delu na naslovnicah objavljali članke, izračune in komentarje v prid ohranitvi dopolnilnega zavarovanja. Eden izmed komentatorjev je na naslovni strani tedaj kratko malo napovedal, da se bodo ob odpravi dopolnilnega zavarovanja slovenske plače v povprečju znižale za pet odstotkov, malo pred vrhuncem lobistične ofenzive v parlamentu pa so v Delu kot »gostujoče pero« k pisanju komentarja o vladni noveli povabili kar tedanjo direktorico odnosov z javnostmi pri Vzajemni Petro Juvančič.

No, tudi tokrat očitno ne bo drugače. Nekaj dni po vladni odločitvi o odpravi dopolnilnega zavarovanja se je njihova novinarka Milena Zupanič podpisala pod članek, ki že v naslovu bralcu požene hlad v kosti. Če bomo odpravili dopolnilno zavarovanje – če torej komercialne zavarovalnice ne bodo dobile teh svojih 50–60 milijonov evrov provizij –, bomo končali kot Grčija, je ugotovila novinarka. Komercialne zavarovalnice so sicer v zadnjih letih širile tezo o tem, da je dopolnilno zavarovanje še najmanjši, postranski problem, ki se ne splača reševati. Ampak zdaj je nenadoma dopolnilno zavarovanje postalo apokaliptična zadeva. »Končali bomo kot Grčija« je zapisalo Delo s podnaslovom, da se nam bodo zmanjšale zdravstvene pravice in da se bomo morali mednarodno zadolževati. Zadolževali se bomo in še ob pravice bomo, če ne bo provizij. Od kod naenkrat takšna drama?

Novinarka se je v članku naslonila na mnenji dveh sogovornikov, poleg Dorjana Marušiča je bil to še »največji strokovnjak na tem področju«, kot ga je imenovala, ekonomist Maks Tajnikar. Tajnikar je bil neizprosen: Nesprejemljivo je, da bomo z mednarodnim zadolževanjem financirali zdravstvo. Ne moremo še in še obremenjevati proračuna. Da bi podkrepila te komentarje, je novinarka Tajnikarja označila za avtorja, ki se najbolj poglobljeno ukvarja z zdravstvenim sistemom, od vseh v Sloveniji. Kajti Tajnikar naj bi v sklopu Ekonomske fakultete leta 2015 izvedel tudi veliki projekt priprave zdravstvene reforme, v katero je bilo vključenih kar 25 institucij, in rezultat česar je bilo kar 82 priporočil o tem, kaj bi bilo treba s slovenskim zdravstvom storiti! Če povzamemo ta priporočila: Privatizirati bi bilo treba primarno zdravstvo, torej družinsko medicino, kjer bi se morali za pravice zavarovati pri komercialnih zavarovalnicah, del tega zdravstva, ali košarice B, bi bili še specialistični pregledi, javne zdravstvene zavode pa bi preoblikovali v javne gospodarske družbe.

Petindvajset institucij? Vsaj na prvi pogled se v tem podatku skriva ogromna količina modrosti tudi v kvantitativnem smislu. Morda pa imajo komercialne zavarovalnice vendarle prav, pomisli vsak človek. Vendar je iz te Delove analize izpuščena bistvena informacija. In sicer da so ta mastodontski napor leta 2015 financirale kar komercialne zavarovalnice same. Ekonomska fakulteta je tedaj zgolj »prodala« svoje ime zasebnim interesom. Poleg zdravstvenih zavarovalnic lahko na listi omenjenih 25 institucij najdemo še zdravniško in lekarniško zbornico, pa Ameriško gospodarsko zbornico (AmCham) in farmacevtska podjetja, ki so z 51 tisoč evri financirali pripravo predloga reforme zdravstvenega sistema »Ekonomske fakultete«. K omenjenemu projektu so sicer bili sprva povabljeni tudi ministrstvo za zdravje, Zbornica zdravstvene in babiške nege, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, vendar nazadnje niso hoteli sodelovati.

V Delu so že dvakrat poskušali zasejati dvome o postopku ukinjanja dopolnilnega zavarovanja. In to očitno le zaradi nekaj deset tisoč evrov reklamnih sporočil.

