Zgodbe pozabljenih in prezrtih

Mladi slovenski fotograf in vizualni umetnik Jošt Franko (1993) je prejemnik ugledne ameriške nagrade in štipendije The Aftermath Project, ki se osredotoča na osvetljevanje dolgotrajnih in neizbrisnih posledic vojne. Nagrado je prejel za projekt Nicht fallen, v katerem prikazuje posameznike in skupnost, ki jih je vojna po razpadu nekdanje Jugoslavije usodno zaznamovala in že tri desetletja živijo v begunskih naseljih.

Jošt Franko prezrtim, spregledanim in pozabljenim zgodbam s povojnih območij sledi že več kot deset let, to pa počne s poglobljenim raziskovanjem. Pravi, da so ga od nekdaj zanimale zgodbe, ki so sčasoma »ugasnile«, kot je ugasnil soj televizijskih žarometov, in izginile z naslovnic časopisov. Tako je sledil zgodbam kmetov, ki živijo na vojnih območjih v Gazi, otrok beguncev, ki s svojim delom preživljajo družine v Libanonu, žrtev izbrisa v Sloveniji.

Zamisel za projekt Nicht fallen je vzniknila po obisku begunskega centra Ježevac, kjer živi skupnost, ki je pobegnila iz Srebrenice. Takrat sta z Meto Krese, priznano slovensko fotografinjo in novinarko, obiskovala kraje v nekdanji Jugoslaviji in reportaže objavljala v Delovi Sobotni prilogi. Kmalu jima je postalo jasno, da je Ježevac zgolj eno od številnih še vedno aktivnih begunskih naselij. »Vojni travmi ne ubežiš nikjer, kjer se je prelivala kri, neizbežno prisotna pa je v getoiziranih in od urbanih ali mestnih središč odmaknjenih begunskih naseljih,« pravi Franko.

Projektu je dala naslov zgodba Hazire Đafić, ki jo je spoznal med enim izmed obiskov. Njen brat, ki je leta 1994 pobegnil na varno območje v Tuzli in mu je uspelo ubežati pokolu v Srebrenici, je deset let po vojni v bližini begunskega centra, kjer je bil nameščen, stopil na mino in umrl. Hazira je časopisni izrezek – objavljeno osmrtnico – uokvirila v polomljen okvir in ga nato prelepila z oranžnim lepilnim trakom, na katerem je pisalo »nicht fallen«.

Fotografa so zaznamovale tudi besede Salčina Isakovića, rojenega leta 2000 – torej pet let po vojni – da se je rodil kot begunec. »V takšno percepcijo ga silijo razmere, v katere se je rodil in v katerih živi. Rodil se je staršem beguncem v begunskem centru, ki po 30 letih še vedno obstaja in ostaja, z vsemi travmami in ekonomsko deprivacijo, ki jo je vojna pustila za seboj. Sodelovanje in delo s takšno skupnostjo se mi zato zdi izjemno pomembno.« Fotografijam, osrednjemu izraznemu mediju, dodaja besedilne intervencije, saj besedilo razume kot pomemben del dokumentarne prakse. Ljudi, s katerimi soustvarja projekt, zato spodbuja, da sami prevzamejo vlogo piscev besedil, fotografov in pripovedovalcev zgodb.

Kot prejemniku nagrade mu pripada štipendija v vrednosti 25 tisoč ameriških dolarjev, ki mu bo omogočila nadaljnje delo in razvoj projekta, kar je pomembno, saj socialno angažirane prakse in dokumentaristika pogosto nastajajo v izjemno prekariziranih razmerah, pravi. In kar je najpomembneje, nagrada mu bo omogočila nadaljnje sodelovanje s skupnostjo razseljenih – nevidnih, neslišanih in pozabljenih od politike, medijev in pomoči vladnih in nevladnih organizacij.