Beno Novak / Plesalec, koreograf in pedagog, ki je na letošnji Gibanici prejel dve nagradi

Njegova ljubezen do plesa se je začela razvijati nekje pri desetih letih (rodil se je leta 1991) v kulturnem društvu Qulenium v Kranju. Še zlasti ga je zaznamovala Saša Lončar, priznana koreografinja in pedagoginja, ki mladih talentov ni vzgajala le v plesu in tehniki, pač pa tudi v umetnosti, kreativi, svobodnem izražanju. Izbral je Srednjo vzgojiteljsko šolo, gimnazijo in umetniško gimnazijo Ljubljana, smer sodobni ples, in tam se je fantom dobro godilo: »V tej starosti te plesni svet kot moškega izrecno podpira. Pedagogi in institucije te povsod vabijo in kar malo razvajajo, kar je dobro, ker po drugi strani nimaš nobene spodbude iz zunanjega sveta.« Spominja se neodobravanja zlasti starejših moških, ki so mladim fantom radi dali vedeti, da balet in sodobni ples nista primerna za moške.

Tudi doma si takrat še niso povsem predstavljali, da bi od česa takega lahko preživel, kot plesalec, kot umetnik, kot prekarni delavec. Ko pa so videli, da mu gre dobro, da je resen in da od plesa normalno živi, niso več podvomili vanj. Za to je hvaležen in se zaveda svoje sreče, saj je vsi drugi fantje iz njegove generacije niso imeli.

Ko je končal gimnazijo, je študiral na Akademiji za ples v Salzburgu, za tem je bil povabljen še na Tisch school of the arts v New York ter na londonsko šolo The Place. Prav v britanski prestolnici je dobil prve službe, zato je tam ostal nekaj let. Na velemesta gleda z mešanimi občutki – so navdihujoča stičišča vseh vrst umetnosti, hkrati pa s hitrim tempom naporna in utrujajoča. Ves čas pa je vedel, da si želi delati tudi doma, v Sloveniji. Medtem ko je plesal v velikih plesnih skupinah v Londonu in hodil na turneje po svetu, je vsako leto pripravil kakšno plesno delavnico in predstavo v Sloveniji. Opazil je, da ima žilico za pedagogiko in močno željo po predajanju znanja.

Njegovo poučevanje temelji na lastni metodi Zero space (v prevodu Ničelni prostor). Pravzaprav predava o fizikalnih načelih, ki plesalcu olajšajo delo v smislu čim manjše porabe in čim večjega izkoristka energije. »Nič, kar učim, ni moje, to so znanja, ki že stoletja krožijo med nami, bodisi iz joge, baleta ali celo juda,« skromno pravi. Svoje znanje tudi nenehno nadgrajuje, zato se septembra odpravlja še na magistrski študij v Antwerpen, kamor so ga povabili na kraljevi konservatorij.

V veliko zadovoljstvo mu je sodelovanje z drugimi umetniki, zlasti, ko se zaiskri in se porodijo nove zamisli. Tako je denimo nastala predstava Vstajenje 2.0, ki je bila deležna precejšnje pozornosti. Gre za hibrid improviziranega glasbenega koncerta in plesnega performansa, pri katerem je sodeloval z glasbenikoma Elvisom Homanom in Boštjanom Simonom. Na pobudo Mateja Kejžarja so se prvič srečali na Festivalu Spider in nastal je eksperiment, ki je požel izvrstne kritike in na letošnjem bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica prejel nagrado strokovne žirije za najboljšo predstavo; nagrado si deli s predstavo Irene Z. Tomažin in Jule Flierl U. F. O.: Poklon Katalini Ladik.

To pa ni bila edina nagrada, ki jo je prejel na letošnji Gibanici. Je tudi prejemnik nagrade Ksenije Hribar za najperspektivnejšega sodobnega plesalca, saj »zaradi skrbi za različne vidike plesne umetnosti in zainteresiranosti za njen splošni razvoj izstopa iz svoje generacije«. Nagrade je bil zelo vesel, vseeno pa meni, da bi morda bolj koristila kakšnemu mlademu plesalcu, ki je šele na začetku plesne poti in še nima nobenih podpornih struktur, ki bi mu omogočile naslednje korake. »Ko si mlad in se znajdeš na svojem, je zelo težko, šolske institucije te na to ne pripravijo, nihče ti ne pove o davkih, kako se sestavi CV ali prošnja za službo.« Tu so še širši problemi – pomanjkanje finančne podpore in prostorov za vadbo, slabe osnovne razmere za delo, težak položaj samozaposlenih. »Kar si želim zdaj kot plesalec z neko močjo, h kateri so zagotovo pripomogle tudi te nagrade, je poskušati to spremeniti.«

Za to si prizadeva tudi v društvu Qulenium, kjer mladim plesalcem omogočajo izvajanje prvih predstav. V Ljubljani in Kranju pripravljajo tudi festival Kalejdoskop, na katerem mladim omogočijo nastopanje pred širšim občinstvom. »Zraven povabimo profesionalne predstave, za katere se nam zdi pomembno, da jih vidijo ti plesalci in tudi njihovi starši, da si lahko predstavljajo, kam morda vse to pelje.« Poleg tega pripravlja festival Summer Intensive na Portugalskem, tritedenske delavnice s priznanimi gosti s področja sodobnega plesa in performansa. Kakovostne vsebine se trudi ponuditi po razumni ceni, saj ga moti, da so plesne delavnice povečini predrage in to potem postane stvar elite.

Z veseljem sicer ugotavlja, da imamo v Sloveniji zelo močno razvito kulturo, močno identiteto in da se na področju umetnosti ogromno dogaja. Želi si le videti, kaj vse bi se lahko še zgodilo, če bi se na plesnem področju res dobro zorganizirali, povezali in podprli. Meni, da je meja samo nebo.