Nova slovenska pomlad

Prejšnji teden se je v Sloveniji mudil Ryszard Legutko, poljski filozof in politik, nekdanji poslanec v poljskem parlamentu in šolski minister iz vrst ultrakonservativne stranke Zakon in pravičnost (PiS) – ja, prav tiste, ki se je najbolj zagreto zavzemala za popolno prepoved splava na Poljskem. Danes zaseda mesto poslanca v evropskem parlamentu. Na naša tla ga je pripeljala založba Družina, pri kateri je nedavno izšel slovenski prevod njegove knjige Demon v demokraciji: Totalitarne skušnjave v svobodnih družbah. V njej Legutko, ki ga poljski aktivisti za človekove pravice oklicujejo za skrajnega desničarja, populista in homofoba, razvija tezo, da ima liberalna demokracija, torej politični sistem, na katerega danes prisega večina zahodnega sveta, precej več skupnega s komunizmom, kot bi si morda mislili. Njegovemu predavanju v Cankarjevem domu je prisluhnilo nekaj deset ljudi, med drugimi tudi predsednik SDS Janez Janša in pa nekdanji notranji minister Aleš Hojs.

Liberalna demokracija in komunizem naj bi po njegovem izhajala iz istih zgodovinskih korenin zgodnje moderne dobe, zato sprejemata podobne predpostavke o zgodovini, družbi, veri, politiki in človeški naravi, ob čemer se totalitarizem prvega in drugega sistema kaže v tem, da oba poskušata disciplinirati um. Tu se Legutko opira na koncept »thoughtcrime« (miselni zločin), ki ga je v svojem distopičnem romanu 1984 ubesedil angleški pisatelj George Orwell. V bistvu gre za osebna prepričanja posameznika, ki so v nasprotju s sprejetimi normami družbe – zaradi česar morajo biti ti posamezniki formalno ali vsaj neformalno kaznovani.

Znotraj liberalne demokracije naj bi bili tako po njegovem vsi, ki si upajo misliti drugače, označeni za »mizogine, seksiste, homofobe, transfobe ali pa rasiste, islamofobe, populiste, nacionaliste, antisemite, ksenofobe in bele supremaciste«, našteva. »Vsak dan lahko slišimo za nov primer miselnega zločina, za novega sovražnika. Samo pomislite, kaj lahko to stori vašemu umu, kaj to lahko stori družbi. Kdor se danes ukvarja s politiko, se povsod sprehaja po minskih poljih. In če boste stopili na mino, vas bo razneslo.« Po njegovem tako prehod iz komunizma (ali socializma) v liberalno demokracijo, kakršnega so doživele tranzicijske države, ni prinesel več svobode govora, pač pa manj. Glavni krivec za to naj bi bila domnevno zapovedana politična korektnost, skrajni levičarji, ki so zavzeli praktično vse evropske institucije ter izobraževalne ustanove, in pa histerične feministke, seveda, tem je uspelo skvariti osnovno družinsko celico, ki je nekoč veljala za varno zavetje.

Legutko, ki je pred kratkim obiskal Slovenijo, verjame, da je liberalna demokracija enaka komunizmu.

Da bi resnično razumeli, kaj Legutko pojmuje pod svobodo govora, si moramo ogledati nekaj njegovih najspornejših izjav. Pred leti je za poljski radio v pogovoru o primerih spolnih zlorab mladoletnih oseb znotraj katoliške cerkve dejal, da so med duhovniki »primeri pedofilije izjemno redki. Opravka imamo s homoseksualnostjo.« Istospolne poroke je označil za »nepotreben, uničujoč eksperiment« in ob tem dodal, da je homofobija zgolj »palica, s katero se pretepa ljudi, ki si drznejo izraziti kakršnokoli nasprotovanje«, kristjani pa da so tista skupina, ki je resnično diskriminirana. To je dejal v času, ko so se posamezni kraji na Poljskem začeli razglašati za »območja brez ideologije LGBT«.

