Haidy Kancler / Režiserka, scenaristka in montažerka, ki jo navdihujejo ljudje, od izjemnih umetnikov do športnikov

Za filmsko režiserko Haidy Kancler je pestrih nekaj let. Njen dokumentarni film Smučarske sanje, zgodba o treh afganistanskih dekletih, ki jih želja postati profesionalne smučarke popelje v Avstrijo, tam pa nič ne poteka po pričakovanjih, je nedavno zaključil festivalsko turnejo. Režiserka pravi, da je bil za vse vpletene to življenjski projekt, za katerega si niti v najbolj divjih sanjah ni predstavljala, da bo tako naporen, turbulenten, nepredvidljiv in hkrati tako nagrajujoč. A resnično življenje piše najbolj nore zgodbe, pravi Haidy Kancler, in tudi njena življenjska zgodba je daleč od predvidljivega.

Kot otrok ni razmišljala o svetu filma, saj v domačem okolju ni nikoli slišala za poklice, kot sta režiserka ali filmska ustvarjalka. Iz rodnega Maribora se je preselila v Ljubljano in tam obiskovala Srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, smer zobotehnik; želela si je postati zobna protetičarka ali pa raziskovalka zobnih materialov. V šoli, kjer so morali nositi halje, je dobila tudi novo ime. Svetlolasa Haidy, sicer rojena leta 1982 kot Maja Senekovič, je nekega dne oblekla telirano haljo z nabranimi rokavi, ki ji jo je mama prinesla iz bolnišnice, in sošolci so ji dejali, da je videti kot deklica Heidi. Ime se je prijelo in kmalu se je začela tudi sama tako predstavljati. Imenu je dodala mamin priimek Kancler, saj se ji je zdelo, da kombinacija bolje zveni.

Medtem jo je – sicer violinistko – zaneslo na mariborski študentski radio MARŠ, kjer je imela oddajo o elektronski glasbi. Ko je radio prekinil z oddajanjem, je srečo poskusila kot novinarka glasbene oddaje Sobotna noč na Televiziji Slovenija. Tam je izražanje prek videa, filma in vizualne umetnosti spoznavala iz prve roke in v njej je kliknilo. »Rekla sem si: če me to tako veseli, zakaj bi sploh počela kaj drugega?« pravi. Po neuspešno opravljenih sprejemnih izpitih na AGRFT je vpisala študij medijskih komunikacij v Mariboru, smer TV-produkcija. Diplomirala je iz dokumentarnega filma in obvezni pisni diplomi »iz trme« dodala še svoj prvi dokumentarec Zadeta od lajfa (2009) – o danes mednarodno uveljavljeni fotografinji Marti Lamovšek.

Na televiziji se je učila in rasla, vedno bolj pa jo je vleklo v polje dokumentarnega. Posrkalo jo je pripovedovanje zgodb, predvsem o zanimivih ljudeh. V naslednjih letih je denimo posnela dokumentarne filme o glasbenem duetu Silence, goslarju Vilimu Demšarju, gluhem košarkarju Mihi Zupanu in potapljaču na dih Juretu Daiću. Pa vrsto promocijskih videov in reklam, pri katerih lahko izrazi svojo drugo kreativno plat. »Tam lahko do neke mere vse predvidiš, nekomu lahko stokrat rečeš, naj nekaj ponovi. Hkrati pa je oglaševanje neko eklektično, zanimivo in kreativno področje, če le imaš dobre naročnike.«

Sčasoma si je zaželela narediti tudi nekaj mednarodnega, nagovoriti širše občinstvo. Leta 2016 je slišala za mariborsko učiteljico smučanja, ki uči v Afganistanu. Zgodbo je raziskala, se odpravila tja in naletela na tri afganistanska dekleta, ki so jo s svojim načinom razmišljanja popolnoma prevzela. Takoj je vedela, da se bo film osredotočal na njihovo zgodbo. Za potrebe snemanja se je naučila osnov darija in turne smuke, saj pravi, da obravnavane teme rada temeljito razišče. »Ljudje, ki nastopajo v filmu, si zaslužijo, da jih poskušaš čim bolje spoznati in razumeti. Seveda pa nikoli ne moreš vedeti vsega.«

Ko so dekleta v Avstriji, kjer so opravljala tečaj za učiteljice smučanja, pobegnila, se je režiserki za hip sesul svet. A je nadaljevala s snemanjem in uspelo ji je povedati še boljšo zgodbo od prvotno zastavljene. »Lahko je snemati neko pornografijo revščine o ljudeh, ki so prikrajšani. To so zgodbe, ki kar kričijo po filmski upodobitvi in aktivizmu.« Sama je poskusila ujeti glas teh deklet ter njihov pogled na zahodnjaško »dobrodelnost« in razmišljanje, pa tudi trk dveh različnih kultur.

Ko ji ustvarjanje postane prenaporno, sede na kolo. Rada se pošali, da je »falirana« športnica, ujeta v telesu umetnice, ki v žilah nima krvi, pač pa kolesarsko verigo. Pri profesionalnih športnikih vidi tudi nekatere vzporednice z umetniškimi poklici. »Če se poškoduješ ali nimaš dobrih rezultatov, naslednje leto ne dobiš pogodbe, in pri nas, filmskih ustvarjalcih, je enako. Ko tvoj film ne izpolni določenih ciljev, ni rečeno, da ti bo nekdo zaupal naslednji projekt in boš lahko podaljšal status kulturnika. Treniraš in delaš, potem pa se ti lahko vse obrne na glavo.«

Svojo ljubezen do kolesarstva je želela združiti s filmom; tako trenutno razvija kratki film, ki se skozi animacijo in kolažno tehniko osredotoča na razvoj ženskega kolesarstva. »Zanima me mnogo različnih stvari, zato imam najraje, ko lahko v enem projektu združim več svojih ljubezni. Življenje nam ponuja toliko različnih stvari in navdihujočih ljudi – zakaj bi se omejevali in prikrajšali za vse izkušnje, ki jih lahko doživimo? Ko pa je življenje lahko tako polno!«