Iz NIJZ so na vprašanje, zakaj ne, tedaj odgovorili, da je bilo v okviru začetnih razprav mogoče razbrati »in rešitev, predstavljena na Ekonomski fakulteti, je to potrdila, da je namen te strokovne naloge podpreti stališča in interese določenih deležnikov, kot so to zasebne zavarovalnice, in tudi Zdravniške zbornice Slovenije«. Tedaj so sporočili, da se s takim načinom dela niso mogli strinjati. »Za nas je pomembno, da iščemo model, ki bo ekonomsko vzdržen, hkrati pa bo zagotavljal enakopravno dostopnost do zdravstvenih storitev za vse prebivalce. Že večkrat doslej se je pokazalo, da so socialno naravnani sistemi zdravstvenega zavarovanja cenejši in omogočajo boljšo dostopnost do zdravstvene dejavnosti kot pa sistemi, ki so bolj ali pa pretežno tržno naravnani,« so v NIJZ tedaj ovrednotili podatke in argumente iz omenjenega projekta.

Podobno so tedaj sporočili iz Združenja zdravstvenih domov Slovenije, ki združuje 95 zavodov, bolnišnic in inštitutov: da so se sicer udeležili preliminarnih srečanj, a da so Ekonomski fakulteti že na začetku izrazili »pomisleke glede sodelovanja v tem projektu«, nato pa se mu niso pridružili. Prvič zaradi tega, ker pri tako široko zastavljenem predlogu Ekonomske fakultete ni sodelovalo niti zdravstveno ministrstvo niti javna zdravstvena zavarovalnica (ZZZS). Drugič, ker projekta v okviru svojega poslanstva ni naredila sama javna fakulteta. Tretjič pa zaradi »različnih pogledov na reformo zdravstvenega sistema«. V Delu so torej, če na kratko povzamemo, v enem samem tednu v Slovenskih novicah s cenzuro, v resnem Delu pa s prodajanjem lobističnih argumentov dvakrat poskušali zasejati dvome o postopku ukinjanja dopolnilnega zavarovanja. In to očitno le zaradi nekaj deset tisoč evrov reklamnih sporočil.

Če bi lahko Delu očitali tendencioznost, morda celo zavestno manipulacijo, bi lahko Večeru očitali površnost ali neznanje pri razumevanju tematike. Ko je namreč vladajoča koalicija objavila svojo namero po odpravi dopolnilnega zavarovanja, so zavarovalnice prek svojega združenja sporočile, da »izrecno ne nasprotujemo tej odločitvi« – saj tudi ne morejo – nakar so dodala, da »ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni zdravstvena reforma niti korak, ki ne rešuje dolgoročno vzdržnost javnega zdravstvenega sistema in dostopnosti do zdravstvenih storitev. Ne obravnava vprašanj dostopnosti zdravstva, ne ureja razmerij med zasebnim in javnim zdravstvom, ne ureja delovanja javnih zdravstvenih institucij v smislu racionalizacije le tega. Vse našteto pa je nujno, da bomo kot država dosegli zastavljene cilje«. Končali so z ugotovitvijo, da je to le »všečna politična odločitev, ki pa bo dražja, kot morebiti izgleda na prvi pogled«. Čemur je kmalu sledila objava zavarovalnice Triglav o izgubi pri dopolnilnih zavarovanjih lani. Ta argument je sicer paradoksalen: če imajo izgubo iz dopolnilnega zavarovanja, zakaj ga potem sploh izvajajo?

V Večeru so, žal, ta sporočila dobesedno prevzeli in iz tega naredili novinarski članek. Na naslovnici so objavili v primerjavi z Delom manj tendenciozen, a vendarle strašljiv naslov: »Zdravstvo, kdo bo tebe plačal«, s podnaslovom, da so vse tri komercialne zdravstvene zavarovalnice lani imele izgubo in da »tudi v tujini marsikje brez dodatnega zavarovanja ne gre«. Torej, dopolnilno zavarovanje je izgubarsko, ne dotikajmo se tega, tako kot se tudi bank ne bi smeli, ker jih bomo morali večno dokapitalizirati. V Večeru so izgubo tudi sešteli. Vzajemna sicer še svojega letnega poročila ni objavila, Triglav in Generali pa sta lani imela skupaj 5,6 milijona evrov izgube zaradi dopolnilnega zavarovanja. A v Večeru teh številk niso kritično ovrednotili. Če samo na hitro pogledamo izgubo pri Generaliju: tam so lani od ljudi pobrali za 126 milijonov evrov dopolnilnega zavarovanja, naprej bolnišnicam in zdravstvenim domovom pa so poslali 115 milijonov evrov. Ostalo jim je torej 11 milijonov evrov – kar pa jim ni zadoščalo za opravljanje vseh storitev in so zato imeli izgubo.