Odmeven je bil tudi njegov lanski govor v evropskem parlamentu, v katerem je parlamentu očital, da je »Evropo okužil z brezsramnim strankarstvom, okužba pa je postala tako nalezljiva, da se je razširila na druge institucije, kot je evropska komisija«. Evropski parlament je tako po njegovem postal predvsem »politično sredstvo levice za uveljavljanje njenega monopola z ostro nestrpnostjo do vseh drugačnih mnenj. Ne glede na to, kolikokrat ponovite besedo ’raznolikost’, ta postaja izumrla vrsta v Evropski uniji in zlasti v tem parlamentu.« Velja omeniti, da je Legutko ta govor predstavil prav v času, ko je evropski parlament sklenil, da Madžarske ne gre več dojemati kot demokratične države, in razpravljal o tem, ali naj ji zamrzne kohezijska sredstva zaradi neupoštevanja vladavine prava.

Legutko je v bistvu konspirolog, verjame, da se dogaja načrtna kulturna revolucija – in da se je proti njej nujno treba boriti. V resnici si prizadeva za novi Kulturkampf ali kulturni boj, za spopad ideologij, praviloma katoliške oziroma klerikalne z liberalno, kakršnega smo po Evropi že spoznali konec 19. stoletja, najmočneje pri srditih spopadih med katoliško cerkvijo in prusko vlado, pa tudi v različnih kontekstih skozi zgodovino na Slovenskem. S tega vidika je Legutko podoben razvpitemu kanadskemu kliničnemu psihologu Jordanu Petersonu, ki svoje podanike straši pred tako imenovanim kulturnim marksizmom in woke ali prebujensko ideologijo, v osnovi s teorijami zarote. In navsezadnje, s povsem enakimi prijemi svoje politike vodi tudi politična desnica v Sloveniji, z Janezom Janšo na čelu. Ta si ves čas prizadeva za obuditev kulturnega boja, prav področje ideoloških spopadov je namreč tisto, na katerem je najmočnejši.

Da to res drži, priča nedavna interpelacija vlade. Tej so v SDS namreč očitali, da imata ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in urada za demografijo skupni imenovalec v programu Levice, ta pa da »izhaja iz kulturnega marksizma, ki si prizadeva razgraditi temeljni vrednotni sistem zahodne civilizacije«. Vendar pa ta očitek, ki je seveda zgolj politični manever, izpusti pomemben podatek: omenjena projekta bivše vlade sta bila že v temeljih prepredena z ideologijo, oba sta bila že od samega začetka zamišljena kot sredstvo kulturnega boja.

Janša vsakič, ko pride na oblast, vzpostavlja vzporedno državo, »drugo republiko«.

Vzemimo kot primer urad za demografijo, na katerem je službo začasno našel celo veliki borec proti splavu in za pravice družin – če gre za »prave« družine, seveda – Aleš Primc. Ta se je nadejal drznih razplojevalnih sprememb v Sloveniji, bivši gospodarski minister Zdravko Počivalšek je šel celo tako daleč, da je obljubljal, da bo Slovencev, tistih pravih, klenih, čez desetletje že tri milijone.

Socialna psihologinja dr. Metka Mencin ob tem spomni, da se je zaskrbljenost zaradi nizke rodnosti v Sloveniji, tedaj z utemeljitvijo, da ta ogroža predvsem pokojninski sistem, začela širiti že v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar se je »z uveljavljanjem ideje o samostojni Sloveniji, ki se je harmonično umestila v naraščajoči nacionalizem, seveda spodbujan s strankarskimi programi, ta zaskrbljenost omejila na rodnost Slovenk«. Slovenija je tako postala ena tistih držav, podobno kot Madžarska ali pa Poljska, ki so prav po učbeniško začele potrjevati predpostavke o tesni povezavi med nacionalizmom, patriarhalnostjo in heteronormativnostjo. »Narod številčno in moralno ogrožajo emancipirane Slovenke oziroma vse in vsi, ki prestopajo binarne spolne norme in rušijo heteroseksualni red, pa seveda migranti, ki vnašajo v Slovenijo virus tuje kulture.«

