Premagati še tako brutalne razmere

Otroštvo in zgodnjo mladost je preživela v Trbovljah. Je pripadnica druge generacije bosanskih priseljencev in se je od nekdaj počutila kot tujka v lastni domovini. »Čeprav sem se rodila v Sloveniji [leta 1988, op. p.], mi je okolica vedno znova dajala vedeti, da sem tukaj gostja, da ne pripadam, in ta občutja so precej definirala moje otroštvo,« se spominja. V šoli je ni nič zares zanimalo, razen umetnosti in športa. Hotela se je vpisati na umetniško gimnazijo, a so doma temu nasprotovali, zato je pristala na Gimnaziji Trbovlje. Prvi letnik je »pogrnila«, tudi pri umetnosti je imela negativno oceno. Občutek je imela, da se je morala za lepe ocene vedno veliko bolj truditi kot sošolci.

Šele na fakulteti za humanistične študije na primorski univerzi, kjer je vpisala smer kulturne študije in antropologija, je začela dobivati potrditev, da ji gre dobro in da je sposobna. A teorije in filozofije se je sčasoma naveličala, začeli sta jo dolgočasiti. Nič od tega se ji ni zdelo dovolj oprijemljivo in vse te teoretske ideje je hotela uresničiti v vizualnem svetu, v filmu, videu. Prek trboveljskega Delavskega doma je izvedela za magistrski študij na Univerzi za umetnost in oblikovanje v avstrijskem Linzu in bila sprejeta. »Mislila sem si, ojoj, zdaj se moram res začeti ukvarjati z umetnostjo in začeti to zagovarjati; tedaj sem bila šele izgubljena. Nisem vedela, kako se tega lotiti, podkovana sem bila zgolj teoretično.«

Zato se je v umetnosti sprva lotevala univerzalnih tem, ki ji niso bile zares blizu. »To sem počela bolj za druge, da bi bilo odobreno in sprejeto,« je odkrita. A k sreči je naletela na pravo osebo. Mentorica Dagmar Schink ji je svetovala, naj neha skrivati sebe in svoje zgodbe, naj se loti tem, ki so osebne. Tako je privrelo iz nje.

Leta 2016 je denimo nastala serija fotografij Zahida is a feminist, čisto spontano, na počitnicah v Bosni. Podobam je dodala še opise, v katerih črpa iz osebnih zgodb svojih prednic. Denimo babice Begajete, ki je po neizprosnem življenju umrla za posledicami srčnega infarkta, stara zgolj 32 let. Pa babice Zahide, ki je preživela dve vojni, rodila šest otrok in bila poročena z nasilnim možem, med vojno pa je z marihuano podkupovala vojake, da je preživela. Ena izmed fotografij prikazuje umetnico, ki z mamo in babico sedi na preprogi sredi travnika, ob sebi pa imajo srebrn pladenj s turško kavo. Pod podobo je napis: »My grandmother was a cleaning lady, my mother is a cleaning lady and I have become a lady with MA degree who cleans occasionally« (Moja babica je bila čistilka, moja mama je čistilka in jaz sem postala ženska z magisterijem, ki občasno čisti).

Želela se je namreč oddaljiti od stereotipnih prikazov žensk na Balkanu. Te so skozi prizmo zahodnjaškega dojemanja najpogosteje žrtve vojne in patriarhata, nesposobne in nemočne, ona pa jih je prikazala kot pametne, iznajdljive, kot feministke. Vse življenje je namreč poslušala zgodbe svojih prednic in jim bila tudi sama priča, vedela je, kaj so preživele. »Pravim, da je feminizem na Balkanu v povojnem obdobju feminizem v praksi, to niso samo filozofske debate, ki ostanejo med štirimi stenami.« Tako se je začelo njeno zanimanje za raziskovanje tem feminizma, spola, seksualnosti, identitete in povojnih travm v postjugoslovanskem prostoru.

V Linzu je na več načinov odrasla. Še pred študijem ji je bila obljubljena štipendija, a je zaradi neznanega spleta okoliščin ni prejela, to pa ji je povzročalo veliko tegob in anksioznosti. Ko ji je v stanovanju, kjer je najemala skromno sobo s plesnivo žimnico, potekla pogodba, si ni mogla privoščiti nove varščine, zato je osem mesecev živela v prostorih fakultete. V eni od predavalnic je spala pod mizo, ponoči se je skrivala pred varnostniki s svetilkami, zjutraj, ko so prišle snažilke, se je pretvarjala, da dela. Ta nenehni bolj za preživetje jo je precej utrudil, a tudi utrdil. Zato je vztrajala, saj ni želela, da bi bil ves dotedanji trud zaman in bi se vrnila praznih rok.

