(Ne)očiščeni represivni aparat

Gibanje Svoboda Roberta Goloba se je na oblast zavihtelo tudi z obljubo, da bo represivnemu aparatu – policiji in spremljajočim službam na notranjem ministrstvu – povrnilo ugled in vlogo, ki naj bi jo policija imela v (najbolj) demokratičnih ureditvah. Da torej policija ne bo več osovražen državni organ, orodje v rokah oblasti brez nekdanjega dokaj velikega zaupanja javnosti, ampak bo spet predvsem »v službi ljudi«. Leto kasneje se zdi, da se je proces demokratizacije policije povsem ustavil, še preden se je zares dobro začel.

Predsednik vlade se je v pred- in povolilnem času ponašal s tem, da bo na čelo notranjega ministrstva imenoval mag. Tatjano Bobnar, dolgoletno pomočnico več generalnih direktorjev policije in tudi generalno direktorico policije, ki je obljubljala, da bo prekinila prakso vaši-naši, da bosta osrednjo vlogo v policiji spet dobili strokovnost in zakonitost z vsebinskega in tudi s kadrovskega vidika, kar je postalo povsem drugotnega pomena v času, ko je notranje ministrstvo vodil Aleš Hojs, policijo pa generalni direktorji policije, ki jih je izbral, med katerimi je najdlje zdržal Anton Olaj.

A premier se je ministrici Bobnar odrekel po manj kot pol leta. Paradoksalno prav zato, ker se s sodelavci menda ni dovolj zavzeto lotila demokratizacije policije. Tedaj je v posebnem pismu ministrica v odhajanju pojasnila, da sta s premierom različnega mnenja predvsem glede tega, kako izpolniti obljubo o ponovni povrnitvi ugleda policiji. Svojim naslednikom in vladi nasploh je položila na srce, da depolitizacije ne bo mogoče vzpostaviti zgolj s čiščenjem političnih kadrov, pač pa je to lahko le prvi korak na dolgi poti: »Moje stališče je, da demokratizacija in depolitizacija policije ni stvar zamenjave posameznih obrazov v policiji. Gre za postopen, počasen, zlasti pa strokoven proces, ki ga mora izpeljati policija sama. Depolitizacije se ni mogoče lotiti s pristopi, ki so pripeljali do njene politizacije.« Bistvo naj bi bilo v vzpostavitvi stanja – na strani policije in na strani vlade – ki bi politiki onemogočalo zlorabljanje policije. Za kaj takega po njenem mnenju policija potrebuje tudi »stabilno vodstvo z jasno demokratično vizijo. Generalni direktor s polnim mandatom, ki ni v negotovosti glede svoje bodoče pozicije, je ključno jamstvo za demokratizacijo policije in za upiranje njeni politizaciji.«

V vodstvo policije se zdaj vračajo kadri, ki jih je tja imenoval minister v prejšnji vladi Aleš Hojs.

Ministrica se je za odstop odločila, potem ko vlada nikakor ni upoštevala njenih predlogov za imenovanje ožje ekipe, niti seveda predloga za imenovanje Boštjana Lindava za generalnega direktorja policije. Njen naslednik Boštjan Poklukar je funkcijo prevzel v bistvu z le eno obljubo – da bo depolitiziral policijo. Pričakovali bi, da jo bo depolitiziral bolje in hitreje, kot sta jo Tatjana Bobnar in Lindav, da bo samorefleksija še ostrejša, kot je bila pri nadzoru nad nasiljem nad protivladnimi protestniki, da bo zamenjanih več najodgovornejših, da jih bo tudi službo v policiji izgubilo več kot v njunem kratkem polletnem obdobju v policiji, ko se ni bilo mogoče izogniti občutku, da gre pravzaprav za edini resor, kjer samorefleksija in čistka dejansko potekata.

Poklukar je takoj po prihodu opravil nekaj osnovnih menjav, ki mu jih je vlada odobrila, zamenjal je nekaj direktorjev direktoratov na ministrstvu ter Lindava nadomestil z javnosti neznanim Senadom Jušićem. Policija sicer tudi leto po nastopu vlade, ki je prisegla, da bo spoštovala osnovna demokratična načela, še vedno nima generalnega direktorja s polnim mandatom. V slabih treh letih se je zamenjalo pet generalnih direktorjev, sedanja vlada pa domnevno želi na čelo policije pripeljati »zunanjega strokovnjaka«, pri čemer se zdaj omenja ime pripadnika Slovenske vojske Gregorja Potočnika.