Ko rodnost postaviš za eno ključnih oporišč svoje politike, se hkrati zavežeš tudi nadzoru seksualnosti. »In s tem ustvarjaš namišljeno skupnost ’pravih Slovenk in Slovencev’ – domoljubnih, klenih, vernih, etnično čistih, heteroseksualnih in cisnormativnih (gre za predvidevanje, da so vse osebe v družbi cisspolne, torej da se njihov spol ujema s spolno identiteto, ki jim je bila pripisana ob rojstvu, op. a.).« Tako se ustvarja skupnost, katere poglavitna dolžnost je, da se biološko in ideološko reproducira. »Tudi tako, da utiša, izvrže, potisne na rob vse, kar ji je na poti,« dodaja Metka Mencin. Demografija je s tem zlorabljena kot sredstvo kulturnega boja – glavno žrtveno jagnje pa so ženske, dojete izključno kot posoda za rojevanje.

Za populiste, ki bijejo kulturni boj, ni nič sprejemljivo, razen njih samih.

Kulturni boj je treba sicer razumeti širše. Zgodovinar dr. Božo Repe ocenjuje, da je klasična partitokracija, vzpostavljena na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, »ki temelji na fevdalni delitvi Slovenije«, dosegla svoj vrh, zato prek tovrstnih prvinsko ideoloških tem zdaj »išče različne obvode v umetno ustvarjeni ’civilni družbi’ ter spodbuja ulično in traktorsko ’demokracijo’«. Hkrati je postal vse jasnejši propad osamosvojiteljske politike. »Slovenija pač ni postala uspešna država, prehitele so jo razvitejše vzhodnoevropske države, ki so bile daleč za njo. Za državami, s katerimi se je primerjala, na primer z Avstrijo, pa zaostaja precej bolj, kot je v najboljšem času Slovenije kot socialistične republike v Jugoslaviji.« Kulturni boj tako zanje pomeni nekakšno rešilno bilko, saj to dejstvo prikriva, hkrati pa po svoje ustreza tudi levoliberalnemu političnemu polu, saj ta »na koncu postane odločilna točka pri volivcih, ne glede na rezultate vladanja«.

Pri kulturnem boju, ki ga izvaja desnica, gre v resnici za že preverjen koncept iz časa med obema vojnama, ko je bilo vse – mediji, sindikati, izobraževanje, ustvarjanje javnega mnenja nasploh – strankarsko razdeljeno, posredno ali neposredno pa so to financirali vladajoči, ki so s tem, tako Repe, »v obdobju vladanja ’parkirali’ denar za sušna leta, ko so bili v opoziciji«. In prav to Janša uspešno počne še danes. Prav vsakič, ko mu uspe priti na oblast, vzpostavlja vzporedno državo, »drugo republiko«.

Ustanavlja lastne medije. Ko mu Demokracija in založniška hiša Nova obzorja nista bili več dovolj, je začel s hiperprodukcijo brezplačnikov, nato je po vzoru ameriških republikancev ustvaril še ultrakonservativno medijsko hišo – nastale so Nova24TV in poleg nje nepregledna množica manjših lokalnih spletnih portalov. Vmes je poskušal prevzeti tudi druge uveljavljene medije, najočitneje seveda prav RTV Slovenija, na kateri mu je po zadnjem obdobju vladanja uspelo vzpostaviti praktično absolutno oblast.

