Odstranite to žensko!

Kako Janša in Rupar s politiko ogorčenja in dvoličnosti ustvarjata vtis, da so vsi politiki isti

Situacijo dobro poznate: v družbi nenadoma zasmrdi. In nekdo vzklikne: Kdo ga je »spustil«? Jasno, potem se izkaže, da ga je »spustil« prav ta, ki se je začudeno spraševal, kdo ga je »spustil«.

V slovenski družbi je nenadoma zasmrdelo in Pavel Rupar, vodja ljudske iniciative Glas upokojencev, je vzkliknil: Nekdo ga je spustil? Obenem je s prstom pokazal na Biserko Marolt Meden, svetovalko predsednice Nataše Pirc Musar in predsednico društva Srebrna nit, rekoč: »Predsednica države si je za svetovalko za upokojenska vprašanja izbrala Biserko Marolt Meden, ki se zavzema za evtanazijo. Takšno svetovalko bi si vzel Adolf Hitler v tretjem rajhu. Nacisti so pomagali duševno prizadetim in nato starejšim v prehitro smrt.« Dan prej je na facebooku napovedal, da bo od predsednice terjal »odstranitev« Biserke Marolt Meden. Vzklik, da bi si takšno svetovalko vzel Adolf Hitler, je bil očitno njegov poziv k »odstranitvi«. S tem pa je bilo tudi hitro jasno, kdo ga je v resnici »spustil«: ne Biserka Marolt Meden, sploh ne, temveč Pavel Rupar.

Ne, Biserka Marolt Meden ne izgleda kot oseba, ki bi jo Hitler izbral za svojo svetovalko, temveč nasprotno: izgleda natanko kot oseba, ki bi jo Hitler »odstranil«. Ne, ne bi ji čestital, ne bi je vzel za svojo, ne bi je sprejel, ampak bi jo »odstranil«. O-d-s-t-r-a-n-i-l! A glej, no, natanko to je od predsednice Nataše Pirc Musar terjal Rupar – da jo »odstrani«.

Politika ogorčenja in dvoličnosti, ki jo forsira Janševa SDS, ima povsem jasno vlogo in funkcijo: ustvarja vtis, da so »vsi isti« – in to je vtis, ki Janšo ohranja pri življenju.

Poziv k »odstranitvi« nekoga, in to na javnem shodu, pred množico jeznih, nakurjenih, ogorčenih ljudi – to definitivno ni nekaj, kar sodi v demokracijo. Takšen poziv je mračno, mračnjaško nasprotje demokracije. Populistični vodja – ki stoji z megafonom pred svojim esdeesovskim ljudstvom – nastopa kot patriot (zapojmo himno!), glas nacije (zmolimo očenaš!) in mučenik (že 18 let me preganjajo!) – in poziva k »odstranitvi« nekoga, s komer se politično ali ideološko ne strinja: nič, ob tem se porajajo le zelo, zelo slabe asociacije.

... če vojne ne bi dobili partizani

Ob tem se porajajo tako slabe asociacije, da ni nobena skrivnost, kdo bi Ruparja vzel za svetovalca – Janša. Janša in njegovi namreč vedno drugim očitajo to, kar sami počnejo. Jure Trampuš je v prejšnji številki Mladine opozoril, kako so se Janševi privrženci zgražali nad Golobovim prvomajskim letovanjem na Siciliji, obenem pa zatajili, da je na tej isti Siciliji pred desetimi leti letoval tudi Janša. Ko so kričali in ječali, da Golob letuje na Siciliji, so hoteli reči: Janša tega že ne bi počel! O, pač – pa še kako. (Premieru Robertu Golobu bi lahko očitali kvečjemu to, da je spregledal satirični podton serije Beli lotos.)

