Suhi obrok, plastenka vode in omejeno gibanje

Novembra lani smo obiskali železniško postajo v hrvaškem pristaniškem mestu Reka, skozi katero teče ena izmed živahnejših smeri balkanske migrantske poti proti severni in zahodni Evropi. Tam so zaradi požrtvovalnosti aktivistov, ki so mestne oblasti prisilili k vsaj trohici človekoljubja, migranti deležni osnovne zdravstvene in higienske oskrbe ter toplega obroka. Vsega tega so, čeprav v res najosnovnejši obliki, naslednjič deležni prav v sprejemnem centru za migrante v Ilirski Bistrici, kjer policija opravi prvi razgovor in najosnovnejši postopek, s katerim se določi nadaljnja usoda migrantskih skupin, družin in posameznikov, ki jim ni uspelo doseči Italije, pač pa jih je prestregla slovenska policija. Vse navadno še isti dan čaka prevoz drugam – najsrečnejše v ljubljanski azilni dom ali katero izmed njegovih izpostav, spet druge v postojnski center za tujce, ki je organizacijsko dejansko zapor, v katerem nezaželeni tujci čakajo na deportacijo. Najbolj nesrečni pa so deležni vožnje z marico do najbližjega slovensko-hrvaškega mejnega prehoda in izročitve hrvaškim varnostnim organom.

»So bili tudi dnevi, konec lanskega leta, ko smo tu imeli po 150 ali 200 ljudi na dan. Zdaj se včasih zgodi, da 24 ur ne pripeljejo nikogar. Včeraj smo jih imeli 33, trenutno je tu skupina 12 fantov iz Afganistana,« pojasnjuje Viljem Toškan, vodja oddelka za državno mejo in tujce na Policijski upravi Koper, ki nas je sprejel v enem od poslopij nekdanje vojašnice JLA – edinem, ki ga obdaja ograja. »Gre za poslopje v lasti policije, ki smo ga od leta 2017 kolikor toliko prilagodili za sprejem večjega števila migrantov. Lokacija je ločena, vse skupaj je tudi ograjeno, kar ne velja za vse policijske postaje. Če gre za več ljudi, lahko nastanejo težave, imeli smo tudi primer, ko so nam zbežali, tik preden bi morali vstopiti v policijsko postajo.«

Policisti poslopju sicer pravijo kar »objekt VDM«, saj je tu nekoč domovala enota za varovanje državne meje. Danes je glavni namen poslopja »obravnava tujcev zaradi nezakonitega vstopa v državo«, pravi Toškan in dodaja, da je bila odločitev za poseben sprejemni center za migrante »logistične narave, pa tudi z vidika kakovosti postopkov in racionalizacije. Ne glede na to, ali gre za obravnavo enega, deset ali več ljudi, potrebuješ za to približno enako število policistov, vsaj tri, štiri. In tu imamo skupino policistov, ki skrbi za ta del posla, če se tako izrazim.«

Prva stvar, ki se zgodi po prihodu tujcev v sprejemni center za migrante, je varnostni pregled. Sledi razgovor s policisti, če tujci od utrujenosti prej ne zadremajo ali zaspijo.

Skozi sprejemni center za migrante, ki je nekakšno distribucijsko središče, je sicer zgolj v zadnjih treh mesecih lanskega leta, ko je zagon dobila različica balkanske migrantske poti skozi hrvaška Reko in Buzet proti Kraškemu robu v Sloveniji in naprej proti Italiji, šlo več kot devet tisoč ljudi. V povprečju je to pomenilo več kot sto na dan. »V letošnjih prvih treh mesecih jih dobimo kakih 500 na mesec. Bo pa število zagotovo naraščalo, saj je to odvisno od sezonskih trendov. Čez leto se število povečuje do vrhunca v zadnjih mesecih leta, potem pa se v prvih mesecih naslednjega leta spet malo umiri,« pojasnjuje Toškan.

V nekdanjem vojaškem kompleksu je sicer še ena večja, za zdaj opuščena stavba in nekaj nekoliko manjših, v katerih domujejo tamkajšnje gimnazija, osnovna šola, glasbena šola, knjižnica, območna izpostava Rdečega križa in nekatera druga civilna združenja in društva. A Bistričanke in Bistričani, niti dijaki in šolarji, ki poslopje obidejo po dvakrat na dan, večinoma sploh ne vedo, za kakšen namen policija uporablja »svojo« stavbo v sklopu nekakšnega izobraževalnega središča na območju nekdanje vojašnice.

Čeprav gre za sprejemni center za migrante, niti v njegovi neposredni okolici ne boste videli tujcev, kako kadijo, telefonirajo ali kar tako postavajo na svežem zraku ali toplem soncu. Ko policija v notranjosti države ali v bližini meje prestreže migrante, sledi takojšen prevoz do tega policijskega poslopja na Ulici IV. armije brez hišne številke, kjer kombi vzvratno pripelje do očem skritega dela stavbe, kjer potem migranti drug za drugim izstopijo. Po opravljenem varnostnem pregledu ter popisu in začasnem odvzemu osebnih predmetov lahko vstopijo v stavbo, iz nje pa izstopijo šele, ko ponovno vstopijo v policijski kombi ali na avtobus, ki jih odpelje drugam. »Manjše skupine vozimo sami s kombiji ali predelanimi kombiniranimi vozili, če pa gre za večje skupine ljudi ali če imamo več različnih manjših skupin v centru sočasno, naročimo avtobus, saj imamo pogodbenega zunanjega izvajalca,« pravi Toškan.