Enako že ves čas počne z visokim šolstvom. Janša je glavne operativne korake pri postopni privatizaciji in vzpostavljanju vzporedne univerze dolgo zaupal dr. Borutu Rončeviću, človeku, ki je pred dobrimi desetimi leti, preden je nastopila druga Janševa vlada, zapisal, da v Slovenijo prihaja čas obračuna. Sloveniji naj bi se z novo vlado po njegovem namreč »končno ponujala priložnost za prehod v radikalno drugačen gospodarski, politični in kulturni sistem«, zgodila naj bi se neizprosna družbena inventura, ki bi morala biti tako odločna, »kot je bila odločna denacifikacija v Nemčiji po drugi svetovni vojni«. Taisti človek je nato postal državni sekretar za visoko šolstvo na šolskem ministrstvu, ki ga je tedaj vodil dr. Žiga Turk. Skupaj sta bila takrat ovadena zaradi zlorabe položaja, ker sta dan po padcu vlade hitela podeljevati koncesije, med njimi tudi Rončevićevi fakulteti za medije. Prav to fakulteto je z dodatnimi koncesijami obdarila tudi zadnja Janševa vlada, Rončeviću pa je celo hotela zaupati vodenje novega javnega raziskovalnega zavoda Rudolfovo, v katerega naj bi se v dveh letih steklo kar 5,2 milijona evrov.

Nič drugače ni, ko pride do ustvarjanja lažne civilne družbe, na primer Zbora za republiko, Primčevega Glasu za otroke in družine ali pa zdaj Ruparjevih upokojencev. Prav bivšega poslanca SDS in tržiškega župana Pavla Ruparja, danes prvo grlo upokojenskih protestov, ki napoveduje ustanovitev nove stranke, filozof dr. Boris Vezjak vidi kot obraz novega populizma in kulturnega boja. »Njegova retorika je v osnovi ’kulturkampfovska’. Rupar apelira na natanko to zarezo, o kateri govorimo, ko govorimo o kulturnem boju,« je prepričan. »Nagovarja kolektivno identiteto nekega abstraktnega slovenskega naroda, kar doseže z rekonstrukcijo klenega Slovenca, ki je narodno zaveden, poje narodnozabavne viže, moli k bogu in hodi v gore. Ves čas apelira na idejo, da smo Slovenci seveda dobri kristjani in da je tudi sam dober kristjan, ki je doživel razsvetljenje v zaporu.«

Kot civilna pobuda se predstavlja še Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, ki je ob ukinitvi muzeja osamosvojitve sprejelo »akcijski načrt v obrambo osamosvojitve Slovenije in njenih vrednot«, osrednji dogodek katerega je bilo zborovanje na Trgu republike prav v času interpelacije. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010, nato pa je tri leta kasneje, v času druge Janševe vlade, pridobilo status društva v javnem interesu, kar mu je zagotovilo lažji dostop do javnih sredstev. Status mu je po predhodnem soglasju obrambnega in šolskega ministrstva dodelil Andrej Vizjak, takratni minister za delo. Soglasji sta podpisala obrambni minister Aleš Hojs, tedaj član združenja in njegov kasnejši predsednik, in državna sekretarka na šolskem ministrstvu Mojca Škrinjar, tedaj prav tako članica združenja in danes njegova podpredsednica.

Ob tem velja poudariti, da združenje nikakor ni reprezentativna veteranska organizacija, čeprav se kot taka predstavlja. Zveza policijskih veteranskih društev Sever na primer šteje 6390 članov (od tega 5248 takih z urejenim statusom vojnega veterana), Zveza veteranov vojne za Slovenijo pa 24.273 članov, od tega jih ima po podatkih zveze urejen status vojnega veterana 20.095. Nobena od teh organizacij se ni pridružila zborovanju na Trgu republike. Samo za primerjavo: v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve po lastnih ocenah štejejo 4371 članov. Od tega jih je po javno dostopnih podatkih zgolj 755 takih z urejenim statusom.

Janša si ves čas prizadeva za obuditev kulturnega boja, prav področje ideoloških spopadov je namreč tisto, na katerem je najmočnejši.