A politika Janševe desnice je politika sprevržene dvoličnosti. Spomnimo se le, kako so Janševi privrženci Goloba že po nekaj dneh mandata razglašali za avtokrata, obenem pa ustvarjali vtis, da je njihov idol, Janša, pravo nasprotje avtokrata, pa čeravno vsi prekleto dobro vemo, kaj vse je počel: v času epidemije covida je – na podlagi zakona o nalezljivih boleznih – uvedel rekordno dolgo policijsko uro (kar je bilo približno tako, kot da bi rekli: uvajamo fašizem, toda ker ga uvajamo na podlagi zakona o nalezljivih boleznih, je vse v redu!), pravosodje je razglašal za »krivosodje«, ustavil je imenovanje tožilcev, da bi lahko imenoval »svoje«, političnim tekmecem ni priznal legitimnosti (vsi so udbomafija, marionete »globoke države«, »močvirje«, ki ga je treba po trumpovsko-mussolinijevsko »izsušiti« ipd.), ni priznaval volilnih izidov (volitve so nam ukradli), podžigal je logiko »če nisi z nami, si proti nam«, sebe je vedno prikazoval za nedolžnega in krivdo valil na druge (na Šarčevo vlado, Aleksandra Čeferina ipd.), razdvajal je nacijo, zastraševal, grozil je medijem ter jih razglašal za »nacionalno sramoto« in pozival h »kazenskemu pregonu« (»Preveč vas je in predobro ste plačani,« je siknil nacionalki), kritike je pošiljal na psihiatrijo, vse nadzorne agencije je hotel združiti v dve superagenciji, neodvisne institucije si je začel politično podrejati, v Nacionalnem preiskovalnem uradu je ustavil preiskave proti »svojim«, zdravstvene inšpektorje je hotel preleviti v represivne organe, vojski je hotel dati policijska pooblastila, vlado je spremenil v vlado ene stranke, spremeniti je hotel slovensko kulturo, Slovenijo je skušal predelati po podobi svoje »druge republike« in avtokratskega Viktorja Orbána.

Ker je skušal Slovenijo povsem transformirati (in prevrednotiti vse vrednote in vse – od kulture in filma do šolstva – začeti znova), se je zdelo, da jo je preselil v leto 1945, v čas takoj po vojni, ko je partija vse resetirala in začela na novo. Ko smo gledali, kaj počne (kako uživa v oblasti, represiji, avtoritarnih prijemih, letalskih paradah, kultu osebnosti ipd.), smo imeli občutek, da hoče reči: Pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi jaz dobil II. svetovno vojno! Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če II. svetovne vojne ne bi dobili partizani! Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi jaz izpeljal revolucijo!

Ko so Janševi privrženci Golobu očitali, da je avtokrat, so imeli pred očmi verjetno kar Janšo, ki je prepovedal in zatiral protestne shode ter šikaniral njihove udeležence – Golob jih ne. Rupar lahko z upokojenci mirno protestira. Brez strahu, da se bo vlada nadnje spravila z robocopi, vodnimi topovi in solzivcem, kot se je Janševa vlada spravila nad kolesarje. Golob protestnikom tudi ne piše glob, ampak jim vrača plačane globe, ki jim jih je naložil Janša.

Ali pa se spomnimo, kako je Janša »osrednje« medije obtoževal, da »širijo laži« in »zavajajo javnost«, potem pa se je izkazalo, da prav on najbolj širi laži in zavaja javnost. Eden izmed njegovih vrhuncev je bil kakopak tvit, v katerem je sporočilo, da imajo »nasilneži, ki že cel popoldan ovirajo promet ter motijo Ljubljančane, javno podporo ljubljanskega župana,« podkrepil z lažno fotografijo, s fotografijo spopada med navijači Olimpije in policisti iz leta 2009, potemtakem s fotografijo, ki ni imela nobene zveze s protestniki, alias »nasilneži«. Ker fotografija pove več kot tisoč besed, je Janša verjetno pomislil, da je mogoče z njo tisočkrat bolj zavajati kot z besedo. A nekaj je na dlani: drugi strani je očital natanko to, kar počne sam.

Ali pa se spomnimo, kako Janševi privrženci zelo radi očitajo nestrpnost tistim, ki jim očitajo nestrpnost (do istospolno usmerjenih, priseljencev, migrantov, etničnih manjšin, Romov, samskih žensk ipd.). Ne mi, vi ste nestrpni do nas, očitajo liberalcem, ki pozivajo k strpnosti in opustitvi sovražnega govora. In vedno čakate, kdaj se bo Janševim privržencem zareklo in bodo tisti »vi ste nestrpni« nadaljevali z »do naše nestrpnosti«. Kajti natanko v tem je trik: še naprej hočejo uveljavljati svojo pravico do nestrpnosti, pa čeravno sebe prikazujejo kot strpne, nedolžne, kultivirane, dobre, poštene – nestrpni so liberalci, ki jim vsiljujejo svojo ideologijo (»kulturni marksizem«, »multikulturnost«, »teorijo spola« ipd.).

