Papež Frančišek sprejel slovenske žrtve spolnih zlorab in s prstom pokazal na slovenske škofe 

Slabi pastirji

Ko je pred dnevi papež Frančišek sprejel slovenske žrtve spolnih zlorab v katoliški cerkvi in borce za razkrinkavanje teh zlorab, združene v zavodu Dovolj.je, ter se jim opravičil, so verjetno od vseh najbolj debelo pogledali slovenski škofje, ki so se tudi odzvali temu primerno. Pravijo, da je papež »povsem svoboden« pri izbiri ljudi, ki jih vabi k sebi na avdienco, »vsi skupaj pa smo na poti reševanja preteklih zlorab«. Dodali so, da so se tudi slovenski škofje žrtvam zlorab že »večkrat opravičili«.

Papež Frančišek je omenjeno skupino sprejel 26. aprila 2023 na trgu svetega Petra v Vatikanu in jo po osebnem srečanju s člani tudi nagovoril. V zavodu Dovolj.je so njegove besede povzeli takole: »Delajte nemir. Borite se in nadaljujte boj. Vaš boj bo preprečil, da bi trpeli še drugi. Razkrinkajte slabe pastirje.«

Mi smo o tem spregovorili z Janezom Cerarjem, duhovnikom in koordinatorjem zavoda Dovolj.je za varstvo žrtev spolnih zlorab v katoliški cerkvi v Sloveniji, ki je delegacijo žrtev spolnih zlorab v katoliški cerkvi, njihovih domačih in strokovnih sodelavcev vodil na srečanje s papežem. »Bila je moja srčna želja, da svojemu prijatelju, bratu, predstavim ljudi, ki so šli skozi pekel zlorab, njihove domače, ki so prav tako zaradi teh zlorab drugotne žrtve, in strokovne sodelavce, ki nam pomagajo to zapleteno stanje katoliške cerkve glede reševanja zlorab predstaviti v širši družbi.«

Cerar dodaja, da s slovenskimi škofi glede razčiščevanja spolnih zlorab »ni nikakršnega sodelovanja, saj škofje delujejo v slogu izjave, s katero so se odzvali na naše srečanje s papežem, ki je cinična in znamenje izjemne majhnosti in je izjava s figo v žepu«. Glede opravičil žrtvam, s katerimi so se pohvalili slovenski škofje, pa meni, da »to niso opravičila. To so kozmetična, fantomska opravičila. Opravičilo je, ko imaš ljudi pred seboj. Ko jim gledaš v oči in jim prisluhneš. Opravičilo je, ko se jim prikloniš, njim in njihovi strašni izkušnji. Opravičilo je, ko rečeš, z vami sem, podpiram vas. To je opravičilo.«

Opozarja tudi na papeževe besede, predvsem na stavek »razkrinkajte slabe pastirje«, ki je po njegovem mnenju »izjemna popotnica za razkrinkanje prikrivanja. Ne bomo delali namesto škofov, ker tega niti ne moremo, bomo pa neprestano opozarjali na to, kaj je njihova dolžnost. Ta se prične s tem, da ljudi, ki so doživeli zlorabo, sprejmeš, jim prisluhneš, jih slišiš in potem sprejmeš odločitve.«

Drugače kot v vedno številnejših državah, kjer področje spolnih zlorab raziskujejo bolj ali manj neodvisne komisije, v Sloveniji dlje od obljub škofov, da bodo v ta namen ustanovili svojo komisijo, nismo prišli. Bi morala posredovati država, kot je nemalokrat drugje po svetu? Cerar odgovarja, da je pred časom vodilnega strokovnjaka za preventivo v katoliški cerkvi Hansa Zollnerja vprašal, kateri model reševanja teh težav se mu zdi najboljši: »Dejal je, da model, ki ga poznajo v tako imenovanih državah Commonwealtha, recimo na Otoku pa v Avstraliji in Kanadi, kjer država niti ne sprašuje, ampak zahteva preiskavo. Dober primer so tudi države z močno tradicijo državnosti, recimo Avstrija, Francija, Portugalska, kjer so imeli neodvisne komisije. Na drugi strani imamo države, ki capljajo za temi, in med njimi je tudi Slovenija, prav tako Italija, ki nosi v sebi celo središče katoliške cerkve, vendar se preiskava zlorab v njej nikamor ne premakne.« Primerov dobrih praks je po Cerarjevem mnenju več kot dovolj: »Zakaj bi izumljali toplo vodo, če pa imamo lep primer v sosedstvu. Avstrija ima že od leta 2011 neodvisno komisijo, ki je opravila pomembno delo. Smo v stiku z njo. A kot zavod nismo pristojni za kaj več, kakor da se pogovarjamo o dobrih praksah. Predstojniki pa imajo v rokah privilegij odgovornosti, da tudi kaj naredijo.«

Si pa poleg tega duhovnik in tudi sam žrtev spolnih zlorab želi, da bi končno v državi dobili »na čelu nekaterih institucij verodostojne ljudi, ki ne bi bili le pripravljeni sodelovati pri razčiščevanju zlorab znotraj katoliške cerkve, ampak bi občasno tudi javno kaj rekli, ne da se zavijajo v molk, klanjanje, prikimavanje ali da se izgovarjajo, da gre za interno zadevo cerkve«.