Kultura smrti? Kultura življenja?

Na četrtem shodu Ruparjevih upokojencev je Pavel Rupar, bivši poslanec SDS, tržiški župan in zapornik, ki se danes predstavlja kot glas upokojencev, zganjal, kakor je to opisal filozof dr. Boris Vezjak z mariborske Filozofske fakultete, »najhujšo in najbolj primitivno retorično propagando v novejši slovenski zgodovini«. Med drugim je predsednico države Natašo Pirc Musar pozval, naj odslovi eno svojih svetovalk, Biserko Marolt Meden, dolgoletno borko za pravice starejših in bivšo predsednico Srebrne niti, ki v predsedničinem uradu danes zaseda položaj svetovalke za družbene dejavnosti. Dejal je, da ta »namesto predlogov za dobro in dolgo življenje predlaga zakon o evtanaziji«. V mislih je imel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, za katerega v Srebrni niti zdaj zbirajo podpise pred vložitvijo zakona v zakonodajni postopek.

Sledila je povsem demagoška in deplasirana lekcija iz zgodovine. »Zgodovina nas uči, da so prve znanstvene analize za usmrtitve pod nazivom ’kultura smrti’ naredili prav nacisti, ki so neštetim osebam s posebnimi potrebami po nemških psihiatričnih bolnišnicah, kasneje pa starejšim in obolelim pomagali na hitro oditi v krematorije, kasneje pa se je ta morija pod istimi znanstvenimi študijami preselila v taborišča, kjer so pomorili na milijone nedolžnih.« Rupar je udeležencem shoda na srce položil, da morajo vsekakor preprečiti sprejetje zakona, »ki dopušča neštete zlorabe, v nas pa vzbuja strah, ali sploh še iti k zdravniku, da nam ta ne bo dal injekcije, za katero ne vemo, kaj je v njej, in ali si sploh še kaj upamo podpisati v življenju, da ne bo med vrsticami naše soglasje za usmrtitev«.

Z iskanjem vzporednic med zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja z evtanazijo v nacistični Nemčiji – kar je kasneje na Twitterju storil tudi prvak opozicije Janez Janša – je kakopak zavajal. Nacistični zdravniki so v okviru programa Aktion T4 brez dvoma zakrivili množične poboje z neprostovoljno evtanazijo telesno ali duševno prizadetih ljudi, bodisi pod pretvezo rasne higiene ali zaradi prihrankov denarja v medicini. Ocenjuje se, da je bilo od leta 1939 do 1945 tako ubitih skoraj 300 tisoč ljudi. Vendar pa verjetno ni treba prav posebej poudarjati, da ti množični poboji niso nekaj, česar bi si želeli predlagatelji zakona, niti ta tega ne omogoča.

Predlog zakona govori zgolj o takšni obliki pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pri kateri si bo pacient smrtonosno učinkovino vnesel v telo sam, torej brez pomoči zdravstvenih delavcev. Tako obliko pomoči poznajo recimo tudi v Avstriji in Švici. Dejavna pomoč pri prostovoljnem končanju življenja pa je na voljo v Španiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji, Kolumbiji, Novi Zelandiji ter v številnih državah Združenih držav Amerike in Avstralije. Postopek bi bil tudi precej dolgotrajnejši, kot to poskušajo prikazati nasprotniki zakona, med drugim bi morala biti končna privolitev pacienta podpisana pred notarjem. Pri čemer takšne pomoči ne bi bili deležni tisti, ki trpijo zaradi trenutne depresije ali bolečine. Pacient bi lahko zanjo zaprosil le, ko bi bil sposoben povsem sam odločati o sebi, za varnost pred morebitnimi zlorabami pa bi nad celotnim postopkom bdela posebna komisija.

V samem temelju predloga zakona prepoznamo resnične stiske ljudi. Vendar Janši in njegovim podložnikom za to ni prav nič mar.

