Dostojna smrt

Zbiranje podpisov za obravnavo zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Sredi marca se je Alenka Čurin Janžekovič, upokojena učiteljica in ravnateljica, skupaj z možem odpravila v Švico. Temu je botrovala ena najtežjih odločitev, ki jo človek lahko sprejme v življenju, še več, večini se zdi naravnost nemogoča – odločila se je za smrt. Že od rojstva je živela z neozdravljivo in redko boleznijo, Morquijevim sindromom, ki prizadene sklepe in kosti. Zaradi bolezni je trpela hude, vse hujše bolečine, zato je že pred leti začela raziskovati možnosti, kako bi lahko sama končala svoje življenje. Kljub številnim zakonodajnim poskusom, da bi tudi v Sloveniji tistim, ki ne vidijo drugega izhoda, pomagali dostojno končati življenje, Alenka Čurin Janžekovič tega dne ni dočakala. Zato se je bila primorana odpraviti v tujino.

Možnost za prostovoljno končanje življenja v velikem delu držav ni na voljo, vendar pa se seznam vztrajno podaljšuje. Tako je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja že dovoljena v Španiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji, Kolumbiji, Novi Zelandiji ter v številnih državah Združenih držav Amerike in Avstralije. V Avstriji in Švici je po drugi strani dovoljena samo takšna oblika pomoči, pri kateri pacient smrtonosno učinkovino vnese v lastno telo sam, torej brez pomoči zdravstvenih delavcev.

Zadnje je tudi način, za katerega si s predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – zanj so začeli zbirati podpise v ponedeljek – prizadevajo pri Društvu Srebrna nit. Ob tem je treba dodati, da tovrstna pomoč ne bi bila nudena tistim, ki trpijo zaradi trenutne depresije ali bolečine. Pacient bi lahko zaprosil za pomoč le takrat, ko bi bil sposoben povsem sam odločati o sebi, varnost pred morebitnimi zlorabami pa bi zagotavljala posebna komisija.

»Ko vam življenje obrne hrbet – ne vi življenju, ko je življenje tisto, ki vam obrne hrbet –, potem je lahko organizirana pomoč, da si sami končate življenje, povsem smiselna,« pravi eden od soavtorjev zakona Andrej Pleterski, priznan arheolog, etnolog in zgodovinar. Na njegov pogled je vplivala predvsem osebna izkušnja. Njegov oče Janko Pleterski, prav tako priznan zgodovinar, je izgubil vid in sluh. Izgubil je lastno avtonomijo, izgubil je praktično vse, kar je v njegovo življenje vnašalo smisel, pri čemer mu ni mogla več pomagati nobena oblika medicinske ali paliativne pomoči. Zato se je odločil za poskus samomora, na levem zapestju si je prerezal žile. Kljub temu je preživel – odpeljan je bil na urgenco, kjer so mu rešili življenje, čeprav je prosil, naj mu ne pomagajo.

Dejstvo, da je bil v to praktično prisiljen, je nehumano, je prepričan Andrej Pleterski. »Prvič, človek to dela na samem, na skrivaj, to je težka odločitev, po drugi strani pa stran od svojcev, za katere je to nato hud šok. Bil sem v kopalnici z očetom, bila je premazana z njegovo krvjo. To ni pogled, ki bi ga komurkoli privoščil. Ne želim si niti, da še kdo doživi kaj podobnega kot moj oče. Tudi zato podpiram ta zakon,« je jasen.

Podporo zakonu so javno izkazali številni drugi, med njimi kulturniki, akademiki in zdravstveni delavci. Vendar pa vodstvi Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice predlogu nasprotujeta, prav tako komisija za medicinsko etiko.

Leta 2019 je bila med zdravniki družinske medicine sicer izvedena anketa, ki je pokazala, da tovrstni obliki pomoči, kot jo predvideva zakon, nasprotuje samo 43 odstotkov zdravnikov. Precejšnjo podporo zakonu pa očitno izkazuje javno mnenje – v kar dveh nacionalnih raziskavah, Slovensko javno mnenje 2021 in raziskava Ninamedia 2022, so se skoraj tri četrtine anketirancev izrekle, da bi podoben zakon podprle.

Da bi bil zakon lahko vložen v parlamentarni postopek, pa morajo njegovi pobudniki zbrati najmanj pet tisoč podpisov, in sicer do 22. junija. Več informacij o samem predlogu zakona je dostopnih na spletnem portalu mojezivljenje.si.