Lahko pa se tudi spomnimo, kako Janša in njegovi privrženci vse svoje politične nasprotnike in kritike kar serijsko in sistematično razglašajo za komuniste (in nič ni hujšega, komunisti so v njihovih očeh isto kot nacisti!), a obenem pozabljajo, da se kot dedič komunistične partije oziroma zveze komunistov obnaša prav Janša, ki ga »izda« vse, kar počne: medije si podreja, z njimi obračunava, kritiko slabo prenaša, alergičen je na proteste proti sebi (spomnite se, kako je trboveljski protest zaradi ponovnega zapiranja šol razglasil za »nerazumno in nevarno izkoriščanje otrok v politične namene v času epidemije«), prevzeti hoče vse vzvode oblasti, Slovenijo hoče zapreti v kletko enoumja, biti hoče edini govorec resnice, povsod vidi zaroto (»Tisti, ki jim naše osamosvojitvene sanje nikoli niso bile intimna opcija, so z vsemi sredstvi razdirali, blatili, medijsko morili, zlorabljali pravno državo, kradli volitve in mandate in dostojanstvo Slovencev,« je rekel ob 32. obletnici SDS, tako velika zarota pa je obstajala le še proti socializmu), nenehno našteva »notranje« in »zunanje« sovražnike, ki ogrožajo Slovenijo, v času epidemije, ko sta Slovenijo ogrožala »notranji« (kolesarji) in »zunanji« sovražnik (covid), je kopičil represivne ukrepe, odloke in odredbe (prepovedoval je gibanje in zbiranje ljudi, ljudi je kaznoval, ker so trobili, ker so imeli na dežnikih sporne napise ali ker so s kredo pisali po tleh, v marice trpal starejše gospe, ki se niso hotele legitimirati), nenehno je v vojni (sovražnik pač nikoli ne počiva), ne mara filozofov (še vedno so nevarni in pametnejši od partije), kadar je na oblasti, pa poziva k bratstvu in enotnosti, ker da ravno prihaja – recimo – »čas odločilnih naporov in boja za dobro prihodnost Slovenije«. Ja, komunisti se mu zdijo največje zlo (ob obletnici pokola v Srebrenici je tvitnil, da »pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi Združeni narodi komunistične genocide obsodili enako kot holokavst«), a njegove fraze vedno zvenijo tako retro, da bi bile lahko izrečene tudi na 13. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. In ko drugim očita, da so »zaslepljeni od zgodovinskega sovraštva«, pa četudi s tem zgolj opisuje sebe (in svojo zaslepljenost od zgodovinskega sovraštva), le še enkrat izkristalizira svojo politiko ogorčenja in dvoličnosti: drugi – levi, liberalni, progresivni – strani očita to, kar počne sam.

Rasist kot »dober človek«

Politika ogorčenja in dvoličnosti je sploh značilna za desnico. Spomnite se ameriških republikancev, ki vedno – tako kot Vatikan – patetično in ekskluzivno slavijo in oznanjajo družino in družinske vrednote in drugi strani očitajo, da je proti družini in družinskim vrednotam, potem jih pa zasačijo s skrivnimi ljubimci ali fantki.

A ni je čez desničarsko dvoličnost, ko pride do rasizma. Ko je konservativna televizijska postaja Fox News – sicer podžigalka ogorčenja in kraljica dvoličnosti – nedavno odslovila razvpitega voditelja Tuckerja Carlsona, populističnega nacionalista, ki je kodirano prikimaval vsem kapricam skrajne desnice (tudi teoriji o »veliki zamenjavi«), je New York Times razkril, da naj bi ga bil Fox odslovil (tudi) zaradi rasističnega esemesa, v katerem je omenil, kako se je najprej naslajal, ko je gledal posnetke nasilja (protrumpovci so pretepali nekega nemočnega, neoboroženega, osamljenega antifašista), potem pa si je premislil, a na rasističen način: »Takšen napad na fanta je očitno nečasten. Belci se ne borijo tako.« Reči je hotel: belci se borijo častno, črnci pa ne! Belci se ne spravljajo nad šibkejše, nemočne, neoborožene ljudi, temnopolti pač!