»Vsakdo, ki je v resnici prebral vsebino zakona, ve, da se kaj takega, kar govorijo, ne more zgoditi, saj tega v postopku preprosto ni,« o Ruparjevih navedbah o možnosti zlorab pravi eden od predlagateljev zakona dr. Andrej Pleterski, sicer priznan arheolog, etnolog in zgodovinar. »Beseda zloraba je zgolj magična beseda, ki jo radi ponavljajo, da bi bilo ljudi strah. V osnovi je zakon zgolj kolateralna žrtev, želijo ga uporabiti kot vzvod, s katerim bi radi omajali sedanjo vlado. Če bi bil kak drug primeren za to, bi uporabili pač tistega.« Pleterski zakon podpira predvsem zaradi osebne izkušnje. Njegov oče dr. Janko Pleterski, prav tako priznan akademik, je na neki točki življenja izgubil vid in sluh – ter s tem smisel življenja. Pri tem mu ni več mogla pomagati nobena oblika medicinske ali paliativne pomoči. Želel si je dostojno umreti, a mu to ni bilo omogočeno, zato si je neuspešno poskusil vzeti življenje.

Drugače od dr. Pleterskega, ki je bil tako rekoč prisiljen v poskus samomora, je marca življenje z evtanazijo na Nizozemskem končala hrvaška pisateljica Dubravka Ugrešić, ki so ji leta 2017 diagnosticirali raka dojke. Po radikalni operaciji, po kateri se je zdelo, da ji je bolezen uspelo premagati, so leto kasneje v Amsterdamu, kjer je dolgo živela, ugotovili, da se je rak razširil na kosti. Tumor je nato začel rasti še v možganih in ji je povzročal epileptične napade. Naposled se je odločila, da bo življenje končala pod svojimi pogoji.

Podobnih zgodb je ogromno. V samem temelju predloga zakona tako prepoznamo predvsem resnične stiske ljudi. Vendar pa Janši in njegovim podložnikom, ki zakonu nasprotujejo, za to ni prav nič mar, čisto vse, kar lahko, zlorabijo za politično obračunavanje in za kulturni boj. Zakon so že označili za del levičarske agende – domnevne kulture smrti, ki namerava uničiti zahodno civilizacijo.

Prav kultura smrti je bila rdeča nit Janševega govora na konferenci konservativcev CPAC prejšnji teden na Madžarskem, na kateri je navzoče sicer pozdravil tudi bivši ameriški predsednik Donald Trump, temu so evropski konservativci izkazali podporo na naslednjih ameriških volitvah, madžarski premier Viktor Orbán pa je Janšo v nagovoru opisal kot svojega vzornika in človeka, »ki nikoli ne obupa in ne izgubi zbranosti«.

Janša je v govoru dejal, da je zahodna civilizacija v svojem bistvu utemeljena na desetih božjih zapovedih. »V Komunističnem manifestu iz leta 1848 pa beremo, da je pogoj za vzpostavitev brezrazredne družbe prav razgradnja ključnih temeljev zahodne civilizacije. Razgradnja oziroma uničenje družine, naroda, zasebne lastnine, vere in zasebnega šolstva. Hkrati s tem pa odprava predstavniške demokracije in vzpostavitev vladavine ljudstva.« Ponekod po svetu naj bi skrajni levičarji po napotkih manifesta z nasiljem že vzpostavili komunistično diktaturo, vendar to ni bilo mogoče v nekaterih bolj razvitih okoljih severne in zahodne Evrope ter Amerike. Zato naj bi si bili zamislili drugačno taktiko. »Poimenovali so jo kulturni marksizem. V vrednotnem smislu gre za kulturo smrti. V tehničnem smislu pa gre za formulo: najprej diskreditacija, nato likvidacija.« Skrajni levičarji naj bi zato načrtno prevzemali institucije, ki oblikujejo človekov vrednotni sistem, od časopisov, založb in univerz do kulturnih ustanov, radia, filmov, televizije in družabnih omrežij.

