Rupar / Vrhovni populist

V sredo je bil na Trgu republike v Ljubljani že četrti, tako so ga poimenovali organizatorji, »vseslovenski protestni in protivladni shod upokojencev«. Na njem je spet imel glavno besedo Pavel Rupar, bivši poslanec SDS in tržiški župan, ki je za svoje grehe nekoč že sedel v zaporu – ter tam spregledal, ugledal svetlobo in postal boljši človek. Vsaj tako pravi sam. Pred parlamentom so se mu pridružili »le iskreni in preizkušeni državljani«, je dejal v nagovoru, »državljani, ki smo vse predolgo molčali, zdaj pa je čas, da odločno zahtevamo, kar so nam vzeli«.

Prvo grlo upokojenskih protestov je nedavno napovedalo ustanovitev stranke. Hkrati v Glasu upokojencev in društvu Inštitut 1. oktober, dveh pobudah, ki ju vodi Rupar, zbirajo podpise za predlog zakona, po katerem naj bi se med drugim pokojnine do 1000 evrov zvišale za 20 odstotkov, pokojnine od 1000 do 1500 evrov za 10 odstotkov in pokojnine nad 1500 evrov za pet odstotkov. Bolj kot ne po naključju – Rupar in premier Robert Golob naj bi se srečala na hodniku državnega zbora – so bili povabljeni k dodatnim razgovorom o oblikovanju upokojenske zakonodaje. Na obisk jih je povabila tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. »Ob tej priložnosti jo bom seznanil z življenjem upokojencev in ji posredoval nekaj dejstev ter izrazil naše mnenje o njenem obisku v Afriki,« je na zadnjem shodu dejal Rupar.

Predlog je sam po sebi seveda povsem populističen, zgolj zaradi omenjenih dvigov pokojnin bi se namreč izdatki pokojninske blagajne povečali za milijardo evrov na leto, zato tudi ni pričakovati, da bo zakon, ko in če bo vložen, dobil zadostno podporo v parlamentu.

Na sredinem shodu so se odpravili tudi pred poslopje predsednice države. Tej je Rupar sporočil, da si je z izbiro Biserke Marolt Meden, bivše predsednice Srebrne niti, za svetovalko za družbene dejavnosti, izbrala »napačno in negativno svetovalko, ki namesto predlogov za dobro in dolgo življenje predlaga zakon o evtanaziji«. S tem je imel v mislih zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, za katerega v Srebrni niti trenutno zbirajo podpise pred vložitvijo zakona v zakonodajni postopek. »Take svetovalke, kot jo imate vi, bi bil vesel edino Hitler v nemškem rajhu,« je predsednici sporočil Rupar.

Rupar je od Biserke Marolt Meden zahteval, naj odstopi, vendar je predsednica države Nataša Pirc Musar še isti dan tej izkazala podporo in zapisala, da »ne gre nikamor«. Dan kasneje sta premier in predsednica državnega zbora še sporočila, da se zaradi Ruparjevih izjav z njim ne mislita več sestati. 

Rupar je, jasno, arhetipski populist. Uporablja preprost jezik, ponuja hitre rešitve, pa čeprav so praktično neizvedljive, gradi navidezne sovražnike in se predstavlja kot skromen, predvsem pa klen Slovenec. Nekateri njegovi podporniki ga zato že primerjajo z Ivanom Krambergerjem, znanim tudi kot dobrotnikom iz Negove, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljal za kralja ljudskih src – pogosto je imel politične govore, najpogosteje na Prešernovem trgu v Ljubljani, v katerih je spregovoril o težavah malih ljudi. Verjetno najstrastnejši zbiralec podpisov v državi Vili Kovačič, ki je praviloma vedno navzoč na upokojenskih shodih (ali drugih zborovanjih, ki jih posredno ali pa neposredno organizirajo v SDS), je Ruparja recimo opisal takole: »Pavel Rupar je premagal slovensko malodušnost, brezbrižnost in fovšijo. Zato bo uspel. Nadaljuje delo Ivana Krambergerja, ki je kot Kristus dal življenje za novo vstajenje. Z njim smo čuteči člani istega narodnega občestva. Slovenski kruh in slovenski duh postajata celota!«

Vendar pa ima populizem vedno dve plati: po eni strani resda izkorišča stisko ljudi, a po drugi priča o tem, da resnične stiske obstajajo. Pa naj gre za upokojence ali pa kmete. Toliko bolj te stiske bodejo v oči prav zdaj, ko je na oblasti vlada, ki se, v nasprotju na primer z Janšo, predstavlja kot socialno pravična. Pri čemer je področje sociale prevzela prav Levica, nekoč na področju socialne pravičnosti v očeh nekaterih opisana kot preveč radikalna, borbeni duh katere pa, nekaterim dobrim potezam navkljub, znotraj koalicije precej peša.