Kako pa poteka »čiščenje« kadrov, ki so sodelovali s SDS pri zlorabi policije v politične namene? Odstranitve najbližjih sodelavcev Bobnarjeve na čelu z Lindavom ni mogoče šteti v to kvoto. Prav tako sem ne moremo prišteti ponovnega imenovanja Urške Židan na mesto vodje direktorata za upravne notranje zadeve na notranjem ministrstvu, ki ga je vodila v času ministra Hojsa. Ne gre samo za to, da je bila Urška Židan izbira prejšnje vlade, SDS – zanju je opravila eno izmed najbolj umazanih del. Ko si je SDS zaželela okrepiti represivni pritisk posebej na najbolj izpostavljene protivladne protestnike in ko je policija odgovorila, da za to ni zakonske podlage, je prav ona podpisala (nezakonita) navodila policiji, ki so policiste prisilila v dodatno kaznovanje bolj znanih protestnikov, češ da gre za organizatorje protestov. Navodila so bila nezakonita formalno in tudi vsebinsko.

V Pravni mreži za varstvo demokracije so pred časom poudarili, da lahko nekatere usmeritve in navodila policiji daje le minister, ne pa direktorji direktoratov. Poleg tega je po vsebini ta navodila kot nezakonita in s tem neveljavna v posebnem mnenju »razveljavilo« vrhovno državno tožilstvo. Urška Židan, ki je zdaj del ožje ekipe notranjega ministra iz vrst Svobode, je recimo v navodilu policiji zapisala, naj kot organizatorje protivladnega shoda štejejo in kaznujejo tudi protestnike, »ki med shodom pozdravljajo navzoče, jih seznanjajo z namenom shoda, usmerjajo potek shoda«, pa tudi protestnike, ki »po izvedenem shodu nastopajo pred mediji z namenom, da podajo oceno o ’uspešnosti’ izvedenega shoda in seznanjajo o ’potrebnosti’ po novem shodu«.

Odnos politike do policije se zrcali v zaupanju javnosti v policijo, ki se zdaj spet zmanjšuje.

Pravzaprav bi vrnitev Urške Židan v vrh ministrstva morali šteti k povečevanju števila »Janševih« ljudi v policiji, ne k zmanjševanju. In ta primer ni osamljen. Pred časom se je v vrh Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) vrnil Renato Butinar, ki ga je od tam odstranil Lindav. Butinar je pred leti dobil mesto v NPU navkljub pomanjkanju pravih znanj in izkušenj na zahtevo Aleša Hojsa, sicer njegovega soseda v vikendaškem delu naselja Kolomban nad Ankaranom. V elitnem preiskovalnem uradu, ki ga vodi Darko Muženič, naloge njegovega pomočnika sicer še vedno opravlja Borut Franc, ki si ga je konec leta 2020 izbrala in ga na ta položaj imenovala Petra Grah Lazar, na to funkcijo brez kakršnihkoli preiskovalnih izkušenj imenovana v času Janševe vlade.

Če smo v času Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava dejansko lahko govorili, da je stekel proces demokratizacije ali »dejanšizacije« policije, bi zdaj pod novim vodstvom Boštjana Poklukarja in Senada Jušića to težje zapisali. In kaj vse to pomeni za policijo? Poznavalci notranjih razmer opozarjajo, da je organ že dlje v mrtvem teku. Policisti, od najnižjih do najvišjih, v prvi vrsti skrbijo za svoj položaj znotraj sistema. Sprotno delo – kaj šele razvoj policije – je drugotnega pomena. Razlog je seveda v politizaciji policije, ki se kaže z neprestanimi menjavami v njenem vrhu. Zaradi tega bo v policiji vedno težje najti primerne kadre, ki bi se bili pripravljeni izpostaviti in opraviti dejansko nujno pot ponovne demokratizacije in povrnitve zaupanja. Sploh po tem, ko so spremljali usodo Boštjana Lindava in s tem jasno sporočilo politike kariernim policistom brez političnih povezav, zaledij ali interesov, ki so pravzaprav še zadnje upanje za policijo. Ker se ni želel ukloniti nezakonitim posegom politike v policijo, je bil pod Janševo vlado s položaja vodje kriminalistične službe za dve leti premeščen v sobo na policijski akademiji v Tacnu, kjer je pred desetletji začel policijsko kariero. Pod Golobovo vlado je bil iz istega razloga s položaja vodje celotne policije premeščen v samsko sobo, preurejeno v pisarno, na policijski postaji Škofja Loka.

Ravnanje politike v odnosu do policije poleg notranje javnosti spremlja tudi zunanja, saj vse to navsezadnje še najbolj vpliva prav nanjo, na stopnjo varnosti oziroma na stopnjo represivnosti policije. To med drugim kažejo podatki periodične spomladansko-jesenske raziskave javnega mnenja o zaupanju javnosti v posamezne segmente družbe in države, ki jo pod imenom Ogledalo Slovenije izvaja Valicon. V času vlade Janeza Janše je policija med vsemi pomembnejšimi organizacijami in institucijami izgubila daleč največ zaupanja javnosti. To se je začelo rahlo povečevati že takoj po lanskih državnozborskih volitvah in potem v jesenski raziskavi doseglo največje povečanje med vsemi organizacijami. Letošnji Valiconovi spomladanski izsledki, objavljeni sredi aprila, kažejo ponovno zmanjšanje zaupanja v policijo, ki je do konca leta 2019 sicer uživala eno izmed najvišjih in najstabilnejših podpor javnosti.