»Kjerkoli so levičarji pri viru javnega denarja, množično financirajo tako imenovano civilno družbo,« je nadaljeval Janša. »Organizacije, ki si za dosego ciljev kulturnega marksizma izmišljajo vse mogoče stvari, izumljajo teorijo spola, po Hitlerju povzemajo opravičila za evtanazijo, izumljajo vsak dan nove socialne ali rasne krivice in njihove domnevne žrtve.« Največja vloga »vladavine neizvoljenih«, kot je poimenoval civilno družbo, pa je uničevanje kulture življenja, torej vsega, kar naj bi domnevno bilo dejanski tradicionalni socialni kapital neke skupnosti.

Zahodne civilizacije danes ne napada, tako Janša, neka druga, naprednejša kultura, pač pa jo napadajo »strukture, ki jo želijo uničiti, ne ponujajo pa alternative. Zgolj njeno iluzijo, za katero se, potem ko odgrnemo zaveso prividov kulturnega marksizma, prikaže socialistični kaos današnje Kube ali Venezuele.« Tako danes nismo priča spopadu civilizacij, ampak »barbarskemu napadu na civilizacijo. Priča smo napadu kulture smrti na kulturo življenja. Napadu, ki še zdaleč ni spopad dveh enako močnih strani, ampak brutalen osvajalski pohod kulture smrti preko vrednotnega polja zahodne civilizacije.«

Kultura smrti je bila rdeča nit Janševega govora na konferenci konservativcev prejšnji teden na Madžarskem.

Redko komu se je uspelo postaviti po robu levičarskim zablodam, odetim v plašč liberalne demokracije, niti bojevnikom kulture življenja ne, ki je predolgo podcenjevala moč kulturnega marksizma. »Danes imamo v okviru zahodnega civilizacijskega kroga tako eno samo državo, ki se tej nevarnosti povsem odkrito upira. To je Madžarska.« Zato je toliko pomembneje, tako Janša, da si ljudje, bojevniki za življenje, priborijo nazaj svobodo govora, da bodo lahko stvari in pojave poimenovali »za to, kar dejansko so«, pa avtonomijo družine in suverenost naroda, šole, »v katerih ni prostora za kulturni marksizem in kulturo smrti«, zadosten prostor v medijih in na družabnih omrežjih, navsezadnje demokracijo samo. »Maske so padle, začenja se pravi boj in kultura življenja bo prevladala,« je govor zaključil Janša.

Če strnemo, zahodni civilizaciji naj bi bolj kot kaj drugega grozile liberalne vrednote, ki izhajajo iz več desetletij trajajočih emancipacijskih bojev, od pravice do splava in porok istospolno usmerjenih do evtanazije, ki naj bi si za cilj postavile dobesedno izničenje civilizacije. Temu se lahko postavi po robu le konservativni vrednotni sistem, ki je, drugače od liberalnega, kakopak dober in je namesto kulturi smrti in smrti nasploh predan kulturi življenja.

»Zdi se mi, da Janša, podobno kot to počne Rupar, poskuša postati neke vrste verski voditelj in pridigar,« pove Vezjak. Da je to res, navsezadnje priča že dejstvo, da Janša ideje o kulturi smrti (in na drugi strani kulturi življenja) povzema neposredno po pokojnem papežu Janezu Pavlu II. Ta je pogosto, najbolj znan primer je okrožnica Evangelium vitae, zagovarjal tako imenovano kulturo življenja, ki naj bi se postavila po robu kulturi smrti. Menil je, da je sodobni človek ogrozil temeljno vrednoto življenja, življenje samo, s tem ko je začel omogočati recimo splav in evtanazijo. Filozofijo Janeza Pavla II. so kmalu zatem prevzeli ameriški republikanci, predvsem gibanja, ki nasprotujejo reproduktivnim pravicam žensk, tako imenovana »pro-life« gibanja, ki so se leta pozneje množično razrasla tudi po Evropi.