Njegov esemes je bil rasno obarvan in rasistično formatiran. Ja, rasistično kodiran. Ironija je kakopak v tem, da ni bil ta njegov rasistično kodirani esemes nič hujši od njegovih rasistično kodiranih izjav, s katerimi je leta in leta razgrajal v svojem zelo gledanem televizijskem šovu – in s katerimi je legitimiral, normaliziral in naturaliziral rasizem in njegovo konspirološko krono, »veliko zamenjavo« (belce bodo zamenjali z nebelci, kristjane z muslimani! molimo!). Nikoli mu ni bilo težko relativizirati policijskega uboja neoboroženega črnca – in nikoli mu ni bilo težko reči, da je Amerika zaradi priseljencev »revnejša, bolj umazana in bolj razdvojena«.

A Carlsonov trik je bil v tem, pravi Zack Beauchamp (Vox), da se je pretvarjal, da je colorblind – barvno slep, rasno slep. Da torej barve kože in ras sploh ne vidi – da ljudi ne ocenjuje na podlagi rase. Da ne diskriminira. Da je rasno nedolžen. Da sledi izročilu Martina Luthra Kinga. V nasprotju z demokrati in liberalci, ki so daleč od tega izročila. Au contraire: rasisti so prav demokrati in liberalci. Demokrati in liberalci niso colorblind. Demokrati in liberalci so tisti, ki stalno ven vlečejo rasizem, ki vse vidijo v rasnem kontekstu, ki povsod vidijo rasizem in ki belcem nenehno očitajo rasizem – ki torej belce ocenjujejo na podlagi rase. S tem pa diskriminirajo – in razdvajajo Ameriko.

Odpor do eksplicitnega rasizma je v Ameriki tako hud, da je moral Carlson pri normalizaciji rasizma izvesti iluzionistični trik, pravi Beauchamp – gledalcem je dajal »dovoljenje, da so verjeli rasistične stvari«, obenem pa jih je prepričeval, »da sami niso rasisti«. Še več, belce je stalno prikazoval kot žrtve, kot te, ki jih preganjajo in zatirajo – »kot žrtve pravih rasistov: liberalcev«. In belci se morajo upreti – ne zato, ker so nadrasa, ampak zato, ker so žrtve rasizma!

Carlson je rasistom omogočil, da so se imeli za dobre ljudi in da v svojem rasizmu niso videli rasizma, temveč le logično razmišljanje – le glas razuma.

Poziv k »odstranitvi« nekoga, in to na javnem shodu, pred množico jeznih, nakurjenih, ogorčenih ljudi – ni nekaj, kar sodi v demokracijo. Takšen poziv je mračno nasprotje demokracije.

Carlson, ki je kot glavnega scenarista pri svojem šovu uporabljal znanega rasista (in podpiral tiste, ki so dvomili, da je bil Auschwitz taborišče smrti), je torej na odprti sceni promoviral rasistično teorijo o »veliki zamenjavi«, obenem pa zatrjeval, da so rasisti in nacisti liberalci, njegovi politični nasprotniki. Sebe je prikazoval kot borca proti rasizmu, ki ga liberalci zganjajo proti belcem – in to je imel za obliko nacistične »evgenike«. Zaradi te »evgenike« – posledice »velike zamenjave«, uvažanja migrantov, nove volilne baze liberalcev – ima sam »manj politične moči«, je postokal. Lahko bi bil Ruparjev svetovalec. Kot je marca zapisal Luka Volk: »Rupar je izbrisane v državnem zboru napadal, da bodo zaradi odškodnin, ki naj bi jim pripadle, postali volivci LDS.«

Produkt Carlsonovega iluzionizma je totalni absurd: največje žrtve rasizma niso temnopolti, temveč belci. Tucker Carlson in njegova publika. Tucker Carlson in njegovo »ljudstvo«. A za rasista je tipično prav to, da ima belce za nadraso in obenem za žrtve rasizma, kakor je bilo za nacista tipično, da je imel arijce za nadraso in obenem za žrtve judovske zarote, zato ne preseneča, pravi Beauchamp, da sodobni rasisti, alias »beli nacionalisti«, ki – tako kot Carlson – govorijo o »veliki zamenjavi«, govorijo tudi o »genocidu nad belci«, kakor tudi ne preseneča, da je Rupar v svojo populistično retoriko vključil Hitlerja in naciste, ki so »pomagali duševno prizadetim in nato starejšim v prehitro smrt«. Kot kaže, v »zavzemanju za evtanazijo« vidi načrtovanje genocida nad upokojenci, v Biserki Marolt Meden – predani borki za pravice starejših in upokojencev! – pa izvrševalko končne rešitve upokojenskega vprašanja.