Večino tujcev, tiste, ki želijo zaprositi za azil, odpeljejo v ljubljanski azilni dom ali kako njegovo izpostavo, predvsem v Logatec. Še do nedavnega so večje skupine ljudi vračali neposredno hrvaškim varnostnim organom, zadnje čase – sploh po vstopu Hrvaške v schengensko območje – to ni več mogoče in preostale tujce navadno odpeljejo v center za tujce v Postojni, kjer čakajo na takšno ali drugačno obliko izgona iz države. Ko smo na toplo petkovo dopoldne vstopil v center, je bilo tam vse mirno. Osnovni postopki ugotavljanja identitete in pravnega statusa manjše skupine Afganistancev so bili pravzaprav že končani. Policistke in policisti so zaključevali birokratska opravila, tujci, vseh 12, pa so večinoma dremali pod ključem, v eni od štirih sob za pridržanje.

Tujci sicer v Ilirski Bistrici ne ostanejo dolgo – od nekaj ur do pol dneva – zelo redko se zgodi, da tam prenočijo. Kljub temu je v sobah in tudi v zunanjih zabojnikih precej zasilnih ležišč oziroma blazin. Zadnje čase se je način potovanja nekoliko spremenil, tujci, kolikor je to mogoče, uporabljajo sredstva javnega prevoza, vlake, avtobuse, včasih tudi taksije in jih policija v Sloveniji prestreže vsaj nekoliko manj izčrpane. »Včasih so hodili peš iz Bosne do Italije celotno pot in so bili tudi po 12 dni neprestano na pohodu s steklenico vode in nekaj malega hrane, pozimi, po dežju, snegu, mrazu … Takoj ko smo jih dali na toplo in jim dali jesti, je vse kar popadalo, vsi so od utrujenosti najprej zaspali in je bilo treba počakati, da smo sploh lahko opravili razgovore,« opisuje Toškan, ki prav vsakič, ko policija prestreže kakega tujca, dobi kratko sporočilo z osnovnimi podatki. »No, sredi noči na sporočila ravno ne odgovarjam, zjutraj pa je prva stvar, ki jo storim, da pogledam, koliko jih je bilo tisto noč.«

Poleg tega se spreminja tudi sestava tujcev na poti v Evropo, kar se pozna v sprejemnem centru: »Doslej je bilo običajno koli 90 odstotkov mlajših moških. Lani pa je bilo razmerje že 75 odstotkov proti 25 odstotkom. Še vedno prevladujejo moški, veliko pa je tudi družin, zdaj predvsem iz Afganistana, lani jih je bilo veliko iz Burundija. Zdaj pri nas obravnavamo nekako polovico tujcev iz Afganistana, preostala polovica je iz različnih afriških držav.« Zato poleg zaloge suhih dnevnih obrokov v njihovih skladiščih najdemo tudi različne nujne potrebščine, ki bi jih potrebovale mame in otroci, recimo mleko v prahu in podobno otroško hrano. »Seveda vsakomur pripada suhi dnevni obrok, a tega ne moreš dati jesti enoletnemu otroku.«

Toškan se do bolj ali manj odprtih meja ali celo do odsotnosti mejnega nadzora, h kateri je bila Slovenija prisiljena v skladu s schengenskimi pravili po vstopu Hrvaške v to območje, ni želel opredeliti. Pravi, da policija v danih razmerah skuša svoje delo opravljati kar najbolje, navaja pa seveda nekatere razlike: »Zdaj se meja odpira in se omogoča prehod po večjih in manjših cestah, poteh, stezah. 

Prej je bilo tako, da če je recimo zunaj turistične sezone sredi noči prišel avto s tujo registracijo ali celo avto z registrsko tablico z drugega območja države, so domačini poklicali policijo in je bilo to za policijo lažje.« Okolica sprejemnega centra za migrante je sicer še dandanes posejana s številnimi avtomobili starejše izdelave iz različnih evropskih držav, ki so bili zaseženi prevoznikom oziroma tihotapcem ali pa so jih ti med begom zapustili. »Njihovi lastniki so verjetno v priporu ali zaporu, avtomobili pa čakajo tu … Večina jih je ali najeta ali sposojena od prijateljev ali znancev.«

Toškan, ki je migracijam pravzaprav posvetil svojo poklicno pot, se zaveda, da »so migracije vedno bile in verjetno vedno bodo, noben zid in niti streljanje na mejah tega ne moreta ustaviti. Po mojih izkušnjah poti običajno potekajo tam, kjer je to najlažje. Danes zato na območju, ker je od hrvaške meje do italijanske dobrih deset kilometrov, ki se jih da peš opraviti v eni noči.« Seveda je slovenska policija kot številne druge za tujce ovira na poti v boljši jutri. Ni pa vedno vse tako črno, pač odvisno od gledišča. Tako pripoveduje, da so pred časom obravnavali nekega državljana Nepala, ki pa je po namestitvi v azilni dom izginil. Ko so preverjali pri italijanskih kolegih, ali so ga morda zasledili čez mejo, so od njih dobili pojasnilo, da je že v Lizboni: »So mi poslali profil na Facebooku, kjer je objavil svojo fotografijo, da je, odkar smo ga mi obravnavali, že srečno prispel na cilj, in to v manj kot 24 urah.«