Vezjak sicer meni, da je razprava, ki jo trenutno vodi Janša, zgolj še en ideološki zastavek v nečem, čemur osebno pravi psihopolitika. V osnovi gre za politično propagando, ki s čustveno manipulacijo poskuša vplivati na javno mnenje tako, da posameznika razčloveči s prikazi, kjer je predstavljen kot telesno ali sicer naravnost odvraten in kot nekdo, ki krši družbene predpise.

Hkrati je v ustvarjeni dihotomiji med kulturo življenja in kulturo smrti na delu še ena stvar, nekakšna politična manihejska logika, torej verjetje, da obstajata dobro in zlo in da se je zlu treba nujno upreti. »Tako imamo nosilce kulture življenja, ki se morajo boriti proti nosilcem kulture smrti. Se pravi, na eni strani smo mi, dobri državljani in verniki, ki pripadamo principu dobrega, na drugi strani pa so tisti, ki so grdi, umazani in zli. Mi, pravoverni Slovenci, smo nosilci življenja, borimo se proti splavu, evtanaziji in smo nenehno ogroženi, na drugi strani pa so tisti, ki nas hočejo pobijati.« Prav ta pogled je sicer kot nalašč za nekoga, ki politično propagando gradi na teorijah zarote in paranoji. »Skozi manihejsko percepcijo se poskuša racionalizirati, zakaj moramo sovražiti druge, pa naj bodo to LGBT-skupnost, muslimani ali pa Judje.«

Ko se paranoični mentalni stroj enkrat zažene, so znamenja kulture smrti namreč vidna tako rekoč povsod. »Eni si po svoji kaprici izbirajo partnerje, s katerimi ni mogoče razplojevati človeštva, ali pa si enostavno izbrišejo biološki spol. Drugi hočejo nemočne okužiti z idejo, naj si ob prvi bolečini vzamejo življenje. Tretji pod krinko kulture življenja živali propagirajo veganstvo in zastrupljajo mlado kri. Četrti z istimi motivi spodbujajo nenadzorovan razplod medvedov, da nam zasedejo življenjski prostor. Peti pa se odpravijo v Dražgoše in s tem bolj ali manj neposredno proizvedejo strelske pohode v Srbiji in vojno v Ukrajini,« našteva filozof dr. Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Ni sicer prvič, da Janša prisega na delitev med domnevnimi zagovorniki kulture smrti in na drugi strani bojevniki za kulturo življenja. Že leta 2013 je, ko je kot premier opravljal zgolj še tekoče posle, saj so njegovo vlado odnesli množični protesti, v intervjuju za Družino dejal, da se v državi »namerno širi kultura smrti«, temelj katere je »laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice«. Za nezaupnico, ki jo je dobila njegova vlada, tako ni bilo krivo pošastno lomastenje po državi, podobno tistemu iz časa prejšnje vlade, niti ne objava poročila komisije za preprečevanje korupcije, ki je pri Janši ugotavljala obremenjenost s korupcijskimi tveganji, pač pa s skrajnimi levičarji prepredena globoka država.

Istega leta je Janša izdal še zbirko člankov in političnih govorov, ki jo je naslovil kar Za kulturo življenja.

Agendo o kulturi smrti tako želi očitno spet obuditi zdaj, ko je zaledje zanjo našel v predlaganem zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pri čemer pa sam izraz kultura smrti postaja zgolj še en »buzz word« ali popularna besedna zveza, ki jo je v resnici mogoče preslikati na tako rekoč vse, podobno kot velja za kulturni marksizem. Vse to je zgolj del politične igre, vse to je zgolj goli populizem in sejanje strahu.

Prav to so udeležencem konference konservativcev na Madžarskem jasno dali vedeti aktivisti, ko so pred vhodom na prizorišče, ki so ga organizatorji razglasili za »woke free zone« ali območje brez woke oziroma prebujenske ideologije, pustili s kredo zapisano sporočilo udeležencem konference: Niste domoljubi. Niste kristjani. Niste zagovorniki pravic družin. Niste dobri ljudje.