Tisti, ki se spomnijo, kako je hotel Rupar – tedaj še poslanec SDS in župan Tržiča – Majdi Širci in Majdi Potrati, poslankama LDS, odrediti »obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta,« in kako je na »pregled mednožja« poslal tudi predsednico SD Tanjo Fajon, so pomislili, da ima probleme z ženskami, toda Rupar je le Janšev simptom. Janša namreč svoje »ljudstvo« zelo rad zastrašuje z ženskami: Eugenio Carl in Mojco Šetinc Pašek, novinarki TV Slovenija, je razglasil za »prostitutki«, Eriko Žnidaršič, voditeljico Tarče, za »bevskajočo voditeljico«, Meto Roglič, novinarko Dnevnika, za »medijsko morilko«, Greto Thunberg za »malika«, oh, in tiskovno agencijo Reuters je napadel, ker je poročala, da je Greta Thunberg z barko prispela do Lizbone in da bo od tam odšla na madridsko podnebno konferenco (»Spomnim se časov, ko je bil Reuters resna tiskovna agencija«). Ženska nima kaj govoriti! Ženska nima kaj spraševati! Ženska mu že ne bo »bevskala«!

Takšne probleme z ženskami ima tudi Trump, tipični toksični moški, ki se ob ženski, ki »bevska« in »povzdiguje glas«, čuti ogroženega. In Justin Frank, psihiater in avtor knjige Trump na kavču – V predsednikovih možganih, pravi, da Trumpa konflikti z novinarkami spolno vzburjajo, a da si v resnici skrivaj želi, da bi nad njim »dominirala samozavestna močna ženska«.

Vsi so isti

Janševi privrženci so že davno posvojili politiko ogorčenja in dvoličnosti: te dni so na veliko delili lažno fotografijo otrok iz vrtca Ledina, ki naj bi – oboroženi in uniformirani – korakali po Poti ob žici, pri tem pa utajili, da je njihov veliki vodja, Janša, nekoč, še v Jugoslaviji, svoje tedanje »ljudstvo« gnal po poteh Avnoja, ja, vse tja do Jajca (in glej, no, janšistični tviteraši, ki vedno povedo preveč, to nekdanje »pranje možganov pionirjem in pionirkam« imenujejo »jugoslovanska Hitlerjugend«).

A tudi Rupar je več kot posvojil to janšistično politiko ogorčenja in dvoličnosti, navsezadnje, nekoč je s službeno kreditno kartico – na stroške tržiških davkoplačevalcev – kupil kondome, »s pestmi« pretepel svojo ljubico/podnajemnico in sedel zaradi poneverb, ki jih je zagrešil, ko je bil tržiški župan, zdaj pa na ves glas ogorčeno moralizira in pridiga, kot bi hotel zasenčiti Janšev karneval dvoličnosti.

Janša nima nič proti Ruparjevim ekshibicijam, saj sam potem izgleda normalnejši in sprejemljivejši, sama politika ogorčenja in dvoličnosti, ki jo forsira Janševa SDS, pa ima povsem jasno vlogo in funkcijo, saj ustvarja vtis, da so »vsi isti« – in to je vtis, ki Janšo ohranja pri življenju. To, da so »vsi isti«, namreč odbija levosredinsko volilno telo, ne pa tudi Janševih privržencev – v nedeljo pridejo trumoma na volitve, privrženci levosredinskih strank pa ne. Janša to ve.

Mnogi zdaj pravijo: Če upokojence vodi Pavel Rupar, še ne pomeni, da upokojenci nimajo dejanskih težav. Ni dvoma – imajo jih. Nimajo pa jih od včeraj. Zato se tu zastavlja vprašanje, zakaj niso protestirali pred dvema letoma, ko je bil na oblasti Janša. Zakaj niso šli k njemu po višje pokojnine? Janša, njihov junak, je imel priložnost, da bi zvišal pokojnine, pa jih ni.