Kupimo Hrvaško!

V zadnjih desetih letih so sprva ameriški, nato pa češki, slovaški, hrvaški in zdaj na koncu tudi madžarski skladi prevzeli več nekoč znanih slovenskih podjetij. Prvi češki privatizacijski sklad ali PPF ima danes v lasti POP TV, češki holding EPH je 49-odstotni lastnik najbolj dobičkonosnega dela Slovenskih železnic, njihovega tovornega prometa, češka družba J&T je druga največja lastnica Petrola. Hrvaški državni pokojninski skladi so danes eden pomembnejših posamičnih lastnikov v Krki, v Zavarovalnici Triglav, v pozavarovalnici Sava Re, hrvaški skladi so pomagali prezadolženemu Agrokorju kupiti Mercator, financirali so prevzem Žita in tako naprej.

To nakupovalno mrzlico vzhodnoevropskih pokojninskih skladov smo v Sloveniji le opazovali križem rok in se čudili – naše nacionalno premoženje pa je zlagoma prehajalo v tuje roke, s tem pa tudi moč odločanja in dobički. V času finančne krize, ko so tukajšnja podjetja poceni kupovali ameriški in avstrijski špekulativni skladi, smo še lahko trdili, da so bile to izjemne okoliščine, ki se nikoli več ne bodo ponovile. A potem je prišel novi, vzhodnoevropski val. V zadnjem, madžarskem primeru smo zdaj dobili dokaz, kako poceni tarča je Slovenija: Slovenija ima na Madžarskem za 33 milijonov evrov investicij. Madžarska v Sloveniji pa za 1,5 milijarde.

Slovenski skladi, kot sta Pozavarovalnica Sava ali Modra zavarovalnica ali pa PRVA Pokojninska družba, namreč takšnih poslov niso smeli sklepati ne v tujini in niti ne v Sloveniji zaradi številnih varovalk. Razlog, zaradi katerega lahko danes poleg ameriških skladov slovenska podjetja kupujejo madžarski, hrvaški skladi ali češki, četudi so njihova gospodarstva šibkejša kot slovensko, je po eni strani v naših lastnih omejitvah.

Slovenska zakonodaja – ne pa hrvaška, madžarska ali češka – namreč omejuje, koliko lahko slovenski skladi investirajo v določene projekte. Zgornja meja je v Sloveniji na primer šestkrat nižja, kot to dovoljuje evropska zakonodaja.

Varovalke so dobre, vendar ne smejo biti absurdne. Leta 2018 je na primer obstajala možnost, da bi ob privatizaciji NLB slovenska Pozavarovalnica Sava in Modra zavarovalnica kupili delež NLB. A so tedaj v Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) sprejeli stališče, da slovenska zakonodaja to prepoveduje: Zakaj? Razlog za to je bil neki pozabljeni člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ko so hoteli delež NLB kupiti, so v Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) sprejeli stališče, da slovenska zakonodaja to prepoveduje, saj da so upravljavci pokojninskega sklada povezani z Republiko Slovenijo, Republika Slovenija pa delnic NLB ne sme kupiti. NLB so zato lahko kupovali ameriški, hrvaški in tudi madžarski javni pokojninski skladi – ne pa slovenski.

Zakaj bi kdorkoli kupoval delnice ali obveznice, kar sicer počnejo v večini drugih držav, če pa se veliko bolj splača imeti v lasti prazno stanovanje? Po obdavčitvi nepremičnin je namreč Slovenija davčna oaza.

Razlogov, zaradi katerih so slovenski pokojninski skladi tako nepotentni, je sicer še več. Kot ocenjujejo na finančnem ministrstvu, je eden od njih nezaupanje. Enega prvih grehov s tega področja so sicer zakrivili prav na finančnem ministrstvu. To je bila seveda prodaja banke NKBM. Država je decembra 2007 več tisoč državljanov sprva zvabila, da so kupili 49 odstotkov delnic NKBM, že kmalu za tem pa je banka bankrotirala, zaradi česar so mali vlagatelji izgubili celotno naložbo. Drug primer pa je bilo nespretno reševanje bank po finančni krizi, kjer je država izbrisala podrejene obveznice, ki so jih izdale največje slovenske banke. Tretji razlog je tudi privatizacija, torej prodaja nekoč pomembnih slovenskih podjetij, ki so jih nato novi lastniki umaknili z javne borze. No, sicer pa smo ob privatizaciji izgubili še Ljubljansko borzo. Leta 2008 je bila prodana na Dunaj.

