Še ena velika laž

Radijski voditelj in programski svetnik RTV Slovenija Sašo Hribar se je v oddaji Radio Ga-Ga nedavno dotaknil ukinitve muzeja slovenske osamosvojitve. Dejal je, da mu gre na živce, kot tudi »njegovi prdci. Tisti, ki so razdvajali slovenski narod, tisti, ki so srali v Cankarjevem domu, govorijo o nekem muzeju, s katerim bi se oni morali slikati in bi v njem imeli svoje spomenike.« Dodal je še nekaj bogokletnega: da »osamosvojitvene vojne nikoli ni bilo. Bila je agresija na Slovenijo, ampak zgodovinske danosti so bile take, da je bilo vsakomur jasno, da se vojna v Sloveniji ne more razplamteti, ker je armada komaj čakala, da gre sto kilometrov nižje.« Sašo Hribar je s tem dregnil v pomembno točko poveličevanja dogodkov osamosvojitve – spomnil je namreč, da ob samih dogodkih tudi politika ni govorila o vojni, ampak o agresiji. Poimenovanje je z leti izginilo.

Nanj se je seveda takoj usul plaz očitkov, začenši z najbolj strastnim zbiralcem podpisov v državi Vilijem Kovačičem, ki ga je označil za »največjega pljuvača osamosvojitve«. Da so nad njegovo izjavo »zgroženi«, so zapisali v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, od njega so zahtevali javno opravičilo, od vodstva RTV Slovenija pa, naj proti avtorju in uredniku oddaje sproži »ustrezne ukrepe«. Ob čemer velja omeniti, da je to združenje, v primerjavi recimo z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, član katere je tudi Hribar kot udeleženec bojev na Medvedjeku, nereprezentativna veteranska organizacija, ki je pred leti zrasla na dvorišču stranke SDS.

Korak dlje si je kmalu zatem privoščil predsednik združenja Lojze Peterle, sicer eden vidnejših predstavnikov in funkcionarjev poosamosvojitvene desnice, v času  osamosvojitve pa predsednik slovenske vlade. V komentarju za Nova24TV je Hribarjevo izjavo označil za »zlorabo njegovega statusa na radiu, ki ga je privatiziral za politični agitprop«. In nato nadaljeval: »Če sem prav poučen, drži tudi to, da je ta mož dezertiral iz enote in da so ga nekaj časa iskali, ga našli doma in ga pripeljali nazaj.« To izjavo je nato dodatno podkrepil za MMC RTV SLO, ko je dodal, da trenutno še preverja, v kateri enoti točno naj bi Hribar bil.

»Sašo Hribar iz enote teritorialne obrambe ni dezertiral, to je huda žalitev,« pa je Peterletove navedbe za MMC RTV SLO zanikal Janez Lesjak, ki je bil tedaj kot poveljnik teritorialne obrambe ljubljanske pokrajine nadrejen Hribarju, članu čete teritorialne obrambe Ivančna Gorica. »Dejstvo je, da je bil med tistimi, ki so bili v prvi liniji spopada z enotami JLA, in ima moralno pravico, da o tem sodi. Napade pa doživlja od struktur, predvsem Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, ki po veliki večini sploh niso sodelovale v obrambno-osamosvojitvenih dogajanjih.«

»Vsi tisti, ki smo sodelovali v osamosvojitveni vojni in v aktivnostih za našo samostojnost, smo sodelovali v vojni. Za nas je to bila vojna,« pravi Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, kjer Peterletove obtožbe na račun Saša Hribarja vendarle ostro obsojajo.

»Veliki ljudje so veliki lažnivci,« pa se je na obtožbe odzval Hribar. »Ljudje, ki so več kot 30 let v politiki, vedo, kako pomembna je velika laž.«

S tem je imel v mislih izraz große Lüge (’velika laž’), ki označuje izkrivljanje ali napačno predstavljanje resnice za namene propagande. Kot prvi ga je uporabil Adolf Hitler, ko je med prestajanjem zaporne kazni v landesberški trdnjavi pisal Mein Kampf. S tem izrazom je želel opisati tako gromozansko laž, da o njej zaradi absurdnosti sploh ni mogoče podvomiti. Trdil je sicer, da so to tehniko uporabljali Judje. Resnica je bila kakopak drugačna, če kdo, potem so bili prav nacisti – z glavnim propagandistom Josephom Goebbelsom na čelu – tisti, ki so leta kasneje na podlagi velike laži izpeljali holokavst.

Namen velike laži je jasen – iz ljudi želi izvabiti revolt, ustvarja umetne antagonizme, da bi se dosegli politični cilji. »Gre za izjemen pritisk na njihove privržence – med njimi želijo vzbuditi jezo in agresijo. Hkrati pa ne dovolijo nobenega dialoga. Peterletu je popolnoma jasno, da za izrečeno nima dokazov, ampak mu je uspelo nekaj tisoč svojih privržencev pripraviti do takšnega čustvenega stanja, da me zdaj vidijo kot nekoga, ki ga je treba likvidirati,« je jasen Hribar, ki je proti Peterletu že napovedal tožbo.

Ni sicer prvič, da so se na desnici odločili za tak pristop, daleč od tega. Vidni člani SDS, med njimi bivša poslanka Mojca Škrinjar in bivši notranji minister Aleš Hojs, so na Twitterju na primer delili zapise, ki so Inštitutu 8. marec in skupini nevladnih organizacij, sodelujočih pri referendumu za vodo, pripisovali krivdo za požare na Krasu in pomanjkanje vode po slovenski Istri in kraškem zaledju. Ministru za delo Luki Mescu so v SDS recimo očitali, da se drogira – pa čeprav je prav SDS tista stranka, ki se je v preteklosti že znašla v aferi, povezani z uporabo prepovedanih drog, saj je leta 2017 v javnost prišel posnetek takratnega poslanca SDS Andreja Čuša, kako s člani podmladka stranke uživa kokain. Prav v podmladku stranke pa Inštitutu 8. marec zdaj očitajo nezakonito financiranje. In to kljub temu, da je pri SDS računsko sodišče med kampanjo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami ugotovilo največ kršitev, stranka pa se je dolgo posredno, prek različnih obvodov, financirala z madžarskim denarjem.