Ko pa je študij po štirih letih končala, se je znašla pred vprašanjem, kaj zdaj. »Nisem vedela, kaj naj bi v Sloveniji počela. Sem umetnica in nihče me ne potrebuje, vsi položaji znotraj kulturnih institucij so že zasedeni.« Po naključju se je prijavila na avstrijski program Kulturkontakt, ki je umetnike gostil na rezidencah na Dunaju, in bila sprejeta. Tam se ji je »zgodila« Marina Gržinić. Vsi umetniki iz rezidence so bili povabljeni na pogovore s filozofinjo, ki velja za eno naših pomembnejših teoretičark umetnosti, in Đejmi Hadrović se spominja, kako je tja prinesla liter rakije, ki jo je njen stric zvaril iz banan. Ujeli sta se in Marina Gržinić, ki predava na dunajski akademiji, jo je povabila, naj pri njej dela doktorat. Tega bo zagovarjala čez približno mesec dni, tema je Seksualnost in njena manifestacija v postjugoslovanski kinematografiji. »Moja prvotna zelo naivna zamisel je bila, da o tem pišem z bolj antropološkega vidika, da raziščem folkloro in razna pričevanja, zanimalo me je, kako seksajo v vsaki vasi,« pove v šali. Ni se hotela lotevati posilstev in genocida, saj so jo že od mladih nog zaznamovala razna pričevanja žrtev, a je ugotovila, da tega ne more prezreti, to je nekaj, kar je neizogibno.

V tem času je imela samostojne razstave na Dunaju, v Ljubljani, Trbovljah in Novem mestu, povabljena je bila v več umetniških rezidenc po Evropi. Delo Zahida is a feminist je leta 2020 odkupil dunajski mestni muzej. »Delo sem prodala, babica Zahida je umrla 9. julija, 13. julija pa sem nesla delo v muzej – ravno na svoj rojstni dan.« Krog je bil s tem simbolično sklenjen.

Vsako leto se je tudi prijavljala na razpis za nagrado skupine OHO, osrednjo nacionalno nagrado za mlade vizualne umetnike. Dvakrat je prišla v finalni izbor, lani, v tretje, pa je v finalnem krogu žirijo dokončno prepričala z delom Nena, filmskim esejem, v katerem s kamero sledi babici Zahidi, ki je živela v zapostavljeni regiji v Bosni in Hercegovini. V videu je premišljevala, kako je politična oligarhija opustošila državo in posameznika v njej, in kot je utemeljila žirija, je posebna kakovost dela prikaz, da ta posameznik »strahotam ni podlegel, temveč se je z njimi pokončno spopadel in našel izhode iz nikoli prej domišljenih stanj. Kaže na vero v upanje človeka, da premaga in preživi še tako brutalne razmere.«

Kot lanski prejemnici nagrade skupine OHO ji je pripadla dvomesečna umetniška rezidenca v New Yorku. Pravi, da je tam v igri veliko denarja, a hkrati vidiš ogromno umetnosti, ki ji manjka vsebine, substance, globine. Domov se je vrnila z dojemanjem, da v Sloveniji pravzaprav ustvarjamo vrhunske umetniške projekte, a smo pogosto tako kritični do sebe in drugih, da si delamo krivico. Zdrava količina refleksije se ji zdi dobra stvar, hkrati pa se včasih s tem preveč omejujemo.

Drugi del nagrade skupine OHO je njena samostojna razstava v Centru in galeriji P74 v Ljubljani, ki se je ravno odprla in bo na ogled, dokler ne podelijo letošnje nagrade. Nadela ji je naslov Odsotnost prisotnosti in se v prepletu videa, fotografije, zvoka in pisane besede nekoliko odmaknila od doslej obravnavanih tem, saj je v središče postavila svojo nomadsko izkušnjo. Osrednje delo, video The Absence of Presence, med drugim odpira »vprašanje o tem, kaj oziroma kje je dom«, piše v spremnem besedilu.

In kam Đejmi Hadrović vleče v prihodnje? Še sama ne ve. »To se sprašujem že, odkar sem se vrnila z Dunaja. Ko preživim nekaj časa v enem mestu, si rečem, zdaj pa sem s tem opravila in potrebujem kaj novega, drugega. Ne vem pa še, kaj to bo.« Pustimo se presenetiti.

Đejmi Hadrović:
Odsotnost prisotnosti
Kje: Center in galerija P74, Ljubljana
Kdaj: do 23. maja 2023