Shod so po drugi strani z udeležbo podprli praktično vsi vidni obrazi opozicije, eden od govorcev je bil tudi sam Janša, ki je dejal, da je danes Slovenija »v krizi vrednot, iz katere izhajajo vse druge krize«. Ni hujše krize, kot je ta, je poudaril, »ko pride do takšne krize, kot jo doživljamo danes, ta kriza stvari izravna. Smo na začetku nove slovenske pomladi.« Janša je v svoji nameri skratka jasen, pripravljen je na ideološki prevrat.

Na desnici se ta trenutek dogaja hiperprodukcija: možganski trusti organizirajo okrogle mize, izdajajo se knjige in prevodi tujih desničarskih avtorjev, nekatere župnije organizirajo tako imenovana moška druženja, na katerih o tem, kako se upreti levičarskim zablodam, predavajo liki, kot sta zgodovinarja dr. Stane Granda in dr. Jože Možina, oba velika revizionista, in pa psiholog ter goreč antifeminist dr. Andrej Perko, ki predava o tem, kaj pomeni biti »pravi« moški. »Konservativna in desna politična srenja gotovo ne počiva. Na neki način konsolidira in afirmira lastno pozicijo,« je prepričan Vezjak.

Vzore iščejo tudi v tujini. Tako je nujno razumeti tudi obisk Ryszarda Legutka, ki mu je dan kasneje sledila še okrogla miza v organizaciji založbe Družina, na kateri so sodelovali Lojze Peterle, predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, Legutko ter John O’Sullivan in Rod Dreher. O’Sullivan je britanski politični komentator, član kabineta Margaret Thatcher in predsednik Danube Institute v Budimpešti, konservativnega možganskega trusta, ki ga posredno financira Fidesz, stranka Viktorja Orbána. Dreher pa je ameriški konservativni publicist in kolumnist, trenutno je gostujoči raziskovalec na Danube Institute.

»Kulturni boj danes po večini držav poteka bolj ali manj podobno,« pravi Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki je prej 15 let delal v gledališču Narodowy Stary Teatr v Krakovu na Poljskem. Pod njegovim vodstvom je leta 2016 nastala tudi predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki je dvignila nemalo prahu – katoliška cerkev na Poljskem je celo zahtevala prepoved njenega uprizarjanja v tej državi, PiS pa je njene ustvarjalce ovadila policiji zaradi »žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov«. Evropski skrajni desničarji imajo predstave, pod katere se podpisuje in s katerimi Slovensko mladinsko gledališče gostuje v tujini, praviloma ves čas v zobeh. Injac tako dobro ve, kako razmišljajo avtokrati, nosilci konservativnih vrednot in zagovorniki iliberalnih demokracij po svetu.

»V državah z močnimi neonacionalističnimi, populističnimi desničarskimi vladami se je kulturni boj radikaliziral sorazmerno s časom, ki so ga tovrstne vlade preživele na oblasti. Moji prijatelji s Poljske bi temu rekli neokonservativni državni udar – imamo jasno politično desničarsko in konservativno agendo, sistem vrednot, ki se skozi kulturno politiko, medije in način upravljanja države vzpostavlja kot edini možen in nujno potreben,« pravi. Gre za, kot bi temu rekla desna politična opcija, vrnitev k tradicionalnim vrednotam – pravzaprav za vrnitev v stanje družbe pred vsemi emancipacijskimi bitkami, ki so potekale v 20. stoletju. Koncept je enak povsod, od Trumpove Amerike, Putinove Rusije, Orbánove Madžarske, Erdoganove Turčije, PiS na Poljskem ... pa do Janševe Slovenije. »Nič ni sprejemljivo, razen njih samih, samooklicanih velikih žrtev emancipacije drugih.«

Glavni izziv liberalne demokracije tako danes ni, kako biti bolj vključujoča do tistih, ki ves čas izključujejo, pač pa to, kako preprečiti, da bi Evropa zdrknila nazaj v bistveno nevarnejše, mračnejše čase. Izkušenj, kaj prinašajo populisti na oblasti, ki svoje politike gradijo na večnih antagonizmih, je imela skozi zgodovino že zadosti. Enako velja tudi za Slovenijo.