Ampak kmalu bo drugače, slavnostno napovedujejo na ministrstvu za finance. Vlada je namreč na njihov predlog sprejela strategijo razvoja trga kapitala v Sloveniji za obdobje 2023–2030, katere glavni namen je spodbujanje naložbe na trg kapitala, torej nekakšni revitalizaciji tega področja. Na finančnem ministrstvu zdaj preučujejo – kot so nam odgovorili – predvsem določbe zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje na način, »da bi upravljalcem pokojninskih skladov omogočal aktivnejšo vlogo pri izboru in upravljanju naložb«, za zdaj zbirajo predloge. Kakšni so ti? Na Modri zavarovalnici si na primer želijo večjo fleksibilnost obstoječih produktov dopolnilnega pokojninskega zavarovanja, povišanje naložbenih limitov za nekatere naložbene razrede, manj restriktivne omejitve trgovanj med povezanimi osebami.

Podobno si želijo v PRVI Pokojninski družbi: »Pokojninski skladi so poleg zagotavljanja finančne varnosti vlagateljev ob upokojitvi oziroma zagotavljanja dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema pomemben gradnik razvoja kapitalskega trga. Za aktivno vključitev pokojninskih skladov v Strategiji razvoja trga kapitala za obdobje 2023–2030 predvidenem procesu krepitve kapitalskega trga je nujna in ključna rast sredstev v obstoječih pokojninskih skladih, ki je po naši oceni in na osnovi neodvisne študije izvedljiva predvsem z avtomatično vključitvijo vsega delovno aktivnega prebivalstva v obstoječ sistem prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.«

Slovenija ima na Madžarskem za 33 milijonov evrov investicij. Madžarska v Sloveniji pa za 1,5 milijarde.

V strategiji finančnega ministrstva je celo zapisano, da bodo ob sprejemanju pokojninske reforme preučili sistem »obveznih vplačil v drugi pokojninski steber, s čimer bi se lahko povečale naložbene priložnosti za upravljavce pokojninskih skladov ter reševal problem demografskih projekcij in spodbudil prenos sredstev iz bančnih računov v namensko varčevanje na osebnih varčevalnih računih z namenom zagotovitve dodatnih prihodkov po upokojitvi«. Omenjena pa je tudi ideja, da bi mali vlagatelji lahko svoj denar nalagali v različne produkte brez posrednikov na način, ki ga sedaj ponujajo nekatere aplikacije. A ključni naj bi seveda bili najrazličnejši projekti, kako občane spodbuditi, da bi čim več vlagali v slovenski kapitalski trg. Na ministrstvu zato razmišljajo o ponudbi novih obveznic, kot so hipotekarne, komunalne, občinske ali državne z nižjimi apoeni, podjetniške obveznice, zelene in tako naprej.

Vse te ideje, kako že nekajkrat uradno naplahtane občane ponovno motivirati za vlaganje v slovenske kapitalske trge, so sicer dobrodošle, a vsaj v tem trenutku manjka še ena, morda najpomembnejša reforma. V različnih državah ljudje varčujejo na različne načine, eni v delnicah, drugi v depozitih. V Sloveniji smo sodeč po poročilih Evropske centralne banke (ECB) prvi v EU po nalaganju sredstev v nepremičnine. Razlog je gotovo v tem, da je slovenski kapitalski trg nerazvit oziroma da z njim nimamo najboljših izkušenj. A ne samo to. Celo večji vlagatelji v Sloveniji kupujejo stanovanja z investicijskimi nameni, kar pa povzroča velike težave na stanovanjskem področju. In vsem nam je jasno, zakaj to počno: ker smo tu po obremenitvi nepremičnin na 23. mestu v EU. Zakaj bi kdorkoli kupoval delnice ali obveznice, kar sicer počnejo v večini drugih držav, če pa se veliko bolj splača imeti v lasti prazno stanovanje? Slovenija je na področju praktično davčna oaza.

Na ministrstvu za finance imajo veliko dobrih idej, kako spodbuditi finančni trg, veliko odličnih idej so imeli tudi v preteklosti. Pozabljajo pa na glavno reformo. In to je seveda nepremičninski davek. Številne je prejšnji mesec tudi presenetila izjava predsednika vlade Roberta Goloba, izrečena v nasprotju s koalicijskimi zavezami, da v koaliciji nepremičninskega davka morda sploh ne bodo uvedli. Če bo to res, se bo vlada odpovedala tudi večji ambicioznosti države v prihodnosti, in to predvsem zaradi politikantskih ciljev.