Denimo, da verjamemo, da so imele zavarovalnice lani izgubo pri dopolnilnem zavarovanju, da o tem ne dvomimo. Toda naj bralec sam kritično ovrednoti to izgubo: tri komercialne zavarovalnice so v letih 2020 in 2021, ko se storitve zaradi epidemije niso izvajale, uradno po svojih izračunih imele skupaj 109,4 milijona evrov dobička – 109,4 milijona evrov dobička, potem ko so od razlike med našimi vplačili in izplačili bolnišnicam že odšteli vse obveznosti, izdatke za visoke plače, sponzorstva, reklame in tako naprej.

Je pa novinarjem težko. Komercialne zdravstvene zavarovalnice imajo za seboj že 20 let lobističnih akcij. Težko je pri takšnih prvokategornih lobistih ločiti zrnje od plev.

Torej, tudi če bi leta 2023 vse tri komercialne zavarovalnice imele 10 milijonov evrov realne izgube iz dopolnilnega zavarovanja, bi nakopičena sredstva zgolj v letu 2021 in 2022 zadoščala za deset let takšnih izgub, seveda ob nespremenjenih stroških storitev. Je pa seveda novinarjem težko. Komercialne zdravstvene zavarovalnice imajo za seboj že 20 let lobističnih akcij, njihovi vodstveni delavci, kot je na primer Matjaž Trontelj, direktor sektorja za zavarovalne primere pri zavarovalnici Vzajemna in nekdanji predsednik sveta NSi, je bil v predzadnjih koalicijskih pogajanjih kandidat za zdravstvenega ministra. Težko je pri takšnih prvokategornih lobistih ločiti zrnje od plev.

V številnih preostalih lobističnih intervencijah iz tega meseca je sicer dejanske interese veliko lažje razbrati. Pri tem mislimo na primer na davčnega svetovalca Ivana Simiča in njegovo jato sporočil na družbenih omrežjih proti odpravi dopolnilnega zavarovanja – razumljivo, saj je Simič vložil svoj denar v zasebni medicinski center Crystal oziroma v najem ambulant v Dunajskih kristalih, kar je posel, ki je odvisen od vitalnosti komercialnih zdravstvenih zavarovalnic. Tudi stališče odgovornega urednika Financ Petra Frankla je bilo jasno že vnaprej. Frankl, tako kot tudi komercialne zavarovalnice, odpravi dopolnilnega zavarovanja per se ne nasprotuje, opozarja pa, da je ta poteza slaba, na horuk, neustavna in da bo podjetja še veliko stala (zavarovalnice).Vzajemna je bila vsaj v preteklosti eden največjih sponzorjev Financ oziroma njihove Poslovne akademije, kjer so vsako leto organizirali posvet o zdravstveni politiki, na njem pa so praviloma imele glavno besedo komercialne zavarovalnice.

Ampak to je šele začetek. Ko so leta 2019 v Šarčevi vladi začeli odpravljati dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je zakon prišel vse do tretjega branja, dokler poslancev, enako neveščih in bosih, ni obiskala četa zavarovalniških lobistov, ki so jih vodili vsi tedanji predsedniki uprav. V enem samem dnevu so različni poslanci prijavili 19 lobističnih stikov. Med drugim so se oglasili tudi pri Janiju Predniku in Bojani Muršič iz SD. »Predstavili so nama neko skripto in opozarjali na kratkoročno nevzdržnost predlagane rešitve; dokazovali so, da predlagana višina obvezne premije ni realna, in opozarjali, da njihove zavarovalnice s sredstvi iz dopolnilnega zavarovanja dostikrat krijejo likvidnostne težave javnih zdravstvenih zavodov,« je tedaj povedala Muršičeva. Prednika in Muršičeve lobisti sicer niso spravili na svojo stran. So se pa številni drugi, ki so prej glasovali za ukinitev dopolnilnega zavarovanja, na koncu vzdržali in zakon ni bil sprejet. Tik pred koncem so jih namreč preplavili dvomi: če bomo naredili za ljudi nekaj koristnega, morda utegnemo vsi po vrsti propasti, končali bomo kot Grčija, pod sankcijami trojke.