Pionirka slovenske kinematografije

Slovenski filmski center se je nedavno odločil za preimenovanje nagrade Metoda Badjure v nagrado Milke in Metoda Badjure. Najuglednejša strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in kulture pri nas je bila prvič podeljena leta 1973, in sicer za vrhunske dosežke na filmskem področju, od leta 1995 pa nagrado podeljujejo za življenjsko delo na področju filma.

Nagrada se je od samega začetka imenovala po slovenskem filmskem režiserju, scenaristu in snemalcu ter pionirju slovenskega filma Metodu Badjuri, njegovo ustvarjanje pa je bilo v vseh pogledih tesno prepleteno z delom njegove žene, montažerke in režiserke Milke Badjura.

Več strokovnih teles in posameznikov na področju filma je zato predlagalo razširitev imena nagrade, svet Slovenskega filmskega centra pa je predlog potrdil. »S tem želimo poudariti premnogokrat spregledani doprinos Milke Badjura kot pionirke slovenske kinematografije in skupno ustvarjalno moč zakoncev Badjura, ki jo je odlikovala kreativnost, vztrajnost in strast do filma,« so zapisali.

Zakonca Badjura sta namreč že pred drugo svetovno vojno skupaj ustvarila okrog 30 kratkih filmov, ključni vlogi pa sta odigrala tudi pri nastanku filma Triglavske strmine iz leta 1932, ki velja za drugi slovenski celovečerni film. Pozneje je Milka Badjura kot montažerka sodelovala pri 13 celovečernih filmih, med katerimi najdemo slovenske klasike, kot so Vesna (1953), Balada o trobenti in oblaku (1961), Ne joči Peter (1964) in Sedmina (1969), režirala pa je tudi dokumentarna filma Kroparski kovači in Od Blok do Planice. Leta 1968 je za svoje delo pri filmih Matjaža Klopčiča (sicer prvega dobitnika nagrade Metoda Badjure) Zgodba, ki je ni in Na papirnatih avionih iz leta 1967 prejela nagrado Prešernovega sklada.

»Preimenovanje Badjurove nagrade v nagrado Milke in Metoda Badjure tako na vsebinski ravni ponovno združuje najpomembnejši slovenski filmski ustvarjalni par, katerega skupno delo je v mnogih primerih nemogoče ločiti, obenem pa Milko Badjura kot zaslužno slovensko filmsko ustvarjalko simbolno postavljamo v luč in na mesto, ki ji v zgodovini slovenskega filma tudi pripada,« še pravijo pri Slovenskem filmskem centru.

Ta korak je posledica sprememb, ki potekajo na področju vizualne umetnosti. Umetnice, ki so v času življenja in dolgo po njem ostajale v senci svojih slavnejših mož, zasluge za skupna dela pa so pogosto pripisali le slednjim, so ponovno ovrednotene, ne le kot žene, muze ali pomočnice, pač pa kot umetnice, pomembne zaradi lastne ustvarjalne sile in zapuščine. To nikakor ne izrinja ali zmanjšuje pomena dela njihovih partnerjev, pač pa umetnicam podeljuje mesto, za katerega so bile (pre)dolgo prikrajšane.